Upad želje v dolgi zvezi: zakaj se zgodi in kaj se da narediti

»Nič ni narobe. Rada ga imam, rada sem z njim. Samo ne pomislim več na to. Včasih sem cel dan čakala, da prideva domov. Zdaj se zvečer uležem in sem vesela, da je dan mimo.«

Ko ljudje opisujejo upad želje v dolgi zvezi, ga skoraj nikoli ne opisujejo kot katastrofo. Opisujejo ga kot nekaj, kar se je zgodilo tiho, brez trenutka, na katerega bi lahko pokazali. Ni bilo prepira, po katerem bi se ohladilo. Ni bilo nikogar tretjega. Bila sta samo leta, služba, morda otroci, morda selitev — in nekega dne opaziš, da je spolnost postala nekaj, na kar pomisliš z rahlo krivdo, ne s pričakovanjem.

V tem zapisu bom skušala razložiti, zakaj se to zgodi tako pogosto in pri obeh partnerjih, ne le pri enem. Če vaju muči predvsem to, da si eden želi več kot drugi, sem o tem pisala v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu. Tu me zanima nekaj drugega: zakaj želja s časom upade sama od sebe, tudi kadar sta oba zadovoljna z odnosom — in kaj se da s tem narediti.

Pogostejše, kot si misliš

Ker o tem skoraj nihče ne govori, ima veliko ljudi občutek, da je njihov par izjema. Ni. V veliki britanski raziskavi spolnih navad in zdravja Natsal-3, v kateri je sodelovalo več kot petnajst tisoč ljudi, je bilo med spolno aktivnimi udeleženci pomanjkanje zanimanja za spolnost najpogostejša težava, ki so jo navedli: v zadnjem letu je vsaj tri mesece trajalo pri 34 odstotkih žensk in 15 odstotkih moških. To ni majhna skupina, ki bi bila »pokvarjena«. To je skoraj vsaka tretja ženska.

Raziskave so pokazale tudi, da je čas v odnosu eden od dejavnikov. Psihologinja Sarah Murray in Robin Milhausen sta leta 2012 pri mladih odraslih ugotovili, da je bila spolna želja pri ženskah povezana s trajanjem zveze — dlje kot je zveza trajala, nižja je bila želja —, pri moških pa takšne povezave nista našli. Nemški raziskovalec Dietrich Klusmann je že desetletje prej opisal podoben vzorec: pogostost spolnosti je s trajanjem zveze upadala pri obeh, želja pa se je pri ženskah spreminjala bolj kot pri moških.

Iz tega bi bilo lahko narediti napačen sklep, da je upad želje »ženska težava«. Ni. Moška želja se v dolgih zvezah prav tako spreminja, le da moški o tem redkeje govorijo, ker se jim zdi, da bi s tem priznali nekaj sramotnega. Raziskave merijo, kar ljudje povedo, in moški povedo manj. In v paru je tisti, čigar želja je bolj zbledela, lahko on ali ona.

Preden iščeš vzrok v odnosu: telo in zdravnik

Preden se lotiš razmisleka o navadi, stresu in zamerah, je pomembno izključiti telesne vzroke. Spolna želja je tudi biološka. Nanjo vplivajo hormoni, delovanje ščitnice, kronične bolezni, bolečina, nespečnost, nosečnost in dojenje, menopavza in številna zdravila — med njimi nekateri antidepresivi, hormonska kontracepcija in zdravila za krvni tlak.

Zato je prvi korak pogovor z zdravnikom: z osebnim zdravnikom, ginekologinjo ali urologom. Ni ti treba vedeti, kaj točno je narobe. Dovolj je, da poveš: »Opažam, da si spolnosti skoraj ne želim več, in ne vem, zakaj.« To je povsem legitimen razlog za obisk. Če gre za spolno motnjo, te bo zdravnik napotil k specialistu za spolno medicino.

Naj bom jasna glede svoje vloge: nisem seksologinja ne spolna terapevtka. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo. V terapiji za pare je intimnost pogosto ena od tem, ker se v njej zrcali celoten odnos. Za zdravljenje spolnih motenj pa so pristojni drugi strokovnjaki. Ta zapis je o tistem delu upada želje, ki ga ustvarjata odnos in življenje.

Štiri sile, ki tiho jemljejo željo

Ko so telesni vzroki izključeni, ostane vprašanje, zakaj se je želja vseeno umaknila. Odgovor je redko en sam. Najpogosteje se med seboj prepletajo štiri stvari: navada, stres, neizrečene zamere in nekaj, čemur bi lahko rekli preveč varnosti.

Nobena od teh sil ni znak, da je ljubezni konec. So pa znak, da je želja v dolgem odnosu nekaj, kar je treba negovati drugače kot na začetku, ko je prihajala sama.

Navada: ko partner postane del pohištva

Na začetku zveze je vse novo. Ne veš, kako bo drugi reagiral, kaj si misli, ali te bo jutri še klical. Ta negotovost je naporna, a hkrati poganja željo. Telo je budno, pozorno, radovedno.

S časom se negotovost umakne. To je dobro — zaradi tega lahko zaspiš ob drugem, mu zaupaš, z njim gradiš življenje. A hkrati se zgodi nekaj, kar psihologi imenujejo habituacija: na dražljaj, ki je vedno prisoten, se odzivamo vedno manj. Ne zato, ker bi bil manj vreden, ampak zato, ker ga ne opazimo več. Partnerja vidiš vsak dan, v trenirki, ob pomivanju posode, ko je bolan. Videti ga nehaš kot nekoga, ki bi ga lahko želel, in ga začneš videti kot nekoga, s katerim deliš gospodinjstvo.

Navada ni sovražnik. Je cena domačnosti. Postane težava šele takrat, ko je edino, kar ostane.

Stres, utrujenost in seznam opravil

Druga sila je bolj prozaična. Želja potrebuje nekaj prostora v glavi. Ko je glava polna roka za oddajo, bolnega otroka, posojila in staršev, ki potrebujejo pomoč, za željo ne ostane veliko.

Švicarski psiholog Guy Bodenmann je s sodelavci raziskoval, kako vsakdanji stres vpliva na pare. Ugotovili so, da se zunanji stres — v službi, z denarjem, z organizacijo — ne ustavi pri posamezniku, ampak se prelije v odnos: več vsakdanjega stresa je bilo povezano z manj spolnosti in z nižjim zadovoljstvom v zakonu. O tem, kaj dolgotrajna obremenitev naredi s telesom, več piše v bazi znanja pod geslom kronični stres.

Pri tem ima posebno vlogo neenaka porazdelitev bremena. Kdor ima občutek, da nosi večino nevidnega dela — da se mora spomniti na vse, od zdravniških pregledov do daril za rojstne dneve —, bo zvečer težko preklopil iz vloge organizatorja v vlogo ljubimca. Ne gre za to, da ne bi hotel. Gre za to, da njegovo telo še vedno dela.

Zamere, ki gredo v posteljo

Tretja sila je najmanj očitna in pogosto najmočnejša. Spolnost je zelo občutljivo merilo vsega, kar se v odnosu ni razrešilo. Neizrečena jeza se v postelji redko pokaže kot jeza. Pokaže se kot hlad, utrujenost, glavobol, kot »danes nisem razpoložena«.

Če imaš občutek, da te partner ne sliši, da tvoje potrebe niso pomembne ali da si že petič rekel isto stvar in se ni zgodilo nič, se bo telo branilo bližine, tudi če se boš razumsko odločil, da ti je vseeno. Težko je biti odprt in ranljiv z nekom, na katerega si jezen. O tem, kako se drobni prepiri nalagajo v nekaj večjega, sem pisala v zapisu Ne gre za pomivanje posode: kaj se v resnici skriva za ponavljajočimi prepiri, kratko razlago pa najdeš v bazi znanja pod zamera.

Pri tem je zanimivo, da partner, ki nosi zamero, tega pogosto sam ne ve. Pove, da ga »samo ne mika«, in to tudi misli. Šele ko se v pogovoru odpre, koliko je bilo neizrečenega, se izkaže, da želja ni izginila, ampak se je skrila za zid.

Esther Perel: varnost proti novosti

Četrta sila je najbolj paradoksalna. Psihoterapevtka Esther Perel je v knjigi Mating in Captivity zapisala misel, ki je marsikoga presenetila: ljubezen in želja nimata istih potreb. Ljubezen potrebuje bližino, varnost, predvidljivost. Želja potrebuje razdaljo, skrivnost, nekaj neznanega. Ljubezen hoče imeti, želja hoče hrepeneti.

To pomeni, da prav tisto, kar naredi dolgo zvezo dobro — da se poznata do zadnje podrobnosti, da sta vedno na voljo, da si vse povesta —, lahko obenem duši željo. Perel opaža, da ljudje partnerja najbolj želijo, ko ga vidijo od daleč: ko nastopa, ko se smeji z drugimi, ko je v svojem elementu, ko je nekdo, ki ni samo njihov.

V jeziku družinske terapije temu rečemo diferenciacija: sposobnost, da si v tesnem odnosu in hkrati ostaneš samostojna oseba s svojimi mislimi, interesi in svetom. Pari, ki se zlijejo v eno — ki vse počnejo skupaj, nimajo nobene lastne stvari in drug drugemu ne dovolijo biti drugačen —, imajo pogosto toplo, a precej mirno spalnico. Več o tem, kaj se zgodi, ko se partnerja začneta razvijati vsak po svoje, sem pisala v zapisu Ko partner raste v drugo smer: diferenciacija v dolgoletni zvezi.

Tako je izgledal pogovor para, ki je prišel ravno s tem vprašanjem (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj vse delava skupaj. Še v trgovino greva skupaj.«
»Kdaj si ga nazadnje videla, da počne nekaj, v čemer je dober, pa ti nisi zraven?«
Pomisli. »Lani poleti. Igral je na poroki prijateljev. Nisem vedela, da še zna igrati kitaro.«
»Kako ti je bilo, ko si ga gledala?«
Nasmehne se, malo v zadregi. »Kot da ga ne poznam. Bilo je … lepo.«

Ta trenutek »kot da ga ne poznam« je pomemben. Ni dokaz, da bi morala živeti ločeno. Je dokaz, da je v drugem še vedno nekaj neznanega — in da se želja vrne, ko to neznano za hip spet zagledaš.

Kaj se da narediti

Dobra novica je, da upad želje ni enosmerna cesta. Ni pa rešitev ena sama tehnika ali vikend v hotelu. Pomaga troje.

Prvič, novost v skupnem življenju. Arthur Aron je s sodelavci pokazal, da pari, ki skupaj počnejo nove in nekoliko vznemirljive stvari, poročajo o večjem zadovoljstvu z odnosom kot pari, ki skupaj počnejo le prijetne in znane stvari. Ni treba skakati s padalom. Dovolj je nova pot, nov tečaj, pogovor o nečem, o čemer še nista govorila.

Drugič, prostor za vsakega posebej. Svoj krog prijateljev, svoj hobi, svoj čas. Ne kot beg pred odnosom, ampak kot način, da imaš partnerju spet kaj prinesti — in da te on lahko vidi od daleč.

Tretjič, odnos do spolnosti kot do nečesa skupnega. Amy Muise in sodelavci so ugotovili, da ljudje, ki jim je mar za partnerjeve spolne potrebe — ne iz dolžnosti, ampak ker jim je mar zanj —, v dolgih zvezah dlje ohranijo tudi svojo lastno željo. To ne pomeni, da je treba imeti spolnost, ko je nočeš. Pomeni, da je spolnost tema, za katero sta odgovorna oba in o kateri se lahko pogovarjata. Pri marsikom pa se želja niti ne začne pred dotikom, ampak se prebudi šele med njim. Več o tem najdeš v zapisu Odzivna želja: zakaj se spolnost pri mnogih ne začne s poželenjem.

In nazadnje: če so v ozadju zamere, se želja ne bo vrnila z novostjo. Najprej je treba razčistiti tisto, kar je ostalo neizrečeno. Včasih par to zmore sam, včasih je dobrodošla pomoč nekoga tretjega. V terapiji za pare pri tem ne začnemo pri spolnosti, ampak pri tem, kako se slišita in kaj se zgodi, ko eden od vaju potrebuje drugega.

Vaja: partner, kot ga še ne poznaš

To vajo lahko narediš sam, še danes. Vzame deset minut in nekaj radovednosti.

1. Zapiši tri trenutke, ko si se partnerju čutil najbolj privlačen ali ko je bil on najbolj privlačen tebi. Ne glede na to, kako dolgo nazaj je bilo.
2. Ob vsakem zapiši, kaj je bilo okrog: kje sta bila, kaj je počel, ali je bil kdo zraven, kako si se počutil sam s seboj.
3. Poišči skupni imenovalec. Je bil v svojem elementu? Sta bila na novem kraju? Si se ti počutil sproščenega, spočitega, svobodnega?
4. Izberi eno majhno stvar, ki bi ta pogoj vsaj delno vrnila v ta teden — skupen sprehod po neznani poti, večer, ko greš ti s prijatelji, ali le to, da ga vprašaš o nečem, česar o njem še ne veš.
5. Če se počutiš dovolj varno, mu povej, kaj si zapisal. Ne kot zahtevo, ampak kot spomin: »Se spomniš, ko …? Takrat sem te videla drugače.«

Namen vaje ni, da bi spolnost načrtovala. Namen je, da opaziš, kaj tvojo željo hrani — in da to ni skrivnost, ampak nekaj, kar se da poiskati.

Kje ta razlaga ne velja

Vse, kar sem napisala, velja za pare, ki se imajo radi in pri katerih je želja zbledela zaradi življenja. Ne velja pa vedno.

Ni vsak upad želje težava. Če sta oba zadovoljna s spolnostjo, ki je je manj kot na začetku, in nihče ne trpi, ni ničesar treba popravljati. Ni pravilne pogostosti. Težava je šele takrat, ko eden ali oba trpita.

Včasih je odgovor v depresiji, tesnobi ali travmi. Izguba želje je lahko eden od znakov depresije, pogosto pa tudi stranski učinek njenega zdravljenja. Zgodovina spolne zlorabe lahko v dolgem odnosu, ko varnost zraste, nepričakovano odpre stare rane. V teh primerih novost ne pomaga, potrebna je drugačna pomoč — o povezavi depresije in odnosa sem pisala v zapisu Depresija v partnerstvu: kaj se zgodi z odnosom in kaj lahko naredita.

Včasih je upad želje sporočilo o odnosu, ki ga je težko slišati. Če je odnos poln poniževanja, nadzora ali nasilja, telo s tem, da se umakne, ščiti. Takrat ni cilj, da se želja vrne, ampak da si na varnem. Če doživljaš nasilje, lahko pokličeš SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnih primerih pa 113.

In včasih ne gre za upad, ampak za to, da je bila želja vedno nizka. Ljudje se razlikujejo v tem, koliko jim spolnost pomeni, in nekateri jo doživljajo malo ali sploh ne. To ni bolezen, ki bi jo bilo treba zdraviti, ampak nekaj, o čemer se par lahko odkrito pogovori.

Kaj si zapomni

• Upad spolne želje v dolgi zvezi je zelo pogost in ne pomeni, da je ljubezni konec.
• Najprej izključi telesne vzroke — pri osebnem zdravniku, ginekologinji ali urologu.
• Želja se najpogosteje umakne zaradi navade, stresa, zamer in preveč zlitosti.
• Ljubezen potrebuje varnost, želja potrebuje nekaj razdalje in novosti — dolga zveza potrebuje obe.
• Ni pravilne pogostosti spolnosti; težava je le, kadar eden ali oba trpita.