Ko športnik postane oče ali mati: identiteta med kariero in družino

»Prve korake svoje hčerke sem videl na telefonu. V hotelski sobi, dan pred tekmo. Partnerka je posnela video in napisala: ›Glej!‹ Gledal sem ga petnajstkrat. Potem sem šel na večerjo z ekipo in nikomur nisem povedal, da mi je hudo.«

Ta prizor bi lahko opisala tudi športnica, le da bi bila njena zgodba drugačna. Ona ne bi gledala prvih korakov na telefonu — najverjetneje bi se spraševala, ali bo sploh še kdaj tekmovala, ali se bo njeno telo vrnilo, in ali je sebična, ker si to sploh želi. Kadar športnik ali športnica postane starš, se srečata dve identiteti, ki si obe želita vse: ves čas, vso energijo in vso pozornost.

V tem zapisu pišem o tem, kaj se zgodi, ko vrhunski ali zelo zavzet rekreativni športnik postane oče ali mati. O tem, zakaj je ta prehod drugačen za športnice in za športnike, o krivdi, ki teče v obe smeri, in o tem, kako o prioritetah razmišljati drugače kot o lestvici, na kateri mora nekaj vedno zmagati. Pišem iz vidika psihoterapije, ne športne psihologije — kje je meja med njima, povem proti koncu.

Dve identiteti, ki si želita vse

Britton Brewer in sodelavci so leta 1993 opisali pojem športne identitete: koliko se človek doživlja kot športnik in koliko je od tega odvisna njegova samopodoba. Močna športna identiteta je koristna — daje motivacijo, strukturo, smisel. A ima tudi senco: kadar je vse, kar si, vezano na šport, vsaka sprememba v športu zamaje tebe samega. To raziskovalci najpogosteje opisujejo ob poškodbah in koncu kariere, o čemer sem pisala v zapisu Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik.

Starševstvo je druga velika identiteta, ki pride s svojo težo. Ni le nova naloga ob obstoječih — spremeni, kako vidiš sebe. Antropologinja Dana Raphael je za preobrazbo, ki jo doživi ženska ob materinstvu, skovala besedo matrescenca, po analogiji z adolescenco: obdobje, v katerem se telo, čustva, odnosi in podoba o sebi preoblikujejo hkrati. Podoben, čeprav manj opisan prehod doživijo tudi očetje. Kaj pomeni prehod in zakaj je zahteven, lahko prebereš v bazi znanja pod prehod.

Kadar se ti dve identiteti srečata v istem človeku, nastane napetost, ki ni znak, da nekaj delaš narobe. Je naraven odziv na to, da imaš rad dve stvari, ki obe potrebujeta veliko tebe.

Kaj vemo o prehodu v starševstvo

Prehod v starševstvo je eden najbolje raziskanih prehodov v odraslem življenju — tudi zato, ker je tako zahteven. Brian Doss in sodelavci so leta 2009 osem let spremljali pare in ugotovili, da se zadovoljstvo z odnosom po rojstvu otroka pri večini parov opazno zmanjša, in sicer hitreje in bolj sunkovito kot pri parih, ki otrok niso imeli. Carolyn in Philip Cowan sta v knjigi When Partners Become Parents opisala, kako se po rojstvu otroka pari pogosto razidejo v pričakovanjih glede delitve dela, kariere in časa zase.

Pomembno je tudi to: stiska po rojstvu otroka ni le ženska zadeva. James Paulson in Sharnail Bazemore sta leta 2010 v metaanalizi zbrala raziskave o depresiji pri očetih in ugotovila, da jo v obdobju od nosečnosti do enega leta po porodu doživi približno vsak deseti oče. Pri očetih jo pogosto spregledamo, ker je videti drugače — kot razdražljivost, umik v delo ali trening, več alkohola. O depresiji po porodu pri materah sem pisala v zapisu Poporodna depresija: ko bi »morala biti srečna«, pa nisi.

Za športnika se k temu, kar velja za vse starše, doda še nekaj posebnega: kariera, ki ima kratek rok trajanja in ne čaka. Nekdo v pisarni si lahko vzame leto in se vrne na podobno mesto. Športnik pogosto ve, da je vsaka sezona, ki jo izpusti, sezona, ki je ne bo nikoli več.

Športnica in materinstvo: telo, ki ni več samo orodje

Za športnico je nosečnost srečanje z dejstvom, da njeno telo ni več le njeno orodje. Leta je telo treniral, meril, nadzoroval. Zdaj se spreminja po svoje, v smer, ki je ne more izbrati.

Strokovna skupina Mednarodnega olimpijskega komiteja je leta 2016 pregledala raziskave o vadbi v nosečnosti pri rekreativnih in vrhunskih športnicah (Bø in sodelavci). Ena od ugotovitev je bila, da je raziskav prav o vrhunskih športnicah malo in da morajo biti odločitve o treningu med nosečnostjo in po porodu individualne. Zato tu ne dajem nobenih nasvetov o tem, kdaj in kako trenirati — to je vprašanje za tvojega ginekologa in zdravnika, ki pozna šport. Lahko pa pišem o tem, kar se dogaja ob tem v glavi in v odnosih.

Športnice, ki postanejo matere, pogosto opisujejo nekaj podobnih izkušenj:

• Vprašanje »kdaj se vrneš«, ki ga slišijo od trenerjev, sponzorjev, medijev in sorodnikov — pogosto že v nosečnosti, včasih kot prvo vprašanje po porodu.
• Primerjanje s telesom prej. Telo, ki je bilo merilo uspeha, zdaj okreva, ne le »se vrača v formo«. To je lahko boleče, ker sta ga prej vodila nadzor in napredek.
• Dvom o sebi kot materi, če si vrnitev želi — in dvom o sebi kot športnici, če si je ne želi več.
• Organizacija, ki ni narejena zanje. Priprave, potovanja, urniki tekmovanj so bili oblikovani za ljudi brez dojenčkov.

Nič od tega ne pomeni, da je materinstvo konec kariere. Številne športnice se po porodu vrnejo in tekmujejo naprej. Pomeni le, da se vrnejo kot drugačen človek — in da je za to potrebnega več kot le treninga.

Oče na poti

Pri očetih je zgodba drugačna, a ni lažja. Kariera športnika, ki postane oče, se navzven pogosto nadaljuje skoraj nespremenjeno. Ekipa potuje, sezona teče, pričakovanja ostajajo. Nihče ne vpraša »kdaj se vrneš«, ker nikamor ni šel. In prav to je del težave: sprememba, ki jo doživi, je nevidna.

Oče na poti pogosto živi v dveh svetovih hkrati. Na pripravah je s telom in z mislimi doma. Doma je z mislimi pri naslednji tekmi. Prve stvari — prvi nasmeh, prve korake, prvo bolezen — doživi na zaslonu. Partnerka medtem velik del časa skrbi za otroka sama, kar lahko med njima ustvari tiho zamero na obeh straneh: ona čuti, da je sama, on čuti, da ga doma ne razumejo, koliko ga stane biti stran. O tem, kako se šport zaplete v partnerski odnos, sem pisala v zapisu Športnik in partnerstvo: ljubezen med treningi, potovanji in tekmami.

Mnogi očetje-športniki tega ne pokažejo. Naučili so se, da se osebne stvari pustijo pred garderobo. Nekateri se v trening vržejo še močneje, ker je to edini prostor, kjer vedo, kaj delajo. Od zunaj je to videti kot predanost. Od znotraj je pogosto beg pred občutkom, da doma niso dovolj dobri.

Krivda, ki teče v obe smeri

Če bi morala izbrati eno čustvo, ki ga športniki-starši najpogosteje opisujejo, bi bila to krivda. In ta krivda je posebna, ker teče v dve smeri hkrati.

Ko greš na trening, čutiš krivdo do otroka in partnerja. Ko ostaneš doma z bolnim otrokom in izpustiš trening, čutiš krivdo do ekipe, do trenerja, do sebe in do vseh let, ki si jih vložil v šport. Ni položaja, v katerem bi bil čist. Vsaka izbira je hkrati izdaja nečesa drugega.

Pomaga, če krivdo razumeš malo bolje. Krivda je čustvo, ki nas opozori, da smo kršili nekaj, kar nam je pomembno. Kadar je sorazmerna, je koristna — pomaga nam popraviti. Kadar je stalna in ne glede na to, kaj narediš, pa ne opozarja več na dejanje, ampak postane ozadje celega življenja. Razliko med enim in drugim sem opisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna, kratko razlago pa najdeš v bazi znanja pod krivda. Matere jo pogosto čutijo še posebej močno — o tem v zapisu Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame.

Prioritete niso lestvica

Ko se športniki-starši znajdejo v tej napetosti, pogosto iščejo pravilen vrstni red. »Družina je na prvem mestu« ali »zdaj je čas za kariero, družina bo pozneje«. Oboje zveni jasno, a v vsakdanu redko deluje. Življenje ni lestvica, na kateri je nekaj vedno prvo. Bolj je podobno ravnotežju, ki ga je treba vsak teden znova poiskati.

Pomaga, če prioritete razumeš kot dogovor, ne kot odločitev, ki jo sprejmeš enkrat za vselej. Dogovor med tabo in partnerjem, včasih tudi s trenerjem, s klubom, s starimi starši, ki pomagajo. In dogovor, ki se lahko spremeni — pred olimpijskimi igrami drugače kot med sezono, ko je otrok bolan drugače kot takrat, ko je vse mirno.

Takole se lahko sliši pogovor, v katerem se dva ne prepirata o tem, kaj je pomembnejše, ampak iščeta dogovor (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet ti boš tri tedne na pripravah, jaz pa tu sama z njo.«
»Vem. In vem, da ti ni lahko. Meni tudi ni, ko jo vidim samo na zaslonu.«
»Ne gre za to, da ne bi smel iti. Gre za to, da imam občutek, da tega sploh ne opaziš.«
»Opazim. Samo ne vem, kaj naj naredim, da ne bi bilo narobe. Bi se lahko zmenila, kaj bi ti v teh treh tednih najbolj pomagalo?«

V tem pogovoru se ni razrešilo nič praktičnega. Priprave bodo še vedno tri tedne. A spremenilo se je nekaj pomembnejšega: on je slišal, da ona ne nasprotuje njegovi karieri, ampak občutku, da je nevidna. Ona je slišala, da njemu ni vseeno. Šele iz tega lahko nastane dogovor.

Vaja: tedenski pogovor o treh krogih

To vajo naredita kot par, enkrat na teden, na primer v nedeljo zvečer. Traja dvajset minut. Če živiš sam z otrokom, jo lahko narediš s pomočjo nekoga, ki ti pomaga pri skrbi.

1. Vsak zase nariše tri kroge: šport, otrok in družina, jaz. Ob vsak krog napiše, koliko prostora bo dobil ta teden — ne v urah, ampak z besedami: »veliko«, »nekaj«, »skoraj nič«.
2. Pokažita si risbi. Ne komentirajta takoj. Vsak naj pove, kaj je narisal drugi, s svojimi besedami: »Vidim, da ta teden misliš, da zase ne boš imel skoraj nič časa.«
3. Poiščita eno točko, kjer se ne ujemata, in o njej spregovorita s stavkom »najbolj me skrbi …«, ne s stavkom »ti vedno …«.
4. Dogovorita se za eno konkretno stvar, ki bo ta teden drugo osebo razbremenila: en večer brez telefona, en jutranji trening manj, en klic, ko je otrok že v postelji.
5. Naslednjo nedeljo začnita s tem: kako je šla dogovorjena stvar? Ne gre za oceno, ampak za učenje, kaj vama pomaga.

Krog »jaz« je namenoma tretji. Športniki-starši ga najpogosteje izbrišejo prvega. A starš, ki nima nič zase, sčasoma ne zmore dati ne športu ne otroku.

Kaj otrok v resnici potrebuje

Ena najtežjih misli za športnike-starše je: »Moj otrok bo trpel, ker me ni dovolj.« Ta misel je razumljiva, a raziskave navezanosti kažejo nekaj, kar lahko olajša. Za varno navezanost ni ključna količina časa, ampak kakovost odziva: ali otrok dobi odziv, ko ga potrebuje, ali je odrasli, ko je z njim, res z njim, in ali se odnos po prekinitvi popravi.

Otrok, katerega oče je pogosto na poti, lahko razvije varno navezanost — če ima doma vsaj eno stabilno, odzivno osebo in če oče, ko je doma, ni z mislimi drugje. Psihoanalitik Donald Winnicott je pisal o »dovolj dobri materi«, ne o popolni. Ta misel velja za oba starša. Otrok ne potrebuje staršev, ki nikoli ne odidejo. Potrebuje starše, ki se vračajo in ki o odhodih govorijo odkrito.

Ob tem otrok, ki odrašča ob staršu-športniku, vidi tudi nekaj dragocenega: odraslega, ki ima nekaj rad, ki vztraja in ki zna izgubiti. To ni malo.

Kje ta razmislek ne velja

Rada bi bila jasna glede meja tega zapisa.

Za telesna vprašanja je pravi naslov zdravnik. Kdaj in kako trenirati med nosečnostjo, kdaj se vrniti po porodu, kaj pomeni dojenje za trening — to so vprašanja za ginekologa in zdravnika športne medicine. Psihoterapija tega ne nadomesti.

Za vrnitev v tekmovalno formo je pravi naslov športni psiholog. Če te skrbi zbranost, motivacija ali strah pred tekmovanjem po vrnitvi, ti lahko športni psiholog pomaga bolj neposredno. Kdaj je kateri strokovnjak pravi, sem opisala v zapisu Psihoterapija za športnike: kdaj trener in športni psiholog nista dovolj.

Ob znakih depresije ali hude tesnobe po porodu najprej k zdravniku. Če se ti — materi ali očetu — tedne zdi, da te nič ne veseli, če ne moreš spati tudi takrat, ko otrok spi, ali če se pojavijo misli, da bi otroku ali sebi kaj naredil, pojdi k osebnemu zdravniku ali ginekologu, ki te lahko napoti k psihiatru. V stiski lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih kliči 112.

Za pogodbe in pravice je pravi naslov pravnik ali sindikat. Vprašanja o pogodbah s klubom, sponzorjih in pravicah med nosečnostjo niso psihološka, čeprav prinašajo veliko stiske.

In nazadnje: nekaterim gre ta prehod gladko. Če je pri vas tako, vam ni treba iskati težave. Ta zapis je za tiste, ki se v napetosti prepoznajo.

Kako lahko pomaga psihoterapija

V psihoterapiji ne iščemo pravilnega vrstnega reda med športom in družino. Iščemo, kaj je za tvojimi odločitvami. Zakaj je krivda tako glasna? Od kod prihaja občutek, da si vreden le, ko zmagaš? Kako so tvoji starši usklajevali delo in družino — in kaj si od tega prinesel s sabo?

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem pod supervizijo, se pogosto izkaže, da vprašanje »ali sem dober starš« ni le vprašanje o sedanjosti. V njem odmevajo izkušnje z lastnimi starši: oče, ki ga ni bilo, mati, ki se je za vse odrekla, ali pa ljubezen, ki je prišla le ob dosežkih. Za ljudi, ki želijo te vzorce videti na enem mestu, ponujam daljše, 90-minutno srečanje z genogramom Pogled v preteklost, na katerem skupaj nariševa družinsko drevo in poiščeva vzorce, ki se ponavljajo.

Če te zanima, kako starševstvo spremeni identiteto tudi zunaj športa, več o tem v zapisu Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče? in v bazi znanja pod identiteta.

Kaj si zapomni

• Ko športnik postane starš, se srečata dve identiteti, ki si obe želita vse — napetost med njima ni znak, da delaš kaj narobe.
• Športnice se srečajo predvsem s telesom, ki ni več le orodje, in z vprašanjem »kdaj se vrneš«; športniki-očetje pa z nevidnostjo svoje spremembe in z odsotnostjo.
• Krivda teče v obe smeri — do družine, ko treniraš, in do športa, ko si doma. Ko ne opozarja več na dejanje, je vredno pogledati globlje.
• Prioritete niso lestvica, ampak dogovor, ki ga je treba redno obnavljati.
• Za telesna vprašanja je pravi naslov zdravnik, za tekmovalno formo športni psiholog, za znake depresije pri materi ali očetu najprej zdravnik.