Bolečina v prsih, ki ni srce: ko so izvidi v redu, strah pa ostane

Preden prebereš karkoli drugega: če te prav zdaj nenadoma in močno boli v prsih, če je bolečina stiskajoča, seva v roko, čeljust ali hrbet, ali če jo spremljajo težko dihanje, potenje, slabost ali omotica, nehaj brati in takoj pokliči 112. Ne vozi se sam na urgenco in ne čakaj, ali bo minilo. Ta zapis je za čas potem — ko je zdravnik srce že pregledal.

Ura je pol treh zjutraj. Na urgenci so ti posneli EKG, vzeli kri, počakal si na izvide. Mlad zdravnik pride za zaveso, pogleda papirje in reče: »Srce je v redu. Lahko greste domov.« Olajšanje traja do parkirišča. V avtu se pod prsnico spet nekaj stisne, in ko se doma uležeš, z dlanjo na prsih štiješ udarce. Če je srce v redu, zakaj potem boli?

To vprašanje sliši veliko ljudi, pa ga redko kdo zastavi na glas. Zdi se nehvaležno — saj si dobil dobro novico. A dobra novica, da nekaj ni, še ne pove, kaj je. V tem zapisu bom skušala opisati, kaj vse je lahko bolečina v prsih, ki ni srce, zakaj se tako rada vrača in kaj lahko pri tem naredi psihoterapija — in česa ne more.

Najprej srce — in to ni formalnost

Rada bi bila tu zelo jasna, ker je od tega odvisno vse ostalo. Bolečine v prsih si nihče ne sme razložiti sam. Niti z izkušnjo (»saj je bilo že večkrat«), niti s tesnobo (»to je spet panika«), niti s starostjo (»pri mojih letih to ni srce«). Srčni infarkt se ne napove vedno tako, kot ga kažejo filmi. Pri ženskah, starejših in ljudeh s sladkorno boleznijo se pogosteje pokaže z manj značilnimi znaki — kot zadihanost, slabost, nenavadna utrujenost ali bolečina v zgornjem delu trebuha, hrbtu ali čeljusti.

Ameriške kardiološke smernice iz leta 2021 zato priporočajo, naj zdravniki bolečine v prsih ne označujejo več kot »atipične«, ker ta beseda ljudi pomirja ob napačnem času. Bolečina je bodisi verjetno srčna, bodisi možno srčna, bodisi verjetno ne-srčna — in o tem odloči pregled, ne občutek.

Ko je pregled opravljen in srce izključeno, se začne druga zgodba. O tem, kaj zdravnik pri tem pregleda — EKG, ščitnico, krvno sliko — sem podrobneje pisala v zapisu Panika ali srce? Kaj preveriti pri zdravniku, preden greš na terapijo, zato tega tu ne bom ponavljala.

»Srce je v redu« ni konec zgodbe

Bolečini v prsih, za katero ni srčnega vzroka, strokovno rečemo ne-srčna bolečina v prsih. Sliši se kot ostanek, kot nekaj, kar je ostalo, ko so odstranili pomembno. V resnici je zelo pogosta. Ronnie Fass in Sami Achem sta v pregledu raziskav leta 2011 zapisala, da jo po ocenah iz različnih držav v življenju izkusi od približno osmine do tretjine odraslih — in da mnogi z njo nikoli ne gredo k zdravniku.

Med tistimi, ki gredo, je zgodba pogosto podobna. Kanadski raziskovalec Richard Fleet je s sodelavci leta 1996 sistematično pregledal ljudi, ki so na urgenco prišli zaradi bolečine v prsih. Približno četrtina jih je izpolnjevala merila za panično motnjo. Še pomembnejša je bila druga ugotovitev: zdravniki na urgenci so jo prepoznali le pri zelo redkih. Ljudje so odšli domov z izvidom, da srce ni krivo, brez besede o tem, kaj pa je.

Tako nastane praznina. Človek ve, česa nima, ne ve pa, kaj ima. In v tej praznini se strah zelo dobro počuti.

Od kod lahko boli, če ne iz srca

V prsnem košu je veliko več kot srce. Ko zdravnik izključi srčni vzrok, ostane nekaj pogostih virov — in pogosto se med seboj prepletajo.

• Požiralnik. Pri ne-srčni bolečini v prsih je po raziskavah najpogostejši posamezni vzrok refluks — kislina, ki se vrača v požiralnik. Bolečina je lahko pekoča, pa tudi stiskajoča, zato jo je tako lahko zamenjati za srčno. Redkeje gre za krče požiralnika.
• Mišice, rebra in hrustanec. Medrebrne mišice, prsne mišice in hrustanec, ki rebra veže na prsnico, lahko bolijo zaradi napora, drže, kašlja ali dolgotrajne napetosti.
• Dihanje. Ko človek dolgo diha plitvo in hitro, v zgornjem delu prsnega koša, se mišice, ki pri tem pomagajo, utrudijo in zakrčijo. Pojavi se zateg in občutek, da ne more zajeti dovolj zraka.
• Alarm živčnega sistema. Panični napad in dolgotrajen stres lahko sprožita razbijanje srca, stiskanje v prsih in strah, da umiraš. O tem, kako se to zgodi korak za korakom, govori zapis Zakaj panični napad ni nevaren, čeprav se počuti kot infarkt.

Pomembno je to: nič od tega ni »samo v glavi«. Refluks je resničen, zakrčena mišica je resnična, hiperventilacija spremeni kemijo krvi. Tudi strah ni domišljija — je telesno stanje. Vprašanje ni, ali je bolečina resnična, ampak kaj jo poganja in kaj jo ohranja.

Zakaj alarm ob prsih zazvoni glasneje

Če te boli koleno, si rečeš, da si ga verjetno preobremenil. Če te zbode v prsih, se zgodi nekaj drugega. Prsni koš ni katerikoli del telesa. Tam je srce — organ, ki ga povezujemo z življenjem samim, in tudi organ, o katerem vsi poznamo kakšno zgodbo: soseda, ki je nenadoma umrl, oče, ki je doživel infarkt pri petdesetih.

Možgani se na to odzovejo razumno. Signal iz prsi dobi prednost pred drugimi. Temu, kako zaznavamo notranje stanje telesa — utrip, dih, napetost v trebuhu —, pravimo interocepcija. Pri ljudeh, ki so se enkrat zelo prestrašili za srce, se ta zaznava pogosto izostri: opazijo vsak preskok utripa, vsako zbadanje, vsako spremembo v dihanju. Ne zato, ker bi si izmišljali, ampak zato, ker živčni sistem zdaj budno spremlja mesto, kjer je zaznal nevarnost. Temu stanju napete budnosti rečemo hipervigilanca.

In tu se zgodi nekaj zahrbtnega. Pozornost, usmerjena v prsni koš, ne le zazna več občutkov — ampak jih tudi okrepi. Ko nekaj napeto opazuješ, se mišice okoli tega mesta napnejo, dih postane plitvejši, utrip pospeši. Telo, ki išče znak nevarnosti, ga tako pogosto samo ustvari.

Zanka, ki se zapre po izvidu

Najbolj utrujajoč del ne-srčne bolečine v prsih ni vedno bolečina sama. Je preverjanje. Merjenje pulza. Pametna ura, ki jo pogledaš dvajsetkrat na dan. Iskanje po spletu ob treh zjutraj. Ponovni obisk pri zdravniku, ponovni EKG, ponovno olajšanje — ki traja dan ali dva.

Vsako preverjanje prinese kratko pomiritev. A hkrati možganom sporoči nekaj pomembnega: to je bilo vredno preveriti, torej je bilo nevarno. Naslednjič bo strah zato prišel hitreje in bo glasnejši. Tako se iz enkratne bolečine počasi spleta navada, pri kateri se strah za zdravje hrani sam od sebe. Ko ta strah preraste v stalno skrb za vsak simptom, govorimo o zdravstveni tesnobi, o kateri sem pisala v zapisu Zdravstvena tesnoba: ko vsak simptom pomeni najhujše.

Ko je v družini srce zgodba

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se vedno vprašamo tudi: kaj ta simptom pomeni v zgodbi družine? Pri bolečini v prsih je odgovor pogosto presenetljivo konkreten. Ljudje, ki se najbolj bojijo za srce, imajo pogosto v družini nekoga, ki je zaradi srca zbolel ali umrl. Strah takrat ni iracionalen — je spomin. Telo ve, da se je to v družini že zgodilo, in je zato še posebej pozorno.

Christian Gostečnik opisuje, kako družina čustva, za katera ni bilo prostora, prenaša naprej v obliki, ki ni besedna — v vzdušju, napetosti, v telesu. Ni nujno, da se to zgodi pri vsakomur. A vredno je pogledati, kdaj se je bolečina prvič pojavila in kaj se je takrat dogajalo. Pogovor na enem od srečanj bi lahko tekel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kdaj si prvič začutil to bolečino?«
»Lani jeseni. Nekaj tednov po tem, ko sem prevzel očetovo podjetje.«
»Koliko je bil star oče, ko je imel infarkt?«
»Dvainpetdeset. Kot jaz zdaj.« (dolg premor) »Tega pa še nisem povezal.«

Takšna povezava ne pomeni, da bolečina izgine v trenutku, ko jo ubesediš. Pomeni pa, da strah dobi obliko in ime. Strah, ki ima ime, se da nositi drugače kot strah, ki pride od nikoder. Če želiš takšne povezave raziskati bolj sistematično, je za to namenjeno daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost.

Kaj kažejo raziskave o pomoči

Dobra novica je, da ne-srčna bolečina v prsih ni slepa ulica. Pregled Cochrane iz leta 2015, ki ga je pripravil Steve Kisely s sodelavci, je zbral raziskave psiholoških pristopov pri ljudeh z bolečino v prsih in urejenimi srčnimi žilami. Ugotovitev je bila previdna, a spodbudna: psihološka pomoč, zlasti kognitivno-vedenjska, je v prvih mesecih zmanjšala pogostost bolečine in izboljšala počutje. Dokazi niso bili močni, ker je bilo raziskav malo in so bile majhne — kar je pošteno povedati.

Pri tem psihoterapija ni edina pot in pogosto ni prva. Če gre za refluks, ga zdravi zdravnik. Če gre za mišice in držo, lahko veliko naredi fizioterapevt. Psihoterapija pride v poštev predvsem takrat, ko se je okoli bolečine spletel strah — ko preverjanje, izogibanje in skrb zasedejo vse več prostora — ali ko bolečina sovpada z obdobjem, ki je bilo čustveno pretežko.

Pri tem pomaga tudi dihanje, a ne na način, ki ga ljudje pogosto pričakujejo. Ne gre za globoke vdihe — ti napetost v prsnem košu včasih še povečajo. Gre za počasnejši, daljši izdih. Kako to narediti, opisuje vaja dihanje s podaljšanim izdihom, več o tem, kaj pri dihanju res pomaga, pa zapis Dihanje pri paniki: kaj res pomaga in zakaj papirnata vrečka ni odgovor.

Vaja: dve minuti namesto preverjanja

Ta vaja je namenjena samo bolečini, ki jo je zdravnik že pregledal in ki je enaka kot prej. Če je bolečina nova, drugačna, močnejša ali jo spremljajo zadihanost, potenje, slabost ali omotica — ne delaj vaje, ampak pokliči 112.

1. Poimenuj občutek, ne pomena. Namesto »nekaj je narobe s srcem« si reci: »Čutim zbadanje levo pod ključnico.« Kje točno je? Kako veliko je? Ali je ostro, topo, pekoče?
2. Odloži preverjanje za dve minuti. Ne meri pulza, ne glej ure, ne odpri spleta. Samo dve minuti — preverjanje lahko narediš pozneje, če bo še potrebno.
3. Spusti ramena in podaljšaj izdih. Vdihni skozi nos, kot je pač naravno, izdihni počasi skozi usta, malo dlje kot vdih. Ponovi šest- do osemkrat.
4. Zapiši, kaj se je zgodilo pol ure prej. Si jedel? Sedel sklonjen? Imel neprijeten pogovor? Si se česa spomnil?
5. Po dveh minutah oceni občutek od 0 do 10 in ga zapiši. Po tednu dni poglej zapiske. Pogosto se pokaže vzorec, ki ga v trenutku strahu ne vidiš.

Namen vaje ni, da bolečina izgine. Namen je, da se med občutek in strah vrine nekaj prostora — in da se tvoj živčni sistem nauči, da se zgodba lahko konča tudi brez preverjanja.

Kje ta razlaga ne velja

Ker je tema tako občutljiva, bi bila neodgovorna, če ne bi zapisala tudi mej.

Tesnoba in srčna bolezen se ne izključujeta. Človek s panično motnjo lahko ima tudi bolezen srca — in človek s srčno boleznijo pogosto razvije tesnobo. Izvid, ki je bil v redu pred dvema letoma, ne velja za vedno. Če se bolečina spremeni, se ob drugačnih okoliščinah pojavi, ali pa se ti spremenijo dejavniki tveganja, ponovno pojdi k zdravniku.

»To je samo stres« je lahko prenagljena oznaka. Zgodi se, da zdravnik ali kdo od bližnjih bolečino prehitro pripiše živcem — pogosteje pri ženskah in pri mlajših. Če imaš občutek, da te niso slišali, smeš prositi za dodatno mnenje. To ni nezaupanje, ampak skrb zase.

Psihoterapija ne nadomešča zdravljenja. Refluks, ki ga ne zdraviš, lahko poškoduje požiralnik. Vnetje hrustanca potrebuje svoj čas in včasih zdravila. Pogovor o strahu ne odpravi telesnega vzroka — lahko pa ti pomaga, da se z njim ne boriš sam in da strah ne prevzame vodenja.

In še zadnje: če ti bolečina, strah ali izčrpanost vzbujajo misli, da ne zmoreš več, ali misli na samomor, pokliči Klic v duševni stiski (01 520 99 00, vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan (116 123, 24 ur na dan). V nujnih primerih pokliči 112.

Ko strah ne mine, čeprav izvidi pravijo drugače

Veliko ljudi z ne-srčno bolečino v prsih dolgo ne pride na terapijo, ker se jim zdi, da bi s tem priznali, da si bolečino izmišljajo. Rada bi to obrnila. Na terapijo ne prideš, ker bolečina ni resnična. Prideš, ker je resnična in ker je okoli nje zrasel strah, ki ti krade mirne noči, zaupanje v telo in včasih tudi pogum, da bi šel na sprehod v hrib.

Širše o tem, kaj psihoterapija ve o telesnih simptomih brez jasnega vzroka, sem pisala v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«: kaj psihoterapija ve o psihosomatiki; kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod psihosomatika. Podobno, kot se to zgodi pri bolečini v prsih, se zgodi tudi drugje — o tem, zakaj bolečina včasih ostane, ko je telo že zaceljeno, piše zapis Kronična bolečina in živčni sistem: zakaj bolečina ostane, ko se rana zaceli, o povezavi med prebavo in stresom pa Sindrom razdražljivega črevesa in stres: os med črevesjem in možgani.

Kaj si zapomni

• Akutna, nova ali močna bolečina v prsih = takoj 112. Nikoli si je ne razloži sam, tudi če si tesnoben človek.
• Ko zdravnik izključi srce, ostanejo pogosti viri: požiralnik, mišice in rebra, dihanje in alarm živčnega sistema — pogosto prepleteni.
• Bolečina, ki ni srčna, ni »samo v glavi«. Je resnična, a jo pogosto ohranja zanka strahu in preverjanja.
• Psihološka pomoč po raziskavah lahko zmanjša bolečino in strah, ne nadomešča pa zdravljenja telesnih vzrokov.
• Če se bolečina spremeni, ponovno pojdi k zdravniku — tudi če si že imel urejene izvide.