Čustvena disregulacija pri ADHD: ko občutek pride prehitro

»Vem, da je bila malenkost. Ampak v tistem trenutku je bilo, kot da se mi je podrl svet.«

Malenkost je bil tiskalnik. Zataknil se je ravno takrat, ko je bilo treba natisniti obrazec za vrtec, deset minut pred odhodom. Sledil je udarec po mizi, preklinjanje in zaloputnjena vrata. Čez četrt ure je bilo vse mimo — obrazec natisnjen, otrok v avtu, jeza izpuhtela. Ostalo pa je nekaj drugega: tišina v avtu, otrokov pogled v vzvratnem ogledalu in znan, težak občutek, da je spet pretiraval.

Ljudje z ADHD takšne trenutke pogosto opisujejo s skoraj enakimi besedami: čustvo pride prehitro. Preden ga opazijo, je že tu, preden ga ubesedijo, je že izrečeno. Temu v strokovni literaturi rečemo čustvena disregulacija. In čeprav je eden najbolj izčrpavajočih delov ADHD — za človeka in za tiste, ki živijo z njim —, ga v diagnostičnih merilih ni.

Pogost, a pogosto spregledan del ADHD

Diagnostična merila za ADHD govorijo o pozornosti, nemiru in impulzivnosti. O čustvih ne. Zato se ljudem z ADHD dolgo zgodi, da njihove čustvene viharje okolica — in oni sami — razlaga kot značaj: »vzkipljiv je«, »preveč občutljiva je«, »ne zna se obvladati«.

Raziskovalci so to vrzel opazili. Philip Shaw, Argyris Stringaris, Joel Nigg in Ellen Leibenluft so leta 2014 v preglednem članku zbrali dotedanje raziskave in ocenili, da je čustvena disregulacija prisotna pri približno četrtini do polovice otrok z ADHD in pri 34 do 70 odstotkih odraslih z ADHD. Razpon je širok, ker raziskave čustveno disregulacijo merijo različno. A tudi spodnja meja pove, da ne gre za redek dodatek.

Russell Barkley, eden najbolj vplivnih raziskovalcev ADHD, gre še dlje. Trdi, da čustvena impulzivnost ni stranski pojav, ampak sodi v samo jedro ADHD — da je ista težava z zaviranjem, ki se pri pozornosti kaže kot raztresenost, pri čustvih pa kot odziv, ki prehiti premislek. O tem stroka še razpravlja. Strinja pa se, da je čustvena plat ADHD premalo prepoznana.

Kaj pomeni, da čustvo pride prehitro

Čustvena disregulacija ne pomeni, da človek čuti napačna čustva. Jeza ob zataknjenem tiskalniku je razumljiva, razočaranje ob odpovedanem načrtu tudi. Razlika je v poti, ki jo čustvo prehodi. Pri čustveni disregulaciji se pogosto pokaže v treh točkah:

• Hitrejši vzpon. Med sprožilcem in polnim čustvom skoraj ni premora. Ni tistega trenutka, ko bi si človek rekel »počakaj, poglejva«.
• Višji vrh. Čustvo je močnejše, kot bi situacija zahtevala — in človek to pogosto ve že v tistem trenutku, pa ne more ustaviti.
• Drugačen spust. Nekateri se dolgo ne pomirijo. Drugi se pomirijo zelo hitro — tako hitro, da okolica, ki je šele začela čutiti posledice, tega ne razume. »Kako si lahko zdaj spet dobre volje?«

Psiholog James Gross je regulacijo čustev opisal kot proces, ki ima več točk: izbiro situacije, usmerjanje pozornosti, drugačen pogled na dogodek in uravnavanje odziva. Pri ADHD se težava pogosto pokaže že zgodaj v tem procesu — pozornost se zatakne na sprožilcu, preden se lahko vklopi kateri od poznejših korakov. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod regulacija čustev.

Zakaj se to dogaja

Popolnega odgovora ni, nekaj delov slike pa je dovolj jasnih.

Prvi je zaviranje. Izvršilne funkcije, ki pri ADHD delujejo drugače, niso le načrtovanje in organizacija. Med njimi je tudi sposobnost, da med dražljaj in odziv postaviš kratek premor. Ta premor je tisti, v katerem bi se človek lahko spomnil, da je tiskalnik le tiskalnik in da otrok gleda. Če ga ni, gre čustvo naravnost v dejanje.

Drugi je pozornost. Kdor se zatakne na eno stvar — kar je pri ADHD pogosto, kot sem opisala v zapisu Hiperfokus: druga stran ADHD, o kateri se manj govori —, se lahko zatakne tudi na tisto, kar ga je razjezilo. Težje preusmeri misel drugam, zato čustvo dobiva gorivo.

Tretji je telo in dan. Čustvena disregulacija ni ves čas enaka. Ljudje opažajo, da je veliko slabše, ko so neprespani, lačni, preobremenjeni z zvoki in ljudmi ali na koncu dolgega dneva, v katerem so se vso energijo trudili »delovati normalno«. Kako močno pomanjkanje spanja vpliva na čustva, sem opisala v zapisu Spanec in čustva: zakaj po neprespani noči vse boli bolj.

Koristna je tudi slika okna tolerance, ki jo je opisal Daniel Siegel: območja, v katerem lahko čutimo in hkrati razmišljamo. Pri čustveni disregulaciji je to okno pogosto ožje — in zoži se še bolj, ko so izčrpane zaloge.

Ni samo jeza

Ko rečemo čustvena disregulacija, ljudje pogosto pomislijo na izbruhe jeze. A jeza je le najbolj glasna oblika. Ljudje z ADHD opisujejo tudi:

• Frustracijo, ki preplavi. Ko nekaj ne gre takoj, se v nekaj sekundah zdi, da ne bo šlo nikoli.
• Solze, ki pridejo nepričakovano — ob reklami, ob prijazni besedi, ob kritiki, ki je bila mišljena blago.
• Navdušenje, ki ga je preveč. Tudi prijetna čustva lahko pridejo prehitro: obljuba, dana v zanosu, nakup, ki se je zdel nujen, ideja, ki je morala biti izrečena takoj.
• Nestrpnost. Čakanje v vrsti, počasen sogovornik ali nalaganje strani je lahko komaj vzdržno.
• Bolečino ob zavrnitvi. Kritika ali občutek, da si koga razočaral, lahko zadene tako močno, da ima ta izkušnja svoje ime — o njej pišem v zapisu Disforija ob zavrnitvi (RSD): občutljivost, ki jo redko poimenujemo.

Pomembno je, da jeza sama ni problem. Jeza je sporočilo, da je nekaj prekoračilo mejo ali da nekaj ni prav, in ima svojo vrednost — o tem sem pisala v zapisu Jeza ni problem: kako iz nemoči preide v energijo spremembe. Pri čustveni disregulaciji je težava v tem, da sporočilo pride s preveliko glasnostjo in prehitro, da bi ga lahko slišal.

Kako je videti v odnosu

Čustvena disregulacija ni nikoli le zasebna zadeva. Zgodi se vedno nekomu — partnerju, otroku, sodelavcu. Pogosto je videti nekako tako (sestavljen dialog, ne gre za resnično osebo):

»Samo rekla sem, da si spet pozabil na smeti.«
»In jaz sem že kričal, vem. Še preden si končala stavek.«
»Potem pa čez pet minut prideš, kot da ni bilo nič.«
»Ker je zame res mimo. Samo ne vem, kako naj ti povem, da mi je žal, ne da bi spet vse razlagal.«

V tem kratkem pogovoru sta dve resnici. Za človeka z ADHD je bil val kratek in je minil. Za partnerko je ostal — v telesu, v previdnosti, s katero bo naslednjič omenila smeti. Ko se to ponavlja, se v odnosu lahko ustvari vzorec, v katerem eden hodi po prstih, drugi pa se počuti nenehno opazovan in obsojen.

Ob tem je dobro vedeti dvoje. Prvič, pomirjanje se lahko dogaja tudi med ljudmi, ne le znotraj enega. Ta proces imenujemo koregulacija — miren glas, dotik ali skupen premor lahko pomagajo živčnemu sistemu drugega, da se vrne v okno tolerance. Drugič, koregulacija ne pomeni, da je partner odgovoren za pomirjanje. Gre za dogovor, ki ga skleneta oba, ko sta mirna. Kako si vzameš premor, ne da bi drugi to doživel kot odhod, sem opisala v zapisu Premor med prepirom: kako se umakneš, ne da bi zapustil.

Sram, ki pride po valu

Ko val mine, pride pogosto nekaj, kar je za človeka z ADHD skoraj težje od samega izbruha: sram. »Spet sem pretiraval.« »Zakaj ne morem biti normalen?« »Vsi so ob meni na trnih.«

Sram ima pri tem posebno vlogo. Ne pomaga, da bi naslednjič šlo bolje — nasprotno. Človek, ki se sramuje, se umakne, skriva, se pretirano opravičuje ali pa se brani in valu sledi še en val. Napetost ostane v telesu. In naslednji sprožilec zadene telo, ki je že na pol napeto, zato val pride še hitreje.

Ta krog je pomembno videti, ker pokaže, da ga ni mogoče prekiniti samo z odločitvijo »naslednjič se bom obvladal«. Prekine se ga lahko na več točkah — tudi na točki sramu. O tem, kako sram deluje in zakaj šepeta prav tisto, kar najbolj boli, sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Vaja: premor, ki ga postaviš od zunaj

Ker pri čustveni disregulaciji zmanjka prav premora med sprožilcem in odzivom, je smiselno ta premor vaditi — najprej v mirnih trenutkih, da bo v težkih bolj dosegljiv. Vaja vzame nekaj minut na dan.

1. Spoznaj svoj prvi telesni znak. Spomni se zadnjega vala in poišči, kje se je začel: vročina v obrazu, stisnjena čeljust, pospešen dih, napeta ramena. Zapiši ga. To bo tvoj zvonec.
2. Ko zvonec zazvoni, poimenuj. Tiho ali na glas: »Zdaj sem jezen.« »To je frustracija.« Raziskava Matthewa Liebermana in sodelavcev je pokazala, da poimenovanje čustva zmanjša odziv amigdale. Več o tem v vaji poimenuj čustvo.
3. Podaljšaj izdih. Trikrat vdihni normalno in izdihni počasneje, kot si vdihnil. To ni čudežno zdravilo, je pa nekaj, kar lahko narediš z drugimi ljudmi v sobi, ne da bi kdo opazil.
4. Uporabi dogovorjen stavek. Z bližnjimi se v mirnem trenutku dogovori za stavek, ki pomeni »rabim pet minut, vrnem se«. Ko ga izrečeš, nisi odšel — dal si znak.
5. Vrni se in popravi. Po valu ne zadostuje »oprosti«. Povej, kaj se je zgodilo v tebi, in vprašaj, kako je bilo drugemu. Popravilo zgradi več zaupanja kot obljuba, da se ne bo nikoli več zgodilo.

Na začetku boš zvonec slišal šele po odzivu. To je v redu — tudi to je napredek. Čez čas ga boš slišal med odzivom in nato, vsaj včasih, pred njim.

Kaj še pomaga

Vaja je le en del. Ljudje, ki se s čustveno disregulacijo naučijo živeti bolje, običajno spremenijo več stvari hkrati.

Skrb za osnovo. Spanec, redni obroki in premori niso razkošje. So tisto, kar okno tolerance drži odprto. Marsikateri večerni izbruh ima korenine v preskočenem kosilu.

Razumevanje namesto obtoževanja. Ko človek ve, da je njegova čustvena intenzivnost povezana z ADHD, se lahko sram nekoliko umakne. To ni opravičilo — odgovornost za to, kar narediš drugim, ostaja tvoja. Je pa drugačno izhodišče: »moj živčni sistem reagira hitro, zato potrebujem drugačne pripomočke«, ne »sem slab človek«.

Zdravila. Nekateri ljudje opažajo, da se z zdravljenjem ADHD spremeni tudi čustvena odzivnost, drugi te spremembe ne opazijo. O tem odloča zdravnik, ki pozna tvojo celotno sliko — če zdravila jemlješ ali razmišljaš o njih, je čustvena plat nekaj, kar je vredno omeniti pri pregledu.

Terapija in družinski pogled. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas zanima tudi, kaj se je človek o čustvih naučil doma. Nekateri so odraščali v družinah, kjer so bili izbruhi običajni, drugi v družinah, kjer čustev sploh ni smelo biti. Oboje vpliva na to, kako danes ravnamo s svojimi valovi — in kaj od drugih pričakujemo, ko nas zalijejo. Kadar se čustvena disregulacija zelo zaplete v partnerski odnos, je lahko smiselno priti skupaj.

Kdaj gre za kaj drugega

Čustvena intenzivnost ni dokaz za ADHD. Močna in hitro spreminjajoča se čustva se pojavljajo tudi pri depresiji, anksioznih motnjah, posledicah travme, bipolarni motnji in mejni osebnostni motnji — in nekatere od teh se z ADHD lahko pojavljajo hkrati. Ločevanje ni preprosto in ni naloga spletnega testa ali terapevta. Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog. Jaz ADHD ne diagnosticiram.

Če opaziš, da se razpoloženje spreminja v daljših obdobjih — tedni žalosti, ki se izmenjujejo z dnevi, ko skoraj ne spiš in imaš ogromno energije —, je to razlog za obisk zdravnika ali psihiatra. Tak vzorec ni čustvena disregulacija, ki jo opisujem tukaj.

In še ena meja, ki je ne smem izpustiti. Čustvena disregulacija ni opravičilo za nasilje. Če te partner ali kdo drug v izbruhih ustrahuje, ponižuje ali fizično ogroža, to ni ADHD, ki bi ga moral potrpežljivo prenašati. Pomoč je na voljo na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pokliči policijo na 113. Če se ti v valovih pojavljajo misli, da bi si kaj naredil, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19. do 7. ure) ali Samarijana na 116 123, ki deluje ves dan; v nujnem primeru pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Čustvena disregulacija je pri odraslih z ADHD pogosta, čeprav je v diagnostičnih merilih ni — gre za hitrejši vzpon, višji vrh in drugačen spust čustva.
• Ne pomeni, da čutiš napačna čustva, ampak da med sprožilcem in odzivom zmanjka premora.
• Poslabšajo jo neprespanost, lakota in preobremenjenost — skrb za osnovo je del zdravljenja.
• Sram po valu krog poganja naprej; popravilo ga prekine bolje kot obljuba, da se ne bo več zgodilo.
• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog, o zdravilih odloča zdravnik — in čustvena disregulacija nikoli ni opravičilo za nasilje.