Medgeneracijski prenos travme: kaj vemo in kaj je mit

»Prebrala sem, da se travma zapiše v gene. Moja stara mama je med vojno izgubila oba brata. Ali to pomeni, da imam njeno travmo v sebi? Da tega ne morem spremeniti?«

Takšna vprašanja se v zadnjih letih pojavljajo vse pogosteje. Na družbenih omrežjih krožijo kratki posnetki z naslovi, kot je »Tvoja tesnoba morda ni tvoja«, poljudni članki pišejo o »dedovanju travme«, v knjigarnah je polica knjig o tem, kako nosimo rane svojih prednikov. Ideja je močna, ker nekaj pojasni. Ljudem da besede za občutek, da v njih živi nekaj starejšega od njih samih.

A ideja ima tudi temno stran. Če verjameš, da je travma zapisana v tvojih genih, lahko hitro začneš verjeti, da je usoda. Da ne moreš nič. In to ni res — ali vsaj ni tako preprosto. V tem zapisu bi rada ločila tisto, kar o medgeneracijskem prenosu travme res vemo, od tistega, kar je pretirano ali napačno. In povedala, zakaj je to razlikovanje pomembno za vsakega, ki se v tej zgodbi prepozna.

Kaj sploh pomeni medgeneracijski prenos travme

O tem, kako se v družini prenašajo vzorci — načini prepiranja, molčanja, ljubezni — sem že pisala v zapisu Medgeneracijski prenos: kako se vzorci prenašajo, ne da bi se tega zavedali, širše pa tudi v zapisu Kaj sem podedoval poleg genov: čustvena dediščina družine. Medgeneracijski prenos travme je ožji pojem. Gre za vprašanje, ali in kako lahko posledice hude izkušnje — vojne, preganjanja, nasilja, nenadne izgube — vplivajo na otroke in vnuke ljudi, ki so jo doživeli, čeprav ti sami ničesar takega niso doživeli.

Raziskovanje tega vprašanja se je začelo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so kliniki v Kanadi, Izraelu in ZDA opažali, da med ljudmi, ki iščejo pomoč, pogosto prihajajo otroci preživelih holokavsta. Od takrat so raziskovalci preučevali potomce vojnih veteranov, beguncev, staroselskih skupnosti, preživelih genocidov in ljudi, ki so doživeli nasilje v družini. Vprašanje se je pri tem razdelilo na tri: ali se kaj prenaša, kaj se prenaša in kako.

Kaj so pokazale raziskave potomcev preživelih

Najbolj zgovorna je morda metaanaliza, ki so jo leta 2003 objavili Marinus van IJzendoorn, Marian Bakermans-Kranenburg in Abraham Sagi-Schwartz. Združili so raziskave o otrocih preživelih holokavsta — skupaj 32 vzorcev z več kot 4.400 udeleženci. Ugotovitev je bila za mnoge presenetljiva: v vzorcih iz splošne populacije potomci preživelih niso bili slabše prilagojeni od vrstnikov. Znaki tako imenovane sekundarne travmatizacije so se pokazali predvsem v kliničnih vzorcih — torej med ljudmi, ki so že poiskali pomoč.

To ne pomeni, da prenosa ni. Pomeni, da ni neizogiben. Večina otrok ljudi, ki so preživeli nepredstavljivo, je zgradila razmeroma običajno življenje. Pri nekaterih pa so se težave pokazale — in tu se začne zanimivo vprašanje: kaj loči ene od drugih? Ena od razlag, ki jih ponujajo raziskovalci, je, da so starši, ki so travmo zmogli vsaj delno predelati, svojim otrokom lahko nudili dovolj varnosti — kljub vsemu, kar so nosili s seboj. Prenos torej ni odvisen samo od tega, kaj se je starim staršem zgodilo, ampak od tega, kaj se je zgodilo potem: v družini, v odnosih, v načinu, kako so o tem govorili ali molčali.

To je eden od razlogov, zakaj je preprosta trditev »travma se deduje« zavajajoča. Dedujejo se kvečjemu ranljivosti in pogoji, ne pa usoda.

Prva pot: odnos, ki ga otrok dobi

Najbolje raziskana pot prenosa ne teče skozi gene, ampak skozi odnos. Leta 1975 je socialna delavka in psihoanalitičarka Selma Fraiberg s sodelavkama objavila članek z nepozabnim naslovom Duhovi v otroški sobi. Opisala je mame, ki so v odnosu z dojenčkom nehote ponavljale tisto, kar so same doživele kot otroci — ne zato, ker bi tega hotele, ampak ker so bila njihova lastna čustva iz otroštva zaprta. Ko je otrok jokal, mama ni slišala le njega. Slišala je nekaj starega, česar si ni mogla dovoliti čutiti, in se je odzvala z odmikom ali jezo.

Petnajst let pozneje sta raziskovalca navezanosti Mary Main in Erik Hesse ta opažanja povezala z raziskavami. Ugotovila sta, da je pri starših z nerazrešeno travmo ali izgubo — torej pri tistih, ki o izkušnji ne zmorejo govoriti povezano, ki jih spomin še vedno preplavi ali odnese — večja verjetnost, da bo njihov otrok razvil dezorganizirano navezanost. Predlagala sta mehanizem: starš je v trenutkih, ko ga nekaj spomni na travmo, za otroka prestrašen ali strašljiv. Lahko nenadoma zamrzne, se odsotno zazre, se odzove z nerazumljivo ostrino. Za otroka je to nerešljiva uganka: človek, h kateremu bi moral teči po tolažbo, je hkrati tisti, ki ga plaši. Kako se to kaže pri otroku in pozneje v odraslih odnosih, opisuje zapis Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu.

Ključna beseda tu je nerazrešeno. Ne prenaša se travma sama, ampak način, kako je starš z njo ostal sam. Starš, ki je doživel hude stvari, a jih je zmogel ubesediti in umestiti v svojo zgodbo, otroku praviloma ne prenese strahu na ta način. To je verjetno najpomembnejše, kar lahko o tej temi povem: tisto, kar prekine prenos, ni pozaba, ampak predelava.

Druga pot: molk in zgodbe, ki manjkajo

Druga pot je tišja. Ne gre za to, kaj starš naredi, ampak za to, česa ne pove. V mnogih družinah se o najhujšem ni govorilo. Otroci so vedeli, da nekaj je, a ne kaj. Vedeli so, da o stricu ne sprašuješ, da se ob določenem datumu doma vsi zapremo, da je babica ob zvoku letala pobledela. Molk ni pomenil, da zgodbe ni — pomenil je, da je otrok moral zgodbo sestaviti sam, iz koščkov, pogosto napačno in pogosto z občutkom krivde.

V Sloveniji ima ta molk svojo zgodovino. Druga svetovna vojna in povojni čas sta pustila izkušnje, o katerih se dolgo ni smelo ali ni zmoglo govoriti — od izgub na obeh straneh do povojnih pobojev, o katerih se je javno začelo govoriti šele po osamosvojitvi, in grobišč, kot je Huda jama, ki so jo odprli leta 2009. Mnoge družine so nosile žalovanje, ki ni imelo ne imena ne groba. K temu sodijo še izseljevanje, razseljenost in razpadi družin. Ni mi treba posploševati, da bi rekla, da imajo številni Slovenci v svojih družinah luknje v zgodbi, ob katerih se nekdo še danes zdrzne.

Kako takšne luknje najti in kako o njih govoriti, sem podrobneje opisala v zapisu Družinske skrivnosti in nedokončane zgodbe: kje jih genogram najde. Tu bi dodala le to: molk sam po sebi ni travma. Postane breme, kadar otrok čuti, da je nekaj nevarnega, pa ne ve, kaj — in kadar mu nihče ne pomaga, da bi to razumel.

Tretja pot: epigenetika — kaj drži in kaj je pretirano

Tu se začnejo naslovi, ki se širijo najhitreje. Epigenetika preučuje, kako okolje vpliva na to, kateri geni se »vklopijo« in kateri »izklopijo«, ne da bi se spremenilo samo zaporedje DNK. Da izkušnje — tudi stres — vplivajo na izražanje genov v posameznikovem življenju, je dobro dokazano. Vprašanje je, ali se takšne spremembe lahko prenesejo na naslednjo generacijo.

Raziskava, ki se jo najpogosteje navaja, je bila narejena na miših. Brian Dias in Kerry Ressler sta leta 2014 objavila poskus, v katerem sta samce miši naučila, da se bojijo določenega vonja. Njihovi potomci — in celo potomci potomcev — so bili na ta vonj bolj občutljivi, čeprav ga prej niso nikoli srečali. Raziskava je bila objavljena v ugledni reviji in je pritegnila ogromno pozornosti. A to so bile miši, v laboratoriju, z enim natančno nadzorovanim dražljajem. Pri ljudeh tega ni mogoče narediti.

Pri ljudeh je najbolj znana raziskava Rachel Yehuda in sodelavcev iz leta 2016, ki je pri preživelih holokavsta in njihovih otrocih primerjala epigenetske oznake na genu FKBP5, povezanem z odzivom na stres. Našli so razlike. A vzorec je bil majhen, raziskava je merila kri in ne zarodnih celic, otroci pa so odraščali ob starših, ki so travmo nosili — zato ni mogoče ločiti, ali je razlika biološko podedovana ali nastala zaradi odraščanja v takšni družini. Raziskavo so drugi znanstveniki zaradi teh omejitev tudi javno kritizirali.

Pošten povzetek bi bil torej: epigenetika je zanimivo in živo raziskovalno področje. Ne izključuje, da bi se del ranljivosti za stres lahko prenašal tudi biološko. Ne dokazuje pa, da se travma deduje kot barva oči, in zagotovo ne, da se dedujejo spomini. Vsak, ki ti obljublja, da bo z neko metodo »izbrisal travmo prednikov iz tvojih celic«, trdi več, kot ve znanost.

Mit in tisto, kar vemo

Ker se trditve na to temo tako hitro poenostavijo, jih je morda koristno postaviti eno ob drugo.

Ko se zgodba prepozna

Kako bi lahko zvenel pogovor, v katerem se človek s to temo prvič sreča na srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj to sploh omenjam. Stara mama je bila med vojno še otrok. Mene to ne bi smelo zadevati.«
»A vseeno si jo omenila. Kaj veš o tistem času?«
»Skoraj nič. Da je izgubila brata. Da o tem ni nikoli govorila. Da je mama vedno rekla, naj je ne sprašujem.«
»In kako je bilo pri vas doma, ko je kdo jokal?«
»Tega ni bilo. Če si bil žalosten, si šel v svojo sobo. Mama je rekla, da se ne smilimo sami sebi.«
»Torej ni šlo le za to, kaj se je zgodilo stari mami. Šlo je za to, kaj se je potem v družini smelo čutiti.«
»Tako tega še nisem videla.«

Ta pogovor ne odkrije nobene skrivnosti. Odkrije pa pravilo, ki je šlo iz roda v rod: žalost se ne kaže. In to pravilo lahko danes vpliva na to, kako ta ženska tolaži svoje otroke ali kako se odziva, ko partner potrebuje oporo. Ni podedovala travme svoje stare mame. Podedovala je način, kako se je družina s to travmo spoprijela. Način pa je mogoče spremeniti — o tem več v zapisu Prekiniti krog: kako se vzorec ustavi pri tebi.

Vaja: tri generacije, tri vprašanja

To vajo lahko narediš sam, s papirjem in svinčnikom, v pol ure. Ne potrebuješ vseh podatkov — prav luknje so pogosto najbolj zgovorne.

1. Nariši preprosto drevo treh generacij: sebe, starše, stare starše. Za pomoč lahko uporabiš predlogo za genogram ali brezplačni risalnik genogramov, ki podatke hrani le v tvojem brskalniku.
2. Ob vsakem staršu in staremu staršu zapiši eno veliko izkušnjo, za katero veš: vojna, selitev, izguba, bolezen, nasilje. Kjer ne veš, nariši vprašaj.
3. Zapiši, kako se je o tem govorilo. Odprto, v šalah, šepetaje, nikoli? Kdo je smel spraševati?
4. Zapiši eno pravilo o čustvih, ki si ga dobil doma. »Ne jokaj.« »Ne kaži, da te boli.« »Ne zaupaj tujim.« Ob njem označi, kje bi lahko to pravilo nastalo.
5. Vprašaj se, kaj od tega želiš obdržati in kaj ne. Previdnost je lahko dragocena; molk, ki te osami, morda ni več potreben.

Če se ob tej vaji odpre več, kot si pričakoval, je to v redu. Takšni pogledi se pogosto bolje odpirajo v družbi nekoga, ki zna slediti. Zato obstaja tudi daljše srečanje Pogled v preteklost, na katerem skupaj nariševa genogram in se ustaviva pri tem, kar se v njem pokaže. Kaj vse lahko genogram pokaže, opisuje tudi pojem genogram v bazi znanja.

Kje ta pogled ne drži

Medgeneracijski pogled je dragocen, a ima meje, ki jih je dobro poznati.

Ni vsaka težava podedovana. Če je nekdo danes v nasilnem odnosu, če doživlja trpinčenje na delovnem mestu, če je pred kratkim izgubil službo, potem je njegova stiska v prvi vrsti odgovor na sedanjost. Iskanje vzrokov v prejšnjih generacijah lahko v takšnem primeru celo škodi, ker preusmeri pozornost od tistega, kar je treba spremeniti zdaj.

Zgodovina ni izgovor. Razumeti, od kod tvoj vzorec izvira, ne pomeni, da zanj nisi odgovoren. »Tak sem, ker je bil moj oče tak« je lahko začetek razumevanja — ali pa konec pogovora. Odgovornost za to, kako ravnam s svojimi otroki in partnerjem, ostaja moja, ne glede na to, kaj je doživel moj ded.

Prenaša se tudi odpornost. Ljudje, ki so preživeli vojno ali preganjanje, niso potomcem predali le strahu. Pogosto so predali tudi vztrajnost, iznajdljivost, solidarnost, smisel za humor v težkih časih. Raziskovalci odpornosti to vedno znova poudarjajo. Če v svoji družinski zgodbi iščeš le rane, boš spregledal tudi vire, na katere se lahko opreš.

Družine ne potrebujejo krivca. Ko človek odkrije, da je njegova mama molčala, ker je molčala njena mama, je skušnjava, da krivdo preloži na prejšnjo generacijo. A takšno iskanje krivca redko pomaga. Kot sem zapisala v zapisu Družinska terapija ni iskanje krivca — je iskanje vzorca: razumeti ne pomeni obsoditi.

Kdaj poiskati strokovnjaka za travmo

Rada bi bila tu jasna. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in z ljudmi delam predvsem na družinskih vzorcih in odnosih. Nisem specialistka za travmo in ne izvajam metod, kot so EMDR ali somatske terapije.

EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z očesnimi gibi) je metoda, pri kateri se človek ob vodenem dvostranskem draženju vrača k travmatičnemu spominu, dokler ta ne izgubi svoje moči. Somatske metode, kot sta somatsko doživljanje in senzomotorična psihoterapija, delajo prek telesnih občutkov namesto prek pripovedi. Obe zahtevata posebno usposobljenost. O tem, kako se travma zapiše v telo, sem pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti, o tem, zakaj trpljenje samo po sebi ne krepi, pa v zapisu »Kar te ne ubije, te okrepi« — zakaj to pri travmi ne drži.

Strokovnjaka, specializiranega za travmo, je smiselno poiskati, kadar te spomini — tvoji, ne prednikov — nenadzorovano preplavljajo, kadar imaš nočne more, kadar se izklapljaš ali izgubljaš občutek za čas, ali kadar se ti življenje krči zaradi izogibanja. Kadar je travma v ospredju tvojih sedanjih odnosov, je o tem več v zapisu Travma in odnosi: zakaj je bližina najtežji del okrevanja. Če razmišljaš, da bi si kaj naredil, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur). V nujnih primerih pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Medgeneracijski prenos travme obstaja, a ni neizogiben: večina potomcev ljudi, ki so preživeli hude stvari, živi razmeroma običajno življenje.
• Najbolje raziskana pot prenosa je odnos — kako starš z nerazrešeno izkušnjo odgovarja na otrokovo stisko.
• Pomemben je tudi molk: ne tisto, kar se je zgodilo, ampak to, česa se v družini ni smelo čutiti ali povedati.
• Epigenetika je obetavno področje, a pri ljudeh ne dokazuje, da se travma ali spomini dedujejo.
• Prenos najbolj prekine predelava, ne pozaba — in iz roda v rod se ne prenašajo le rane, ampak tudi odpornost.