Jok v službi: zakaj se ga tako bojimo in kaj v resnici pomeni

»Samo dve minuti, potem grem nazaj.«

Stoji v kabini sanitarij v tretjem nadstropju, z vrati zaklenjenimi in robčkom, ki ga drži pod očmi, da se maskara ne bi razmazala. Pet minut prej je na sestanku vodja pred vsemi rekel, da njen del projekta »očitno ni bil prioriteta«. Ni odgovorila. Grlo se ji je stisnilo, v očeh je zapeklo, in edina misel, ki jo je imela, je bila: samo ne tukaj. Zdaj si šteje vdihe, preverja obraz v ogledalu telefona in vadi nasmeh, s katerim se bo vrnila za mizo, kot da se ni zgodilo nič.

Ta prizor pozna veliko ljudi — iz obeh strani vrat. Tisti, ki so jokali na skrivaj, in tisti, ki so pred zaprtimi vrati stali in niso vedeli, ali naj potrkajo. Jok v službi je ena tistih stvari, ki se dogajajo pogosto, o katerih pa se skoraj nikoli ne govori. In prav zato ima tako veliko moč: ena sama solza na sestanku se lahko v glavi tistega, ki joka, spremeni v dokaz, da »ni za to delo«.

V tem zapisu bi rada pogledala, kaj solze v resnici so, zakaj se jih na delovnem mestu tako bojimo, kaj se o njih ve iz raziskav in kako ravnati — ko jočeš sam in ko joka nekdo ob tebi.

Zakaj je jok v službi tak tabu

Jokanje je v življenju odraslega človeka pogostejše, kot si priznamo. V klasični raziskavi Williama Freya iz osemdesetih let, v kateri so ljudje mesec dni vodili dnevnik joka, so ženske v povprečju jokale 5,3-krat na mesec, moški 1,4-krat. Številke so stare in se med kulturami razlikujejo, a sporočilo ostaja: solze niso izjema, ampak del običajnega čustvenega življenja. Ker pa odrasli preživimo velik del budnega časa v službi, je logično, da se kdaj zgodijo tudi tam.

Delovno mesto pa ima svoja nenapisana pravila. Pričakuje se, da smo zbrani, učinkoviti, »profesionalni«. Beseda profesionalno se v vsakdanjem govoru pogosto uporablja kot sopomenka za brez čustev, čeprav ni nikjer zapisano, da bi bila čustva neprofesionalna. Jeza se pri nekaterih še tolerira kot znak odločnosti, navdušenje kot znak motivacije. Solze pa delujejo, kot da pokažejo nekaj, kar bi moralo ostati skrito: da nas je nekaj zadelo, da nismo nedotakljivi.

K temu se pridruži še spol. Ženske se bojijo, da bodo s solzami potrdile stereotip o »preobčutljivosti«. Moški se pogosto bojijo še bolj, ker zanje pravilo, da ne jočejo, velja od otroštva — o tem, kako se stiska pri moških zato pogosto pokaže drugače, sem pisala v zapisu Depresija pri moških: jeza, umik in tišina namesto solz.

Kaj solze v resnici naredijo

Nizozemski psiholog Ad Vingerhoets se z jokom raziskovalno ukvarja že desetletja in je eden redkih, ki so solze vzeli resno kot znanstveni pojav. Njegov odgovor na vprašanje, zakaj jočemo, ima dva dela.

Prvi del je notranji. Jok je del regulacije čustev. Pregled raziskav, ki ga je pripravil s sodelavcema Gračaninom in Bylsmo, nakazuje, da jok sproži telesne procese, ki živčni sistem po vrhuncu vzburjenja počasi vrnejo k mirovanju — ne v trenutku, ampak z zamikom. Zato se mnogi po joku počutijo izčrpane, a nekoliko lažje. Solze niso le znak, da je stiska prevelika; so tudi poskus telesa, da jo predela.

Drugi del je odnosni. Solze so signal. Raziskave kažejo, da ljudje ob solzah drugega pogosteje ponudijo pomoč, se omehčajo in zmanjšajo napadalnost. Solze sporočajo: »Zdaj sem ranljiv, potrebujem nekoga.« To je eden najstarejših človeških načinov, da prikličemo bližino.

Pomembno pa je, kdaj jok res olajša. Velika mednarodna raziskava, v kateri so Bylsma, Vingerhoets in Rottenberg analizirali več tisoč opisov joka, je pokazala, da se ljudje po joku počutijo bolje predvsem takrat, kadar ob njih nekdo je in jih podpre. Kadar pa ob joku čutijo sram ali zadrego, je olajšanje manjše ali ga ni. Z drugimi besedami: ni toliko pomembno, ali jočeš, ampak kako se na tvoje solze odzove okolje — in kako se nanje odzoveš sam.

Toplejši, a manj sposobni?

Strah, da bodo solze škodile ugledu, ni povsem neutemeljen. V raziskavi, ki so jo objavili Van de Ven, Meijs in Vingerhoets, so ljudje fotografije oseb s solzami ocenili kot toplejše in prijaznejše — hkrati pa kot nekoliko manj kompetentne. Solze torej res sprožijo dvojno sliko: bližino in dvom.

A tu je pomembna podrobnost. Ta dvom ni lastnost solz, ampak lastnost pogleda, ki ga ima okolje nanje. V kulturi, kjer je čustvo pomešano z nesposobnostjo, bodo solze brane tako. V kolektivu, kjer je jasno, da lahko nekdo hkrati joka in dobro opravlja delo, se ista solza prebere drugače. Vodja, ki pred ekipo kdaj pokaže, da ga je nekaj zadelo, se ljudem s tem lahko celo približa — če hkrati ostane jasen glede dela. O tem, kako težko je vodji pokazati utrujenost ali stisko, sem pisala v zapisu Ko moraš biti zgled: utrujenost, ki je ne smeš pokazati.

Kar ti to pomeni v praksi: tvoje solze ne povedo ničesar o tvoji sposobnosti. Povedo, da ti je mar, da si pod pritiskom in da si človek. Kako jih bodo drugi prebrali, je deloma odvisno od njih — deloma pa tudi od tega, kako jih boš nosil ti.

Delovno mesto kot družina: kdo joka namesto koga

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na posameznika ne gledamo kot na otok. Vsak je del sistema — družine, para, in tudi delovnega kolektiva. Delovno mesto ima, podobno kot družina, svoje vloge, svoja nenapisana pravila, svoje koalicije in svoje skrivnosti. In tako kot v družini se tudi v kolektivu čustva ne porazdelijo enakomerno.

V družinah pogosto opazimo, da en član »nosi« čustvo za vse. Ko so vsi drugi zbrani in mirni, je eden tisti, ki je jezen, žalosten ali tesnoben — in ki ga potem vsi vidijo kot problem. Podobno se zgodi v ekipah. Kadar je v oddelku dlje časa napetost, o kateri se ne govori — negotovost glede odpuščanj, nepravičen vodja, preobremenjenost —, se pogosto zgodi, da se zlomi ena oseba. Navadno tista, ki je najbolj občutljiva ali najbolj obremenjena. Njene solze potem postanejo tema hodnika: »Je že spet jokala.« Redkeje pa kdo pomisli, da je jokala morda tudi za tiste, ki si tega ne dovolijo.

Drugi sistemski vzorec je triangulacija. Sodelavka ti v kuhinji v solzah pove, kaj ji je naredil šef. Ti jo potolažiš, morda se ob tem tudi sam razjeziš nanj. Napetost med njo in vodjo se je za trenutek zmanjšala — zato ker se je preselila nate. Ni narobe, da jo potolažiš. A če postaneš stalna postaja za solze o nekom tretjem, se odnos, ki bi ga bilo treba urediti, nikoli ne uredi. Ti pa nosiš tuje breme.

Zato ob joku v službi vedno postavim tudi vprašanje: kaj se v tem sistemu dogaja, da so solze prišle ravno zdaj, ravno pri tej osebi?

Sram, ki pride za solzami

Za mnoge ni najhujši trenutek sam jok, ampak to, kar pride potem. Večer, ko se prizor v glavi vrti znova in znova. Jutro, ko je treba priti v pisarno in pogledati ljudi, ki so videli. Misel: »Kaj si zdaj mislijo o meni?«

To je sram — čustvo, ki ne pravi »nekaj se je zgodilo«, ampak »z mano je nekaj narobe«. Več o njem sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod geslom sram. Sram po joku je zahrbten, ker pogosto naredi več škode kot sam dogodek. Človek se začne umikati, se izogiba sestankom, kjer je jokal, ali pa se v naslednjih tednih trudi biti še posebej trd, da bi »popravil vtis«.

Ta mehanizem je zelo podoben tistemu, ki ga ljudje doživijo po napaki v službi: en sam trenutek, za katerega mislijo, da je razkril nekaj o njih, jim nato zasede tedne. Če to poznaš, ti bo morda v pomoč tudi zapis Sram po napaki: zakaj ena napaka poje cel mesec.

Pomaga, če si rečeš resnico: jokal si, ker ti je bilo težko. To ni značajska lastnost, ampak odziv na situacijo. Ljudje, ki so to videli, so večinoma videli človeka pod pritiskom — in mnogi med njimi so se v istem položaju kdaj znašli sami.

Ko te solze ujamejo sredi sestanka

Kaj pa takrat, ko čutiš, da prihajajo, in res ne želiš jokati? Ni ti treba izbirati med »jokaj na ves glas« in »zadrži za vsako ceno«. Obstaja nekaj vmes.

• Upočasni izdih. Ko se grlo stisne, je dih navadno plitev in zadržan. Nekaj počasnih, dolgih izdihov pomaga živčnemu sistemu, da se vrne v okno tolerance, kjer lahko še razmišljaš in govoriš.
• Poimenuj na glas, kar se dogaja. »Opažam, da me je to zadelo. Dajte mi trenutek.« Ta stavek pogosto naredi več kot obupni poskus, da bi se pretvarjal. Solze, ki so izrečene, so za druge manj zmedene kot solze, ki jih nekdo skriva.
• Vzemi si odmor brez opravičevanja. »Grem po vodo, takoj se vrnem.« Ni treba razložiti.
• Vrni se k vsebini. Ko se vrneš, nadaljuj tam, kjer si ostal. S tem pokažeš, da solze niso izbrisale tvojega mnenja.

In če solze vseeno pridejo — naj pridejo. Ne bo konec sveta. Večina ljudi se bo spomnila, kako si nadaljeval, ne pa tega, da si jokal.

Ko joka nekdo drug: kako ravnati

Mnogi se ob tujih solzah v službi počutijo nerodno. Ne vedo, ali naj pogledajo stran, ali naj nekaj rečejo, ali naj se delajo, da niso nič videli. Pogosto naredijo prav tisto, česar se bojijo: obmolknejo in se umaknejo, kar jokajočemu potrdi, da je naredil nekaj nesprejemljivega.

Pomaga, če se spomniš, da tvoja naloga ni, da težavo rešiš, ampak da si za trenutek ob človeku. To, čemur v terapiji pravimo koregulacija: tvoj miren živčni sistem pomaga pomiriti drugega. Takole se lahko sliši (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Oprosti, ne vem, kaj je z mano, res se mi ne bi smelo to zgoditi.«
»Ni ti treba opravičevati. Hočeš, da greva za trenutek ven ali da ostanem tukaj s tabo?«
»Ne vem … mogoče ven.«
»Prav. Pa ni ti treba nič razlagati, če nočeš.«
»Samo vse se mi je danes nabralo.«
»Razumem. Tu sem.«

Nič junaškega, nobenih nasvetov. A v tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj pomembnega: solze so sprejete. Ne bodo postale skrivnost, ki se jo je treba sramovati.

Če si vodja, imaš še eno nalogo. Ko nekdo v ekipi joka, to ni le osebna zadeva. Je tudi informacija o sistemu. Vprašaj se, ali je bil pritisk na to osebo pravičen, ali je v ekipi kaj, o čemer se ne govori, in ali drugi morda nosijo podobno breme, le da ga ne pokažejo. O tem, kako dati ali sprejeti težko sporočilo, ne da bi se ob tem kdo sesul, lahko prebereš v zapisu Kako sprejeti kritiko, ne da bi se sesul.

Vaja: po solzah, ne proti njim

Ta vaja je za večer po dnevu, ko si v službi jokal — ali si skoraj. Vzame deset minut in list papirja.

1. Zapiši, kaj se je zgodilo tik pred solzami. Ne razlage, samo dejstva: kdo je kaj rekel, kje si bil, kaj si ravno počel.
2. Poimenuj čustvo pod solzami. Je bila to žalost, jeza, ponižanje, utrujenost, olajšanje? Solze so pogosto ovoj za drugo čustvo — in prav tisto je pomembno.
3. Zapiši, kaj ti je govoril sram. »Zdaj mislijo, da sem šibka.« »Ne bom več resno vzet.« Napiši tako, kot si slišal v glavi.
4. Odgovori mu, kot bi odgovoril prijatelju. Kaj bi rekel sodelavcu, ki bi ti povedal isto zgodbo? Zapiši ta odgovor in ga preberi na glas.
5. Izberi en majhen korak za jutri. Morda je to, da sodelavki, ki je bila ob tebi, rečeš hvala. Morda, da z vodjo dorečeš tisto, kar je solze sprožilo. Morda samo, da prideš v pisarno in ne pobegneš.

Vaja ni namenjena temu, da bi solze »odpravil«. Namenjena je temu, da iz njih izveš, kaj ti v službi ne ustreza — in da tega ne pokoplješ pod sram.

Kdaj jok ni le jok

Rada bi bila tu poštena: vse, kar sem napisala, ne velja vedno.

Kadar jočeš skoraj vsak dan — pred službo, v službi, na poti domov —, to ni več le običajen odziv na težek trenutek. Lahko je znak izgorelosti, depresije ali dolgotrajne preobremenitve. Takrat ne pomaga samo boljše ravnanje s solzami; pomembno je, da se pogovoriš z osebnim zdravnikom in poiščeš strokovno pomoč. Če si v tem ujet tudi zaradi sramu, ti bo morda blizu zapis Izgorelost in sram: zakaj o njej tako težko poveš na glas. Če se poleg joka pojavljajo misli, da ne bi več živel, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

Kadar so solze odziv na ponavljajoče se poniževanje, ni rešitev v tem, da se jih naučiš zadrževati. Takrat je vprašanje, kaj se v kolektivu dogaja. Če sumiš, da gre za trpinčenje na delovnem mestu, se lahko posvetuješ s sindikatom, s pravno pomočjo ali z Inšpektoratom Republike Slovenije za delo. Pravnih nasvetov ti tu ne morem dati, lahko pa rečem: tvoje solze so v takem primeru zdrav signal, ne pa težava, ki jo je treba skriti. O tem, kako ločiti trpinčenje od težavnega odnosa, govori zapis Mobing ali samo težaven odnos?

Ni vsako okolje varno. V nekaterih kolektivih bodo solze res uporabljene proti tebi. Tam je smiselno izbrati, komu pokažeš ranljivost — to ni pretvarjanje, ampak skrb zase. Pomembno je le, da imaš nekje prostor, kjer ti ni treba biti trden: doma, pri prijatelju ali v terapiji.

In ne, ni vse treba izjokati v službi. Včasih je zelo pametno, da solze počakajo do avta ali do večera. Zadržati solze za nekaj ur je drugače kot zadrževati jih leta.

Kaj o tem pravi terapija

Ljudje me včasih vprašajo, ali bodo na srečanju jokali — in jih je tega strah. Kratko: morda bodo, in to je v redu. Terapija je eden redkih prostorov, kjer solze ne motijo dela, ampak so del njega. Ko nekdo v sobi zajoka in nihče ne pobegne, se v njem pogosto premakne nekaj, kar se v službi ni moglo.

V relacijski družinski terapiji nas posebej zanima, od kod pride pravilo »ne jokaj pred drugimi«. Pogosto ima zelo staro zgodovino: dom, kjer so bile solze kaznovane, zasmehovane ali pa so koga spravile v paniko. Ko to pravilo vidiš, se zmanjša njegova moč tudi v službi. Lahko se začneš odločati, kje in pred kom boš pokazal, da ti je težko — namesto da te o tem odloča star strah.

Kaj si zapomni

• Jok je pri odraslih pogost in ni znak šibkosti, ampak del regulacije čustev in klic po bližini.
• Jok najbolj olajša, kadar se okolje nanj odzove s podporo — in najmanj, kadar ga spremlja sram.
• Delovno mesto je sistem: kdor joka, pogosto nosi napetost, ki je drugi ne pokažejo.
• Ko joka drug, ni treba reševati — dovolj je, da ostaneš in ponudiš izbiro.
• Če jočeš skoraj vsak dan ali zaradi ponavljajočega poniževanja, je to signal, da potrebuješ pomoč ali spremembo, ne boljšega skrivanja.