Osamljenost staršev majhnih otrok: nikoli sam in vseeno osamljen

Torek, dvajset do enajstih dopoldne. Mama osemmesečnika sedi na tleh dnevne sobe med kockami in ugotovi, da je od sedmih zjutraj izgovorila veliko besed, a nobene odraslemu človeku. Na telefonu je sporočilo prijateljice: »Greva v četrtek po službi na kosilo?« Odgovor začne pisati trikrat in ga trikrat izbriše, ker ne ve, kako bi v eno vrstico spravila spanje, dojenje in to, da pravzaprav nima več »po službi«.

Isti dan, ob pol šestih, oče dveletnice sedi v avtu pred blokom in še minuto ne ugasne motorja. V službi je ves dan govoril z ljudmi. Pa vendar se ne spomni, kdaj je nazadnje komu povedal kaj o sebi. Prijatelji se dobivajo ob četrtkih; nehali so ga vabiti nekje med drugim in tretjim »tokrat ne morem«.

Nobeden od njiju ni sam. Prav nasprotno — nikoli nista sama, niti v kopalnici ne. In vendar bi oba, če bi ju kdo vprašal naravnost, rekla isto besedo: osamljen. Potem bi jo hitro vzela nazaj, ker se ob zdravem otroku, ki sta si ga želela, to ne spodobi reči.

V tem zapisu bi rada razložila, zakaj je osamljenost v prvih letih starševstva tako pogosta, zakaj ne pomeni, da otroka nimaš dovolj rad, in kaj se da narediti, ne da bi si na že tako poln seznam naložil še eno nalogo.

Nikoli sam in vseeno osamljen

Osamljenost ni isto kot biti sam. Raziskovalca Daniel Perlman in Letitia Anne Peplau sta jo opisala kot neprijetno doživetje, ki nastane, ko je med odnosi, ki jih imaš, in odnosi, ki bi jih želel, razkorak — v številu ali v globini. Starš majhnega otroka ima stika na pretek: telesnega, glasnega, neprekinjenega. Manjka mu druga vrsta stika: nekdo, ki ga vpraša, kako je, in počaka na odgovor.

Pregled raziskav o osamljenosti v nosečnosti in pri starših otrok do petega leta, ki ga je leta 2022 objavila Jacqueline Kent-Marvick s sodelavkami, kaže, da je osamljenost v tem obdobju pogosta izkušnja in da se prepleta z depresivnim razpoloženjem in pomanjkanjem opore. Avtorice ob tem opozarjajo, da je raziskav malo in da večina zajema matere.

Da ne gre samo za mame, kaže podatek iz sorodnega področja. James Paulson in Sharnail Bazemore sta v metaanalizi, objavljeni leta 2010, ocenila, da depresijo v času od nosečnosti do otrokovega prvega leta doživlja približno eden od desetih očetov, in da je pogostejša tam, kjer jo doživlja tudi mama. To ni podatek o osamljenosti, pove pa, da prehod v starševstvo pretrese oba — le da se enega od njiju o tem redkeje vpraša.

Tri besede: socialna izolacija, osamljenost, samota

Te tri besede pogosto uporabljamo, kot da pomenijo isto. Pri starših majhnih otrok jih je vredno ločiti, ker ima vsaka svojo pot.

• Socialna izolacija je nekaj, kar se da prešteti: koliko odraslih vidiš v tednu in kako pogosto. Na dopustu za nego otroka jih je preprosto manj.
• Osamljenost je občutek, da bližine ni dovolj ali da ni prava. Lahko jo čutiš v polni hiši, na družinskem kosilu in na igrišču med desetimi starši.
• Samota je čas, ko si zares sam s sabo. Je izbrana in hranilna — in je starš majhnega otroka skoraj nima.

Tu je posebnost tega obdobja: starš ima pogosto hkrati preveč prvih dveh in premalo tretje. Osamljen je in obenem hrepeni po tem, da bi bil eno uro sam. To se sliši kot protislovje, pa ni. Manjkata mu dve različni stvari: odrasel človek, ki ga vidi, in tišina, v kateri ga nihče ne potrebuje. Razliko med pojmi podrobneje razlagam v zapisu Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse.

Zato dobronamerni »pojdi malo med ljudi« pogosto ne pomaga. Kdor je izoliran, res potrebuje več odraslih v tednu. Kdor je osamljen ob partnerju in starih starših, ne potrebuje več ljudi, ampak enega, pred katerim mu ni treba biti hvaležen in zbran. In kdor je predvsem brez samote, se bo z druženja vrnil še bolj prazen.

Kam je izginil prejšnji krog

Pred otrokom so se stiki večinoma zgodili sami. Sodelavci so bili v službi vsak dan, ne da bi jih bilo treba vabiti. Prijatelji so bili zvečer in ob koncih tedna. Hobi, trening, zbor, pijača po sestanku. Z rojstvom otroka se ne spremeni naklonjenost teh ljudi, spremeni se urnik — in izkaže se, koliko odnosov je stalo na tem, da sta bila dva človeka ob istem času na istem kraju.

Raziskave to potrjujejo. Kelly Bost je s sodelavci pare spremljala od nosečnosti do otrokovega drugega leta in opazila, da se po rojstvu prvega otroka zmanjša pogostost druženja s prijatelji, medtem ko družina stopi bolj v ospredje. Krog se torej ne izprazni, ampak se premeša: manj je ljudi, ki si jih izbral sam, več tistih, ki so tu zaradi otroka.

Posebej boleče je pri prijateljih brez otrok. Nihče ni naredil ničesar narobe. Oni vabijo ob osmih zvečer, ti takrat uspavaš. Ti bi šel na sprehod ob desetih dopoldne, oni so takrat v službi. Po nekaj odpovedih vabila postanejo redkejša — pogosto iz obzirnosti, ne iz zamere. Ti to prebereš kot »pozabili so name«, oni kot »zdaj ima druge skrbi, ne bomo ga obremenjevali«. In obe strani molčita.

Ob tem je dobro vedeti, da človek za vzgojo otrok v dvoje, kaj šele sam, najbrž nikoli ni bil prilagojen. Antropologinja Sarah Blaffer Hrdy v knjigi Mothers and Others opisuje, da so pri naši vrsti za otroke že od nekdaj poleg mater skrbeli tudi drugi — stare matere, starejši otroci, sorodniki, sosedje. Stanovanje, v katerem je en odrasel osem ur sam z dojenčkom, je z vidika te zgodovine zelo nenavadna ureditev. Občutek, da »nekaj manjka«, zato ni razvajenost. Je precej natančno zaznavanje.

Leto doma: drug ritem kot ves preostali svet

Pri nas je eden od staršev z otrokom doma približno leto dni in v veliki večini primerov je to mama. To je dragoceno in marsikje po svetu ni samoumevno. Hkrati pomeni leto, v katerem živiš v drugem ritmu kot skoraj vsi, ki jih poznaš. Dopoldne, ko imaš čas, so mesta polna upokojencev in drugih staršev z vozički. Zvečer, ko imajo čas drugi, ti nimaš več moči.

Izgine tudi nekaj, česar pred tem nisi opazil, ker je bilo vedno tam: drobne potrditve, da si odrasel človek s svojim delom. Nekdo te vpraša za mnenje. Nekdo se ti zahvali. Nekaj dokončaš. Doma z dojenčkom se nič ne konča — pleničke, obroki in pranje se vrtijo v krogu, otrok pa ti ne more povedati, da si danes dobro opravil delo. O tem, kako se ob tem premakne občutek, kdo sploh si, sem pisala v zapisu Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče?.

Kathryn Lee je s sodelavkama opravila poglobljene pogovore z materami prvega otroka o njihovi osamljenosti. Mame niso govorile le o tem, da imajo manj stikov. Opisovale so, da se primerjajo z drugimi materami in s podobo »dobre mame«, in da jih bližnji ne razumejo zares, tudi kadar so fizično ob njih. Osamljenost torej ni bila samo pomanjkanje družbe. Bila je občutek, da tega, kar v resnici doživljajo, nimajo komu povedati.

Očetje: osamljenost, o kateri nihče ne vpraša

Ko se rodi otrok, okolica mamo sprašuje, kako je. Očeta sprašujejo, kako sta mama in otrok. To je razumljivo — mama je rodila, mama doji, mama je doma. A oče se medtem znajde v čudnem vmesnem prostoru. V službi je, kot da se ni nič spremenilo, čeprav se je spremenilo vse. Doma ima pogosto občutek, da je pomočnik, ne pa eden od dveh staršev, in da partnerka in otrok tvorita par, v katerega šele vstopa.

Njegov krog se krči drugače kot mamin. Navzven ostane: služba, sodelavci, isti obrazi. Odpade pa tisto, kar je bilo zunaj službe — trening, četrtkova družba, sobotni hrib —, ker je vsaka ura zunaj doma ura, ki jo partnerka preživi sama z otrokom, in to ve. Veliko očetov se zato odpove ravno tistim stikom, v katerih so bili še kaj drugega kot delavec in oče. Ker so moška prijateljstva pogosto bolj vezana na skupno dejavnost kot na pogovor, z dejavnostjo izgine tudi prijateljstvo.

Kadar je oče tisti, ki ostane z otrokom doma, se slika obrne: nenadoma je on tisti, ki dopoldne na igrišču nima s kom spregovoriti, pogosto med samimi mamami, kjer se počuti kot gost. Takrat od znotraj spozna dan, ki ga je prej poznal le iz partnerkinega »v redu«.

Osamljena drug ob drugem

Najbolj zmede osamljenost, ki jo čutiš ob partnerju. Skupaj sta več kot kdaj koli — in se pogovarjata skoraj samo o tem, kdo bo šel po plenice, kdaj je cepljenje in kdo je nazadnje vstal. Par postane dobro uigrana ekipa, ki je pozabila, da je bila nekoč tudi nekaj drugega. O tem, kako ohraniti partnerstvo ob starševstvu, več v zapisu Par po rojstvu otroka: kako ohraniti partnerstvo ob starševstvu, o sami izkušnji, da si sam ob nekom, pa v zapisu Osamljenost v partnerskem odnosu: sam ob nekom.

Tu je pogosto tudi tiho tekmovanje v tem, komu je težje. Ona je cel dan sama z otrokom. On cel dan dela in potem prevzame večer. Vsak ima prav in vsak čaka, da bo drugi to prvi priznal. Takole bi lahko zvenel večer, ko se nekaj premakne (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kako je bilo danes?«
»V redu.«
»Samo v redu?«
»Od sedmih zjutraj nisem govorila z nikomer, ki bi mi odgovoril v celem stavku. Ne vem, kako naj to povem, da ne bo zvenelo, kot da se pritožujem nad njim.«
»Ne zveni tako. Jaz pa cel dan govorim z ljudmi in se v avtu sprašujem, ali sploh še vem, kaj je pri vaju novega.«
»Torej sva oba osamljena. Vsak na svojem koncu istega stanovanja.«

V tem pogovoru se ni nič rešilo. Urnik je naslednji dan isti. Spremenilo se je le to, da osamljenost ni več skrivnost, ki jo vsak nosi zase, in da je ni več treba dokazovati s primerjanjem utrujenosti.

Zakaj skupina staršev ne pomaga vedno

Najpogostejši nasvet osamljenemu staršu je: poišči druge starše. Včasih je to res tisto, kar manjka. Človek v isti fazi razume stvari, ki jih prijatelju brez otrok ne moreš razložiti. A marsikdo se z vadbe za mame ali iz spletne skupine vrne bolj osamljen, kot je prišel.

Razlog je primerjanje. Kjer se zbere več staršev enako starih otrok, se hitro začne tiho merjenje: čigav že spi vso noč, kdo še doji, kdo kuha sam, kdo se je že vrnil v formo. Nihče tega noče, pa vendar se zgodi. In ob primerjanju se pojavi sram, ta pa naredi točno nasprotno od tega, kar potrebuješ: namesto da bi povedal, kako ti je, pokažeš, da obvladaš. Deset staršev lahko tako sedi v krogu in vsak zase misli, da je edini, ki mu ne gre. Kako to deluje pri mamah, sem opisala v zapisu Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame.

Zato pri iskanju družbe ni odločilno število, ampak ali je v skupini vsaj en človek, ki mu lahko rečeš: »Danes sem kričala in potem jokala v kopalnici,« in bo odgovoril: »Jaz prejšnji teden.« En tak stik odtehta veliko vljudnih.

Podobno velja za družbena omrežja. Ob treh zjutraj med hranjenjem so edina družba, ki je budna, in včasih res pomagajo. A fotografije urejenih dnevnih sob in nasmejanih dojenčkov so slaba mera za tvoj torek; o tem več v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi.

Vaja: zemljevid enega tedna

Ta vaja vzame deset minut in jo lahko narediš med otrokovim spanjem. Ni seznam nalog. Je način, da ugotoviš, kaj od treh stvari ti manjka, preden karkoli spreminjaš.

1. Preštej odrasle pogovore zadnjih sedmih dni. Štejejo tisti, ki so trajali več kot nekaj minut in niso bili o tem, kdo bo kaj prinesel ali prevzel. Številke ne ocenjuj, samo zapiši jo.
2. Ob vsako od treh besed napiši oceno od 1 do 5: koliko mi manjka odraslih ljudi, koliko mi manjka nekdo, ki me zares sliši, koliko mi manjka čas, ko sem sam. Najvišja ocena ti pove, kje začeti.
3. Izberi enega človeka iz prejšnjega kroga in mu pošlji sporočilo brez opravičila za molk, a s predlogom, ki je izvedljiv v tvojem ritmu: sprehod z vozičkom, klic med otrokovim popoldanskim spanjem, obisk pri tebi doma. Lahko mu tudi naravnost poveš: »Zvečer ne morem, pogrešam pa te.«
4. Izberi en ponavljajoč se stik z ljudmi v isti fazi — isto igrišče ob isti uri, ura pravljic v knjižnici, vadba, družinski center — in pojdi štirikrat zapored. Prvič boš skoraj gotovo stal ob strani. To je običajno.
5. S partnerjem se dogovori za dve stvari: eno uro na teden, ko je vsak od vaju zares sam in nedosegljiv, in deset minut zvečer za pogovor, v katerem ni logistike. Če otroka vzgajaš sam, to prosi nekoga iz svojega podpornega omrežja — konkretno, z dnevom in uro.

Čez mesec dni vajo ponovi. Ne zato, da bi preveril, ali si »napredoval«, ampak da vidiš, katera od treh številk se je premaknila.

Kje to ne velja in kdaj je to več kot osamljenost

Ne doživlja vsak starš tega obdobja kot osamljenega. Sociologinji Kei Nomaguchi in Melissa Milkie sta ugotovili, da ljudje, ki postanejo starši, poročajo tudi o večji vpetosti v odnose s sorodniki in sosedi kot tisti brez otrok. Marsikdo ravno ob otroku prvič spozna sosede, se zbliža s svojimi starši ali najde krog, ki ga prej ni imel. Če je tako tudi pri tebi, ti ni treba iskati težave, ki je ni.

Drugič, pri nekaterih starših je izolacija globlja in je en sprehod z vozičkom ne premakne: pri tistih, ki otroka vzgajajo sami, pri starših otrok s posebnimi potrebami ali dolgotrajno boleznijo, pri priseljenih družinah brez sorodnikov v bližini, pri tistih, ki živijo daleč od mesta. Tu vaja zgoraj ni dovolj in to ni osebni neuspeh, ampak pomanjkanje opore, ki bi jo morala nuditi skupnost.

In tretjič — to je najpomembnejše —, osamljenost je včasih del nečesa večjega. Če že več kot dva tedna večino dni čutiš praznino ali brezup, če te otrok ne veseli, če ne moreš spati tudi takrat, ko on spi, če te preplavljajo tesnoba ali vsiljive misli, to presega temo tega zapisa. Lahko gre za poporodno stisko ali za depresijo; več o tem v zapisu Poporodna depresija: ko bi »morala biti srečna«, pa nisi. Kadar pa je v ospredju izčrpanost in občutek, da si kot starš na avtopilotu, preberi še Izgorelost staršev: ko si vedno na voljo in nikoli dovolj.

V teh primerih se pogovori z osebnim zdravnikom, ginekologom ali patronažno sestro — to velja tudi za očete. Če se pojavijo misli, da bi škodoval sebi ali otroku, ne čakaj: pokliči 112. Ponoči je dosegljiv Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19. in 7. uro), ves dan pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123.

Kdaj je smiseln pogovor s terapevtom

Večina osamljenosti v prvih letih starševstva ne potrebuje terapije, ampak čas, spanec in dva, tri ljudi. Pogovor s terapevtom pa je smiseln, kadar opaziš, da prošnja za pomoč ne gre z jezika, čeprav bi pomoč bila na voljo; kadar se s partnerjem o tem ne moreta pogovoriti brez očitkov; ali kadar se ob lastnem otroku oglašajo občutki iz tvojega otroštva, ki jih ne znaš umestiti. V relacijski družinski terapiji nas zanima prav to: kaj si se v družini, v kateri si odraščal, naučil o tem, ali smeš kaj potrebovati, in kako to danes vpliva na to, ali poveš, da ti je težko.

Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo; srečanja potekajo v živo v Ljubljani, posamezno ali v paru. Če se v tem zapisu prepoznaš, mi lahko pišeš.

Kaj si zapomni

• Osamljenost ob majhnem otroku ni znak, da ga nimaš dovolj rad. Je razkorak med stiki, ki jih imaš, in bližino, ki jo potrebuješ.
• Socialna izolacija, osamljenost in samota so tri različne stvari; starš ima pogosto preveč prvih dveh in premalo tretje.
• Prejšnji krog večinoma ne izgine zaradi zamere, ampak zaradi urnika — in pogosto molčita obe strani.
• Osamljeni so tudi očetje; po metaanalizi približno eden od desetih v obdobju okoli rojstva doživlja depresijo, vpraša pa jih malokdo.
• En človek, ki mu lahko poveš po resnici, pomaga bolj kot skupina, v kateri se primerjaš. Kadar je ob osamljenosti tudi brezup, poišči zdravniško pomoč.