Kaj je travma: ne dogodek, ampak to, kar ostane v telesu

»Saj ni bilo nič hudega. Samo malo me je zaneslo na avtocesti, nihče ni bil poškodovan. Ampak od takrat ne morem voziti po prehitevalnem pasu. In ko slišim zavore, mi srce skoči v grlo, čeprav vem, da sem varen.«

Ko ljudje opisujejo kaj takega, skoraj vedno dodajo opravičilo. »Drugi so doživeli veliko hujše stvari.« »Res ne vem, zakaj me je to tako vrglo.« Kot da bi moral biti dogodek dovolj grozen, da si človek sme priznati, da ga je zaznamoval. Pri tem pa spregledajo nekaj pomembnega: telo ne meri dogodkov po tem, kako bi jih ocenil kdo od zunaj. Meri jih po tem, kako zelo in kako dolgo je bilo samo, prestrašeno in brez izhoda.

V tem zapisu bi rada razložila, kaj stroka misli, ko reče travma, zakaj je bolj natančno govoriti o tem, kar ostane, kot o tem, kar se je zgodilo, in kdaj je pametno poiskati nekoga, ki je za delo s travmo posebej usposobljen.

Travma ni samo dogodek

V vsakdanjem jeziku besedo »travma« uporabljamo zelo ohlapno. Travmatičen je bil izpit, travmatična je bila selitev, travmatičen je bil ponedeljek. Ta ohlapnost ima dobro in slabo stran. Dobra je, da o težkih izkušnjah govorimo bolj odprto kot pred dvajsetimi leti. Slaba je, da se beseda izprazni — in da se ljudje, ki so doživeli res pretresljive stvari, ob njej počutijo, kot da pretiravajo.

Stroka je pri tem bolj natančna, a zanimivo je, da tudi stroka že dolgo ne gleda samo na dogodek. Če bi bila travma lastnost dogodka, bi vsi, ki so preživeli isto nesrečo, imeli enake posledice. Pa jih nimajo. Dva človeka sta lahko v istem avtomobilu: eden po nekaj tednih spet normalno vozi, drugi se leta izogiba avtocesti. Razlika ni v tem, kaj se je zgodilo, ampak v tem, kako je to živčni sistem doživel, kakšno oporo je imel človek prej in potem ter kaj je ostalo nepredelano.

Zato pogosto rečem, da je travma manj zgodba o tem, kaj se ti je zgodilo, in bolj zgodba o tem, kaj se je zgodilo v tebi — in kaj od tega je ostalo, ko je nevarnost že minila.

Kaj pravi stroka

Ameriški diagnostični priročnik DSM-5 za diagnozo posttravmatske stresne motnje zahteva, da je bil človek izpostavljen dejanski ali grozeči smrti, hudi poškodbi ali spolnemu nasilju. To lahko doživi sam, lahko je priča, lahko izve, da se je to zgodilo bližnjemu, ali pa je poklicno vedno znova izpostavljen hudim podrobnostim — kot reševalci ali policisti. To je ozka, namenoma stroga opredelitev, ker služi diagnozi.

Širši in za vsakdan bolj uporaben je opis, ki ga je leta 2014 objavila ameriška agencija za duševno zdravje SAMHSA. Travmo opiše s tremi deli, ki jim v angleščini rečejo »trije E«: dogodek (ali vrsta okoliščin), doživljanje tega dogodka kot telesno ali čustveno škodljivega ali življenjsko ogrožajočega in trajne posledice za to, kako človek deluje in kako se počuti v telesu, v odnosih in v svetu. Vse tri dele hkrati. Dogodek brez posledic ni travma v tem pomenu besede — je bila težka izkušnja, ki jo je človek predelal.

Ta tridelni pogled ima zelo praktično posledico. Ko nekdo reče »saj ni bilo nič hudega«, ima pogosto v mislih samo prvi del. Drugi in tretji del pa sta tista, ki odločata, ali bo nekaj ostalo.

Kako pogosto se to zgodi

Več kot si mislimo — in hkrati manj pogosto pusti trajne posledice, kot se bojimo. Ko so Corina Benjet in sodelavci analizirali podatke Svetovne zdravstvene organizacije iz anket v 24 državah, je več kot 70 odstotkov odraslih poročalo, da so v življenju doživeli vsaj en dogodek, ki ustreza strogi strokovni opredelitvi travmatičnega dogodka. Pogosto več kot enega.

Večina teh ljudi pa posttravmatske stresne motnje ni razvila. Psiholog George Bonanno je s sodelavci v več raziskavah pokazal, da je najpogostejši odziv na hud dogodek prožnost: nekaj tednov slabšega spanca, več tesnobe, vsiljivih spominov, nato pa postopno umirjanje. To ni znak, da ti ljudje niso nič čutili. Je znak, da so imeli dovolj opore, notranje in zunanje, da je telo lahko končalo, kar je začelo.

To se mi zdi pomembno povedati na začetku. Če si nekaj hudega doživel pred kratkim in te še vedno trese, to še ne pomeni, da je nekaj trajno narobe. Telo potrebuje čas. Pozorna bi postala, če se po več tednih ali mesecih ne umirja — ali če se umiri le tako, da življenje postaja vse ožje.

Zakaj ostane v telesu

V nevarnosti možgani ne delujejo kot v miru. Del, ki zaznava grožnjo, prevzame vodstvo, del, ki dogodke ureja v zgodbo s časom in krajem, pa se umakne. Zato se travmatski spomin pogosto ne shrani kot navadna zgodba z začetkom in koncem, ampak kot drobci: zvok zavor, vonj, svetloba, občutek v trebuhu. In ker ni shranjen s časovnim žigom »to je bilo takrat«, ga telo ob podobnem dražljaju doživi, kot da se dogaja zdaj.

Iz tega izhaja tisto, kar ljudje najpogosteje opisujejo: stalna pripravljenost, ki ji pravimo hipervigilanca, poskakovanje ob glasnih zvokih, slab spanec, ali pa nasprotno — otopelost, občutek, da si za steklom. O tem, kako telo nosi te sledi in kako jih lahko postopno spusti, sem podrobneje pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu, zato tu le bistvo.

Zato v delu s travmo ne gre za to, da bi spomin izbrisali. Gre za to, da postane spomin, ki ga imaš, ne pa stanje, v katerega te vrže.

Velika in mala travma — in zakaj primerjanje škodi

V poljudnih besedilih pogosto srečaš razlikovanje med »veliko T« (nesreče, nasilje, vojna, smrt) in »malo t« (ponižanje v šoli, zavrnitve, dolgotrajna kritičnost doma). Razlikovanje je nastalo iz dobre namere: povedati ljudem, da tudi manj dramatične izkušnje lahko pustijo sled. Ni pa strokovna kategorija, in ima eno past: spodbuja primerjanje.

Primerjanje se pri travmi skoraj vedno konča na enak način. Človek svojo izkušnjo postavi ob hujšo, tujo, in sklene, da njegova ne šteje. Ta sklep ne prinese olajšanja, prinese pa sram — občutek, da si šibak, ker te je zaznamovalo nekaj, kar »ni bilo tako hudo«. O tem, kako sram deluje, sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Enako zmotno je obratno sklepanje, da te mora vsaka težka izkušnja »okrepiti«. Ljudje, ki so prestali hude stvari in delujejo močni, so pogosto le zelo dobri v tem, da ne čutijo. Zakaj ljudski rek pri tem zavaja, sem razložila v zapisu »Kar te ne ubije, te okrepi« — zakaj to pri travmi ne drži.

Kako se lahko kaže v vsakdanu

Travma se le redko pokaže tako, kot jo prikazujejo filmi — z dramatičnimi prebliski. Pogosteje je tiha in se skriva v stvareh, ki jih človek ne poveže z ničimer iz preteklosti. Nekaj primerov, ki jih ljudje opisujejo:

• Izogibanje, ki se širi. Najprej ena cesta, potem vsa vožnja, potem obiski, za katere je treba voziti.
• Telesna budnost. Sedenje s hrbtom proti steni, preverjanje izhodov, težave z zaspanjem, napetost, ki ne popusti niti na dopustu.
• Odzivi, ki so preveliki za trenutek. Ostra beseda sodelavca sproži paniko ali jezo, ki ju človek sam ne razume.
• Otopelost. Občutek, da živiš malo od daleč, da se ne veseliš in ne žalostiš tako, kot bi se pričakovalo.
• Spremenjena slika sebe in sveta. »Svet ni varen.« »Nikomur ne morem zaupati.« »Nekaj je narobe z mano.«

Nobeden od teh znakov sam po sebi ne pomeni travme. Imajo jih lahko tudi ljudje, ki so izčrpani, depresivni ali tesnobni iz drugih razlogov. Pomembno je, ali se v njih prepoznaš od določenega trenutka naprej — in ali ti ožijo življenje.

Ko telo pomni, glava pa pozablja

Ljudje me včasih vprašajo, ali je mogoče imeti posledice nečesa, česar se sploh ne spomniš dobro. Odgovor je pogosto da — telo se odzove prej, kot se spomnimo, zakaj. Pogovor bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj sem v čakalnici pri zobozdravniku skoraj omedlela. Saj nisem otrok.«
»Kaj se je zgodilo v telesu, preden je postalo slabo?«
»Slišala sem vrtalnik. Potem mi je postalo vroče in kot da me ni bilo tam.«
»Te je kdaj kdo moral držati pri zdravniku, ko si bila majhna?«
»… Mama pravi, da so me pri štirih zaradi rane na glavi šivali brez anestezije. Mislila sem, da se tega ne spomnim.«

Morda se res ne spomni zgodbe. Telo pa si je zapomnilo zvok, ležanje, nemoč. Ko je to ubesedeno, se odziv ne izgubi čez noč, a postane razumljiv — in kar je razumljivo, je manj strašljivo. Prav ta prehod od »z mano je nekaj narobe« k »to je smiseln odziv na nekaj, kar se je zgodilo« je pogosto prvi korak okrevanja.

Kaj pomaga: o metodah in o tem, kdo jih izvaja

Za posttravmatsko stresno motnjo imamo danes dobro raziskane oblike pomoči. Smernice britanskega inštituta NICE iz leta 2018 kot prvo izbiro priporočajo na travmo osredotočeno kognitivno-vedenjsko terapijo in EMDR. Obe se ukvarjata s tem, da se nepredelan spomin varno, v odmerkih, predela — da dobi zgodbo in konec.

EMDR (desenzitizacija in ponovna obdelava z gibi oči) je razvila Francine Shapiro konec osemdesetih let. Človek se v nadzorovanem okviru vrača k spominu, medtem ko terapevt vodi izmenično dvostransko draženje, najpogosteje gibe oči. Kako deluje in za koga je primerna, razložim v zapisu EMDR terapija: kako deluje in za koga je primerna.

Somatske metode, kot sta somatsko doživljanje Petra Levina ali senzomotorična psihoterapija Pat Ogden, delajo prek telesnih občutkov — s pozornostjo na to, kaj se v telesu dogaja zdaj, in s postopnim širjenjem tistega, kar telo zmore prenesti. Raziskovalna podlaga zanje je tanjša kot za prvi dve metodi, a se hitro razvija.

Tu bi rada bila jasna glede sebe. Nisem specialistka za travmo in ne izvajam ne EMDR ne somatskih metod; za vsako je potrebno posebno usposabljanje. Kot stažistka relacijske družinske terapije pod supervizijo delam s tem, kako se pretekle izkušnje pokažejo v sedanjih odnosih — v partnerstvu, v družini, v tem, komu zaupaš in komu ne. To je pri marsikom pomemben del okrevanja, ni pa nadomestilo za na travmo osredotočeno zdravljenje, kadar je to potrebno. Kadar opazim, da je treba več, pomagam poiskati ustreznega strokovnjaka.

Ne glede na metodo velja eno: prvi korak je skoraj vedno varnost in stabilnost, šele potem predelava. Psihiatrinja Judith Herman je že leta 1992 opisala okrevanje v treh fazah — vzpostavitev varnosti, spominjanje in žalovanje ter ponovna povezanost z ljudmi in življenjem. Ta vrstni red se je ohranil v večini sodobnih pristopov. Kako izgleda, ko se travma ponavlja leta in ne zgodi le enkrat, opisujem v zapisu Kompleksna travma: ko se ni zgodilo enkrat, ampak leta.

Vaja: od kod sem prišel nazaj

Ta vaja ni namenjena predelavi spomina — tega sam ne poskušaj. Namenjena je temu, da se naučiš opaziti, kdaj te je odneslo, in se vrniti v sedanjost. Naredi jo lahko še danes, ko te kaj vznemiri.

1. Poimenuj, da se je nekaj zgodilo. Tiho reci: »Zdaj me je nekaj vrglo.« Ni treba vedeti, kaj.
2. Poglej okoli sebe in naštej pet stvari, ki jih vidiš, štiri, ki jih slišiš, tri, ki se jih dotikaš. Ta postopek je v bazi znanja opisan kot ozemljitev 5–4–3–2–1.
3. Podaljšaj izdih. Nekajkrat vdihni normalno in izdihni počasneje, kot si vdihnil.
4. Povej si datum in kraj. »Danes je četrtek, sem v kuhinji, star sem 38 let.« Sliši se preprosto, a telesu pove, da je zdaj.
5. Kasneje zapiši eno vrstico: kaj je bilo tik pred tem, kar te je vrglo. Sčasoma se iz teh vrstic pokaže vzorec, ki ga lahko prineseš strokovnjaku.

Če se vrneš le delno, je tudi to uspeh. Ta vaja je trening, ne test.

Kje ta razlaga ne zadošča

Ideja, da je travma »to, kar ostane«, je koristna, a ima meje, ki jih je pošteno povedati.

Ni vse, kar boli, travma. Žalost ob izgubi, razočaranje, stres v službi — to so lahko zelo težke izkušnje, ki ne zahtevajo dela s travmo, ampak čas, oporo in včasih drugačno pomoč. Če vsako bolečino poimenujemo travma, lahko spregledamo, kaj človek v resnici potrebuje.

Ne vsi potrebujejo terapijo. Kot sem omenila, večina ljudi se po hudem dogodku postopno opomore ob opori bližnjih. Raziskave o hitrem posredovanju po nesrečah celo kažejo, da vsiljeno podrobno pogovarjanje tik po dogodku nekaterim ne pomaga. Včasih je najboljša pomoč topla, navzoča bližina in nič več.

Razlaga ni diagnoza. Če se prepoznaš v tem zapisu, to ne pomeni, da imaš posttravmatsko stresno motnjo. Diagnozo lahko postavi psihiater ali klinični psiholog, in je pomembna zato, ker odpre pot do ustreznega zdravljenja — tudi z zdravili, kadar so potrebna.

Kdaj ne čakati. Če razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil, če te nekdo ogroža ali če ne zmoreš več skrbeti zase, poišči pomoč takoj. Pokličeš lahko Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). Pri nasilju je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa 112 ali policija na 113. Obrni se lahko tudi na svojega osebnega zdravnika.

Kaj si zapomni

• Travma ni le dogodek, ampak dogodek, doživljanje tega dogodka in posledice, ki ostanejo — vsi trije deli hkrati.
• Večina ljudi v življenju doživi vsaj en hud dogodek, a pri večini se telo sčasoma umiri.
• Nepredelan spomin pogosto ostane v drobcih brez časovnega žiga, zato ga telo doživi, kot da je zdaj.
• Primerjanje s »hujšimi« zgodbami ne pomaga — prinese le sram.
• Za posttravmatsko stresno motnjo obstajajo dobro raziskane metode; poišči strokovnjaka, ki je zanje usposobljen.