Prva služba: zakaj je vstop v svet dela težji, kot so ti obljubili

»In, kako je v službi?«

Mama vpraša v nedeljo pri kosilu, in ti rečeš »dobro«. Ker kaj pa naj rečeš? Da si v treh mesecih nisi zapomnil, kdo je kdo v drugem nadstropju? Da ne veš, ali je poročilo, ki si ga oddal pred dvema tednoma, dobro, ker o njem ni nihče rekel niti besede? Da se v ponedeljek zjutraj na avtobusu sprašuješ, ali je to to — osem ur na dan, petinštirideset let? Da ti manjkajo ljudje s faksa bolj, kot bi kdaj priznal? Vse to zveni kot pritoževanje, in pritoževati se ne smeš. Končno imaš vendar službo. Za to si študiral. To so si vsi želeli zate.

Prva služba je eden tistih prehodov, za katere okolica pričakuje, da jih boš doživljal kot zmago. In zmaga res je. A je tudi izguba — strukture, ki si jo poznal, ljudi, s katerimi si odraščal, in podobe o sebi, ki je delovala, dokler si bil študent. O tej izgubi se skoraj ne govori. Zato jo mnogi doživijo sami in mislijo, da je z njimi nekaj narobe.

Obljuba, ki je nihče ni izrekel na glas

Nihče ti ni rekel, da bo prva služba lahka. A veliko ljudi je skozi šolanje slišalo tiho obljubo: če se boš trudil, boš dobil dobre ocene; z dobrimi ocenami boš dobil dobro službo; z dobro službo boš srečen. Ta veriga je delovala dvajset let. Vsak člen je imel jasna pravila, jasne roke in jasen konec.

Psiholog Jeffrey Arnett je leta 2000 opisal obdobje nastajajoče odraslosti, ki ga je postavil približno med 18. in 25. leto. Značilnosti, ki jih je naštel, so raziskovanje identitete, nestabilnost, osredotočenost nase, občutek, da si »nekje vmes«, in občutek, da so možnosti še odprte. Prva služba pogosto pade ravno na konec tega obdobja ali malo za njim. In nenadoma se zdi, da se je obdobje možnosti zaprlo: zdaj si to, kar delaš. Ta občutek ni nujno resničen — kariere se danes spreminjajo velikokrat —, a je zelo močan.

V Sloveniji ima marsikdo za sabo veliko študentskega dela. To je pomembna izkušnja, a drugačna: študentsko delo je bilo začasno, pogosto brez odgovornosti za celoto, in vedno si imel drugo identiteto, na katero si se lahko naslonil — »saj sem samo študent«. Prva redna služba to naslonjalo odvzame. Prvič si v celoti tisto, kar pišeš na vizitko.

Prva služba je zato prehod v polnem pomenu besede: ne samo sprememba naslova, ampak sprememba tega, kdo si. O tem, kako potekajo življenjski prehodi na splošno, sem pisala v zapisu Nova služba, novo mesto, novo poglavje: psihologija življenjskih prehodov. Tukaj bi se rada posvetila temu, kar je pri prvi službi posebno.

Ko ni več ocen: tišina kot povratna informacija

Od prvega razreda osnovne šole naprej si dobival ocene. Morda si jih sovražil, a vedel si, kje si. Vsakih nekaj tednov ti je nekdo povedal: to je dobro, tega še ne znaš.

V službi te strukture večinoma ni. Vodja je zaseden, sodelavci so zasedeni, in ko oddaš nalogo, se pogosto ne zgodi nič. Nihče ne reče »odlično«, nihče ne reče »to je narobe«. Za nekoga, ki je dvajset let živel ob rednih ocenah, je ta tišina zelo glasna. Glava jo zapolni sama — in skoraj nikoli z najboljšo razlago. »Če ne rečejo nič, je verjetno slabo.« »Mogoče me bodo odpustili po poskusni dobi.« »Vsi drugi vedo, kaj delajo, samo jaz ne.«

Zadnja misel ima ime: Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase. Pri prvi službi je skoraj pravilo, ne izjema. Ne zato, ker bi bil prevarant, ampak ker nimaš še nobenega notranjega merila, s katerim bi lahko ocenil sam sebe. Prej je to delal sistem ocen. Zdaj ga moraš zgraditi sam.

Raziskovalka Susan Ashford je že v osemdesetih letih z Larryjem Cummingsom pisala o tem, da povratna informacija v organizacijah ni nekaj, kar človek samo dobi, ampak tudi nekaj, kar si mora aktivno poiskati — z opazovanjem drugih in z neposrednim vprašanjem. Opisala sta tudi, zakaj je to težko: vprašati pomeni tvegati, da slišiš nekaj neprijetnega, in pokazati, da nečesa ne veš. Pri novincu je ta strah največji, ker misli, da bi moral že vse znati. Pri tem pa je ravno novinec tisti, od katerega vsi pričakujejo vprašanja.

Čas brez konca

Študij ima ritem. Semester se začne, se zgosti v izpitnem obdobju in konča. Potem pride poletje. Tudi ko je bilo težko, si vedel, da bo konec.

Služba tega ritma nima. Teden se ponovi, mesec se ponovi, leto se ponovi. Nekaj tednov dopusta na leto se zdi smešno malo, ko si bil vajen dolgih poletnih počitnic. Mnogi mladi ljudje v prvih mesecih doživijo nekaj, kar težko ubesedijo: ne utrujenost od dela, ampak utrujenost od tega, da ni na vidiku nobenega konca. »Je to zdaj to?« je stavek, ki ga slišim zelo pogosto.

To vprašanje ni nehvaležnost. Je znak, da je tvoja notranja ura nastavljena na ritem, ki ga ni več. Prilagoditev traja. Pomaga, če si sam ustvariš manjše konce — cilj za mesec, nekaj, česar se veseliš ob koncu tedna —, in če veš, da se občutek neskončnosti sčasoma umiri, ko si zgradiš nove vrste ritmov.

Kam so izginili vsi

Ena najmanj opaženih izgub prve službe je izguba skupine. Na faksu si bil del letnika. Ljudje so bili istih let, v istem položaju, z istimi skrbmi. Ni se bilo treba truditi, da bi koga spoznal — srečal si jih na predavanjih, v menzi, na zabavah.

Ko se študij konča, se ta skupina razprši. Nekdo gre v tujino, nekdo v drug kraj, nekdo dela v izmenah. Ostanejo sporočila, ki se redčijo. V službi pa so ljudje večinoma starejši, imajo družine, po službi gredo domov. Prijazni so, a niso tvoj letnik.

Tako nastane osamljenost, ki je presenetljiva, ker si ves dan med ljudmi. Ni osamljenost brez stikov, ampak osamljenost brez ljudi, ki bi razumeli, kje si. Prijatelju, ki je še na magisteriju, se ti zdi neumno tarnati o službi. Staršem ne moreš povedati, ker bi jih skrbelo. Sodelavcem ne, ker bi bil videti nehvaležen.

Pri tem je dobro vedeti, da v letih po študiju večina ljudi doživi podobno prerazporeditev prijateljstev. Ne pomeni, da si izgubil sposobnost navezovanja stikov. Pomeni, da so se pogoji spremenili in da bodo novi stiki potrebovali več namena kot stari. O tem obdobju na splošno sem pisala v zapisu Med 20. in 35. letom: zakaj je to ključno obdobje za osamosvajanje od staršev.

Najmlajši v sistemu

Ko gledam na delovno mesto sistemsko — kot na skupino z vlogami, zavezništvi in napetostmi, podobno družini —, je novinec v prvi službi skoraj vedno v vlogi najmlajšega. Ta vloga ima svoje prednosti: od tebe se ne pričakuje vse, smeš spraševati, včasih te kdo vzame pod svoje okrilje. Ima pa tudi pasti.

Prva past je, da te sistem hitro posrka v svoje stare napetosti. Najmlajši v kolektivu je pogosto tisti, ki mu sodelavec pri kavi potoži o vodji, drugi pa o tistem sodelavcu. Brez da bi opazil, postaneš del trikotnika — nekdo, prek katerega dva starejša člana sistema rešujeta svojo napetost, ne da bi govorila neposredno. Za novinca je to laskavo, ker se zdi kot zaupanje. A dolgoročno te postavi v položaj, kjer moraš izbirati strani, še preden sploh veš, kaj se dogaja.

Druga past je, da najmlajši pogosto dobi delo, ki ga drugi nočejo — in ga sprejme brez besed, ker si ne upa reči ne. Nekaj tega je normalnega. A če se po pol leta še vedno ne upaš vprašati, zakaj vedno ti, je morda čas, da pogledaš, ali se v tem ne ponavlja kakšna starejša vloga. O tem, kako se v službi znajdemo v družinskih vlogah, več v zapisu Navezanost na delovnem mestu: kako se vzorec pokaže do šefa in sodelavcev, o nenapisanih pravilih, ki jih novinec spozna šele, ko jih prekrši, pa v zapisu Prvih devetdeset dni v novi ekipi: zakaj je čustveno naporneje, kot pričakuješ.

Kaj se medtem zgodi doma

Prva služba ne spremeni samo tebe, ampak tudi tvojo družino. To je ena od stvari, ki jih v relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posebej opazujemo: ko se en član sistema premakne, se morajo premakniti vsi.

Starši so na prvo službo otroka pogosto čustveno bolj navezani, kot pokažejo. Zanje je to dokaz, da so nekaj naredili prav. Zato je tvoje »dobro« pri nedeljskem kosilu lahko tudi zaščita — zanje, ne zate. Če jim poveš, da ti je težko, se lahko zgodi, da začnejo dajati nasvete, se ustrašijo ali kdo reče »saj imaš vsaj službo«. In naslednjič spet rečeš »dobro«.

Tu je kratek pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo), ki v različicah poteka v marsikateri hiši:

»Kako je v službi?«
»Dobro.«
»Samo dobro? Saj si si to želela.«
»Ja, vem. Samo … ne vem, ali sem dobra v tem. Nihče mi nič ne reče.«
»Če ne rečejo nič, je v redu. Meni šef trideset let ni rekel nič.«
»In kako si vedel, da je v redu?«
Oče premisli. »Nisem. Sem se pa navadil.«

Ta pogovor ne reši ničesar, a nekaj odpre. Hči izve, da njena negotovost ni osebna napaka. Oče se prvič vpraša, ali je »navadil sem se« res najboljša možna pot. V obeh se nekaj premakne, ker sta o službi spregovorila tako, kot je, ne tako, kot bi morala biti.

Včasih je v ozadju še nekaj: zgodba družine o delu. Morda so starši delali v tovarni in je pisarniško delo zanje »pravo« delo samo napol. Morda je bil kdo v družini razočaran nad svojo kariero in zdaj tiho upa, da boš ti uspel namesto njega. Taka pričakovanja so redko izrečena, a jih nosiš s sabo vsak dan v službo.

Pričakovanja niso napaka

Ko je prva služba težja, kot si mislil, se lahko obrneš proti sebi: »Preveč sem pričakoval. Naiven sem bil.« To ni pošteno do tebe.

John Wanous je s sodelavci leta 1992 v metaanalizi pokazal, da je ujemanje med tem, kar novinec pričakuje, in tem, kar dejansko doživi, povezano z zadovoljstvom, zavezanostjo in odločitvijo, ali bo v službi ostal. Ugotovitev je pomembna, ker ne pravi, da so pričakovanja napaka. Pravi, da je razkorak med pričakovanim in doživetim breme sam po sebi. Že v sedemdesetih letih je Marlene Kramer pri mladih medicinskih sestrah opisala »šok resničnosti«: trk med vrednotami, ki so se jih naučile v šoli, in tem, kar so srečale na oddelku. Ta trk ni bil znak, da niso za ta poklic. Bil je znak, da sta šola in delo dva različna sveta, med katerima ni nihče zgradil mostu.

Tvoja pričakovanja so torej nastala nekje — v šoli, doma, na družbenih omrežjih, kjer ljudje objavljajo nove službe, ne pa prvih treh mesecev v njih. Koristno je, da jih pogledaš, ne da jih obsojaš. V bazi znanja je za to orodje preglednica pričakovanj, ki ti pomaga ločiti, kaj si pričakoval, kaj se je zgodilo in kaj je od tega v tvojih rokah.

Vaja: prvo merilo, ki ga zgradiš sam

Ker v službi ni več ocen, si moraš del merila zgraditi sam. Ta vaja ti pri tem pomaga. Naredi jo enkrat zdaj in nato znova čez mesec.

1. Zapiši tri stvari, ki si jih v zadnjem mesecu naredil v službi — konkretne naloge, ne splošne vtise. Ob vsaki pripiši, kako dobro se ti zdi, da si jo naredil, na lestvici od 1 do 10.
2. Ob vsaki zapiši, na čem temelji tvoja ocena. Ali je kdo kaj rekel? Ali je bil rezultat viden? Ali sklepaš iz molka? Če sklepaš iz molka, to označi.
3. Za eno od označenih nalog si pripravi ozko vprašanje za vodjo ali izkušenejšega sodelavca: »Pri tistem poročilu — kaj bi ti naredil drugače?« Ne »Ali sem dober?«, ker na to ni dobrega odgovora.
4. Vprašanje zastavi ta teden. Ko dobiš odgovor, si zapiši eno stvar, ki jo boš upošteval, in eno, ki je bila boljša, kot si mislil.
5. Čez mesec ponovi prvi korak in primerjaj ocene. Ne gre za to, da bi bile višje, ampak da bi temeljile na nečem bolj trdnem kot na ugibanju.

Vaja je majhna, a naslavlja nekaj velikega: prehod iz sveta, kjer te je ocenjeval drug, v svet, kjer si moraš del ocene ustvariti sam. Če te pri tem preganja glas, ki vse tvoje delo vnaprej razglasi za premalo dobro, si preberi tudi Perfekcionizem in overthinking: dve plati istega strahu.

Kdaj ne gre samo za prehod

Vse, kar sem zapisala do zdaj, govori o tem, da je prva služba težka tudi takrat, ko je služba dobra. A ni vedno tako. Včasih težava ni v prehodu, ampak v delovnem mestu.

Če te vodja redno ponižuje pred drugimi, če te izključujejo iz informacij, ki jih za delo potrebuješ, če se ti delo nalaga do te mere, da ga ni mogoče opraviti, ali če te kdo nadleguje, to ni »normalno za začetek«. Novinci so za to še posebej ranljivi, ker nimajo primerjave in ker se jim zdi, da morajo potrpeti. Kako ločiti težaven odnos od nečesa resnejšega, sem pisala v zapisu Mobing ali samo težaven odnos? Kako ju ločiti in kaj lahko narediš pri vsakem. Za pravna vprašanja je prava pot sindikat ali pravnik.

Drugič, včasih prva služba preprosto ni prava. Ne zato, ker bi bil ti premalo vztrajen, ampak ker se je izkazalo, da tega dela ne želiš opravljati. Odhod iz prve službe ni poraz. Je informacija, ki si jo lahko dobil samo tako, da si poskusil.

Tretjič, če se v prvih mesecih pojavijo dolgotrajna potrtost, nespečnost, izguba veselja do stvari, ki so te prej veselile, ali misli, da nima nič smisla, to ni več samo prilagajanje. Takrat je prav, da se oglasiš pri osebnem zdravniku. Če se pojavijo misli o samomoru, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnem primeru pa 112.

Kje lahko pomaga pogovor

Ko mladi ljudje pridejo v terapijo zaradi prve službe, redko pridejo samo zaradi službe. Pogosto pridejo zato, ker se je v njih premaknilo nekaj večjega: identiteta, odnos s starši, občutek, da so izgubili smer. Služba je bila le kraj, kjer se je to pokazalo.

V pogovoru lahko pogledava, katera pričakovanja so tvoja in katera si prevzel od drugih, kje v službi ponavljaš kakšno vlogo, ki jo poznaš od doma, in kako si zgraditi notranje merilo, ki ne bo odvisno od tega, ali te kdo pohvali. Ne gre za to, da bi se naučil »bolje prenašati«. Gre za to, da bi v tem prehodu ostal v stiku s sabo.

Kaj si zapomni

• Prva služba je prehod, ne samo nova obveznost: izgubiš strukturo, skupino vrstnikov in staro podobo o sebi.
• Molk ni ocena. Ko ni ocen, si moraš povratno informacijo poiskati sam — z ozkim, konkretnim vprašanjem.
• Osamljenost med ljudmi je v prvih mesecih pogosta in ne pomeni, da si izgubil sposobnost navezovanja stikov.
• Kot najmlajši v sistemu hitro postaneš del starih napetosti — pazi na trikotnike, v katere te povabijo.
• Razkorak med pričakovanim in doživetim je breme, ne napaka — in včasih je težava v delovnem mestu, ne v tebi.