Življenje z narcističnim partnerjem: vzorci, ki izčrpajo

»Prve tri mesece mi je vsako jutro napisal, da še nikoli ni spoznal nikogar takega. Danes pred prijatelji reče, da brez njega ne bi znala niti plačati položnice. In najhuje je, da se potem doma sprašujem, ali ima morda prav.«

Kdor živi v takem odnosu, slej ko prej odpre brskalnik in vtipka besedo, ki jo je slišal v podkastu ali prebral v komentarjih: narcis. Opisi se ujemajo skoraj do stavka. Olajšanje je veliko, ker ima zmeda končno ime. Potem pride drugo vprašanje, ki je težje: kaj mi to ime sploh pove o tem, kaj naj naredim jutri zjutraj?

V tem zapisu ne bom presojala, ali je tvoj partner ali partnerka narcis. Tega ne morem in ne smem. Lahko pa opišem tri vzorce vedenja, ki jih stroka povezuje z izrazitimi narcističnimi potezami, kaj ti vzorci naredijo s človekom ob njih in kje je črta, za katero ne govorimo več o napornem odnosu, ampak o nasilju.

Beseda opiše vzorec, ne človeka

Narcistična osebnostna motnja je diagnoza. Postavi jo psihiater ali klinični psiholog, po pogovoru s človekom, ki sedi pred njim, in ne po opisu nekoga tretjega. Jaz kot stažistka zakonske in družinske terapije diagnoz ne postavljam, in tudi če bi jih, je ne bi mogla postaviti nekomu, ki ga nisem nikoli srečala. Več o tem, kdo kaj sme, je v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces.

Koristno je vedeti tudi, kako redka je diagnoza v primerjavi s tem, kako pogosto uporabljamo besedo. Velika ameriška epidemiološka raziskava (Stinson in sod., 2008) je merila za narcistično osebnostno motnjo kadar koli v življenju našla pri 6,2 odstotka odraslih, in to je najvišja ocena, kar jih navaja strokovna literatura. Druge raziskave v splošni populaciji so našle precej nižje deleže, nekatere blizu ničle. Narcistične poteze pa so nekaj drugega kot motnja: so razsežnost osebnosti, ki jo ima vsak od nas v neki meri, in pri večini ne uniči nobenega odnosa. O tej razliki govori zapis »Narcis«: beseda, ki jo uporabimo prehitro.

Zato bom ves čas govorila o vedenju. Vedenje lahko opišeš, prešteješ in se nanj odzoveš, tudi če nikoli ne izveš, kaj se dogaja v človeku, ki tako ravna. In za tvojo odločitev je pomembnejše, kako živiš ob njem, kot to, kako bi se njegovemu vzorcu reklo v priročniku.

Idealizacija: začetek, ki je bil prelep

Prvi vzorec je na pogled najmanj problematičen. Na začetku je vsega veliko: pozornosti, sporočil, načrtov, velikih besed. Po treh tednih slišiš, da si drugačen od vseh prejšnjih. Po dveh mesecih govorita o skupnem stanovanju. Občutek je, da te je nekdo končno zares videl.

Temu se v psihologiji reče idealizacija: drugega ne vidiš kot celega človeka z napakami, ampak kot popolno podobo. Raziskave to stran narcističnih potez dobro poznajo. Paulhus (1998) je skupine neznancev spremljal skozi sedem tedenskih srečanj: ljudje z izrazitejšimi narcističnimi potezami so na prvem srečanju naredili najboljši vtis, po sedmih tednih pa so jih isti ljudje ocenili precej slabše. Privlačnost začetka torej ni tvoja naivnost. Je del vzorca.

Težava idealizacije ni v tem, da je lepo. Težava je, da ne velja tebi, ampak podobi. Človek, ki ga postaviš na podstavek, sme tam ostati samo, dokler se ne premakne. Ko prvič zboliš, ko imaš slab dan, ko se s čim ne strinjaš, podoba poči, in z njo toplina.

Razvrednotenje: ko se merilo premakne

Drugi vzorec redko pride z enim dogodkom. Pride s pripombami. Tvoj smeh je bil prej nalezljiv, zdaj je preglasen. Tvoja služba je bila prej zanimiva, zdaj je »tisto tvoje pisarjenje«. Pred drugimi pade šala na tvoj račun, in ko je ne sprejmeš z nasmehom, si občutljiv.

Razvrednotenje ima nekaj prepoznavnih oblik:

• Primerjanje z bivšimi partnerji, sodelavkami, prijatelji, pri katerem vedno izgubiš.
• Premikanje merila: ko izpolniš eno pričakovanje, se pojavi novo, in pohvala nikoli ne pride.
• Prezir v tonu, zavijanju z očmi, posmehu, ki se mu reče humor.
• Zanikanje tega, kar si slišal ali doživel, tako dolgo, da podvomiš vase. O tem piše zapis Gaslighting: ko začneš dvomiti v svoj spomin.
• Kazen z umikom: dnevi tišine po tem, ko si izrazil nestrinjanje.

Raziskave o predanosti v zvezi k temu dodajo pomemben kos. Campbell in Foster (2002) sta ugotovila, da izrazitejše narcistične poteze spremljata nižja predanost odnosu in več pozornosti do drugih možnosti. To se ujema z izkušnjo, ki jo ljudje opišejo kot »vedno sem imel občutek, da sem na preizkušnji«. Na preizkušnji tudi si, le da meril ne poznaš in se sproti spreminjajo.

Empatija, ki pride in gre

Tretji vzorec je pomanjkanje empatije, in tu je slika bolj zapletena, kot jo riše splet. Pogosto prebereš, da narcis empatije »nima«. Pregled raziskav (Baskin-Sommers in sod., 2014) kaže nekaj drugega: sposobnost razumeti, kaj drugi čuti, je pri ljudeh z narcistično osebnostno motnjo pogosto precej ohranjena, okrnjen ali nezanesljiv pa je čustveni odziv na to, torej pripravljenost, da jih tuja stiska gane in jim kaj pomeni.

V vsakdanu to izgleda takole. Ko zboliš, je partner sprva pozoren, tretji dan pa užaljen, ker je moral odpovedati večerjo. Ko ti umre nekdo bližnji, posluša pet minut, potem pogovor zavije k temu, kako naporen teden ima on. Ko poveš, da te je nekaj prizadelo, ne dobiš vprašanja »Kaj te je zabolelo?«, ampak zagovor, napad ali naštevanje tvojih napak.

Zato je ta vzorec tako begajoč. Če bi bil človek ob tebi vedno hladen, bi to videl. Tako pa natanko ve, kaj potrebuješ, kadar mu je to pomembno, in tega ne vidi, kadar ga stane. Tvoj zaključek je razumljiv, a napačen: če zmore, potem očitno jaz nisem dovolj, da bi se potrudil.

Kaj to naredi s tabo

Izčrpanost v takem odnosu ne pride od prepirov. Pride od stalne pripravljenosti. Preden kaj rečeš, v glavi preveriš, kako bo sprejeto. Preden prideš domov, skušaš po sporočilih uganiti, kakšno je vzdušje. Tvoja pozornost je ves dan zunaj tebe.

Day in sodelavci (2020) so zbrali opise partnerjev in svojcev ljudi z izrazitimi narcističnimi potezami. Opisi niso govorili le o vzvišenosti, ampak tudi o ranljivosti: o človeku, ki je za zaprtimi vrati užaljen, zavisten, prazen in prestrašen kritike. Prav zato bližnji tako dolgo vztrajajo. Vidijo ranjenega človeka in verjamejo, da bo dovolj ljubezni to rano zacelilo. Cena take vztrajnosti je razumljiva: kdor leta pazi na razpoloženje drugega, sčasoma sam postane napet, potrt in negotov vase.

Kratek pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo) pokaže, kako se vzorec sliši od znotraj:

»Včeraj si mi pred mojo sestro rekel, da sem nesposobna. To me je bolelo.«
»Nisem rekel nesposobna. Rekel sem, da si pozabila rezervirati. Kar si.«
»Rekel si pa tudi, da brez tebe nič ne spravim skupaj.«
»Šalil sem se. Vsi so se smejali, samo ti ne. Zakaj moraš vedno vse pokvariti?«
»… Oprosti. Mogoče sem res preveč občutljiva.«

Pogovor se je začel z njeno bolečino in končal z njenim opravičilom. Ko se to zgodi enkrat, je to slab večer. Ko se zgodi vsakič, je to vzorec, in posledica vzorca je, da nehaš govoriti o tem, kar te boli.

Zakaj je tako težko videti in še težje oditi

Od zunaj je vprašanje preprosto: zakaj ne greš? Od znotraj je odgovorov več. Prvi je, da človek z začetka ni izginil. Vrača se, po prepiru, po tvoji napovedi, da ne zmoreš več, ob obletnici. Dutton in Painter (1993) sta pri ženskah, ki so zapustile nasilne partnerje, pokazala, da je bila navezanost na partnerja močnejša tam, kjer sta se slabo ravnanje in toplina izmenjevala, in ne tam, kjer je bilo samo slabo. Nepredvidljiva nagrada veže močneje kot zanesljiva.

Drugi odgovor je, da si v odnos vložil leta, otroke, kredit in skupen krog ljudi. Tretji je sram: zunaj je partner pogosto priljubljen, duhovit in uspešen, zato se bojiš, da ti nihče ne bo verjel. Četrti je, da si po letih pripomb res manj prepričan vase kot na začetku. Kako se ta zanka zapre, opisuje zapis Zakaj se žrtve vračajo k nasilnemu partnerju — in kaj jih drži.

Nič od tega ne pomeni, da si šibek. Pomeni, da se odzivaš tako, kot se ljudje odzivamo na odnos, v katerem se bližina deli po kapljicah.

Kdaj to ni več težek odnos, ampak nasilje

Narcistične poteze in nasilje nista ista stvar. Človek je lahko samovšečen, občutljiv na kritiko in naporen sogovornik, pa nikogar ne nadzoruje in ne ustrahuje. In obratno: nasilje izvajajo tudi ljudje, ki ne ustrezajo nobenemu opisu narcisa. Zato se pri vprašanju varnosti ne sprašuj, kaj je on. Vprašaj se, kaj se dogaja.

Stroka pri tem veliko pozornosti namenja nadzoru. Evan Stark (2007) je s pojmom prisilnega nadzora opisal odnos, v katerem ni nujno udarcev, je pa sistem pravil, preverjanja, omejevanja in kazni, ki človeku korak za korakom jemlje svobodo. Slovenski zakon o preprečevanju nasilja v družini med oblikami nasilja izrecno našteva tudi psihično in ekonomsko nasilje. Modrice torej niso pogoj. Podrobneje o tem pišeta zapisa Čustveno nasilje: kako ga prepoznati, ko ni modric in Zgodnji znaki: kako prepoznati nasilen odnos na začetku zveze, pojem pa je razložen tudi v bazi znanja pod geslom nasilje v odnosu.

Če se partnerja bojiš, če ti grozi, te nadzoruje ali te je kdaj fizično napadel, to ni tema za samopomoč. Pokličeš lahko SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v neposredni nevarnosti policijo na 113 ali nujno pomoč na 112. Za pogovor ob kateri koli uri je na voljo Zaupni telefon Samarijan na 116 123. Nasilje doživljajo tudi moški in tudi zanje velja, da smejo poklicati policijo in poiskati pomoč.

Vaja: sedem dni dejstev

Ko živiš v odnosu, kjer se tvoja različica dogodkov redno izpodbija, najprej izgubiš zaupanje v lasten pregled. Ta vaja ga vrača. Ne meri partnerja, meri tvoj vsakdan. Če obstaja možnost, da partner bere tvoje zapiske ali telefon, piši tam, kamor nima dostopa, ali vajo opravi z nekom, ki mu zaupaš.

1. Vsak večer zapiši en dogodek. Samo to, kar bi posnela kamera: kdo je kaj rekel in naredil. Brez razlag in brez besede »vedno«.
2. Dopiši, kaj si čutil v telesu. Stisk v želodcu, vročina, otopelost, olajšanje. Telo si zapomni tisto, kar razum sproti opraviči.
3. Dopiši, kaj si naredil potem. Si se opravičil, utihnil, spremenil načrt, poklical prijateljico, šel na sprehod?
4. Po sedmih dneh preberi vse naenkrat. Preštej, kolikokrat si se opravičil za nekaj, kar te je prizadelo, in kolikokrat si kaj zamolčal, da bi bil mir.
5. Pokaži zapis enemu človeku. Prijatelju, sestri, terapevtu. Ne zato, da ti pove, kaj narediti, ampak da slišiš, kako se isti teden sliši nekomu, ki ne živi v njem.

Zapis ni dokazno gradivo proti partnerju in ni mišljen za prepir. Je ogledalo zate. Včasih pokaže, da je bil teden boljši, kot si mislil. Včasih pokaže vzorec, ki ga posamezen večer skrije.

Kje ta razlaga ne drži

Opis treh vzorcev je prepričljiv, in prav zato je treba z njim ravnati previdno. Prvič: sebičnost, občutljivost na kritiko in hladna obdobja so del mnogih odnosov, posebej v času izčrpanosti, depresije, odvisnosti, izgube službe ali po rojstvu otroka. Človek, ki je pol leta zaprt vase, ni nujno človek brez empatije. Lahko je človek, ki se utaplja.

Drugič: začetna zaljubljenost je idealizacija pri skoraj vseh parih in skoraj pri vseh mine. Razočaranje, ko prvič zares vidiš drugega, ni razvrednotenje. Razlika je v tem, kaj sledi: radovednost in pogajanje ali prezir in kazen.

Tretjič, in to je najtežje slišati: v odnosu, ki boli, oba hitro vidita napake drugega in težko svoje. Včasih dva človeka drug drugega opisujeta z isto besedo. Oznaka »narcis« zna biti tudi način, da pogovor končaš, preden se je začel, ali da zmanjšaš nekoga, ki ti je povedal nekaj neprijetnega. Kadar se oznaka uporablja kot orožje, je sama del tistega, kar opisuje pojem manipulacija.

Četrtič: ljudje z narcistično osebnostno motnjo niso izgubljeni primeri. Motnja je povezana z resnično stisko, in psihoterapija, v katero človek vstopi sam in v njej vztraja, lahko kaj spremeni. Tega pa ne moreš narediti namesto njega, in tvoja potrpežljivost ni zdravljenje.

Kaj lahko narediš in kje ima mesto terapija

Prvi korak je običajno manjši od odločitve »ostanem ali grem«. Obnovi stike, ki so se zredčili. Povej enemu človeku, kako je doma v resnici. Preveri, ali imaš dostop do svojega denarja in dokumentov. To niso priprave na odhod. So pogoji, da je odločitev, kakršna koli že bo, zares tvoja.

Kar zadeva terapijo: če je v odnosu strah, nadzor ali nasilje, skupna terapija ni prava pot, ker tam ne moreš varno govoriti. Razlogi so v zapisu Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči. Takrat sodi na prvo mesto pomoč, ki je specializirana za nasilje, in individualna podpora zate. Sama nisem specialistka za nasilje in v takem primeru povem, kam se je bolje obrniti.

Če strahu ni in sta oba pripravljena pogledati svoj del, ima terapija za pare smisel. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, naju pri tem zanima tudi, zakaj je bil prav ta začetek zate tako neustavljiv in kaj v tebi ostaja ob nekom, ki ti toplino odmerja. Odgovor pogosto sega v odnose, v katerih si odraščal. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Kako je po koncu takega odnosa, opisuje zapis Okrevanje po odnosu z narcistično osebo.

Kaj si zapomni

• Narcistična osebnostna motnja je diagnoza, ki jo postavi psihiater ali klinični psiholog. Ti lahko opišeš vedenje in njegov vpliv nate, in to zadošča za odločitev.
• Trije vzorci, ki izčrpajo, so idealizacija, razvrednotenje in empatija, ki je na voljo le, kadar partnerja nič ne stane.
• Izmenjevanje topline in hladu veže močneje kot stalna toplina. Da je težko oditi, ni znak šibkosti.
• Meja med težkim odnosom in nasiljem so strah, nadzor in izguba svobode. Ob njih pokliči 080 11 55, v nevarnosti 113.
• Ista beseda lahko pojasni tvoj odnos ali ga zamegli. Preveri jo ob dejstvih enega tedna, ne ob opisih s spleta.