Šolska tesnoba in strah pred ocenami: kaj lahko naredijo starši

»Saj sem se naučila. Ampak ko me bo poklicala pred tablo, ne bom vedela nič.«

Nedelja zvečer, ura je skoraj enajst. Petnajstletnica sedi na postelji z zvezkom kemije, ki ga je danes prebrala že trikrat. Jutri je napovedano spraševanje. Mama ji prinese čaj in reče, kar reče večina staršev: »Saj znaš. Ne skrbi.« Hči začne jokati. Mama ne razume, kaj je narobe rekla.

Ni rekla nič narobe. Rekla je nekaj, kar je res — hči snov zna. A šolska tesnoba ni stvar znanja. Je strah, ki se zgodi kljub znanju in ki znanje pogosto izbriše prav v trenutku, ko ga človek potrebuje. Ta zapis je namenjen predvsem staršem: kaj se v otroku dogaja, kaj starši nehote ojačamo in kaj lahko rečemo namesto »ne skrbi«.

Kaj je šolska tesnoba

»Šolska tesnoba« ni diagnoza, ampak dežnik za več podobnih težav. Pod njim najdemo:

• Strah pred ocenjevanjem — tesnoba pred testi, spraševanjem, nastopi. Otrok se lahko dobro pripravi, v sami situaciji pa »zablokira«.
• Strah pred tem, kaj si mislijo drugi — da se bo osmešil pred sošolci, da bo učitelj videl, da ni dovolj dober. Tu se šolska tesnoba prekriva s socialno tesnobo.
• Izogibanje šoli — jutranji glavoboli in bolečine v trebuhu, prošnje, da bi ostal doma, v skrajnih primerih tedni izostankov.

Vse tri imajo skupno jedro: šola postane kraj, kjer otrok pričakuje, da bo izpostavljen, ocenjen in najden kot pomanjkljiv. Kratko razlago pojma najdeš tudi v bazi znanja pod šolska tesnoba.

Pomembno je razlikovati med običajno tremo in tesnobo, ki otroku jemlje življenje. Malo nervoze pred kontrolno je normalno in celo koristno — izostri pozornost. Ko pa strah traja dneve pred testom, ko otrok ne spi, ne je, ko se tesnoba širi na vse predmete in na vse, kar je povezano s šolo, govorimo o nečem drugem.

Kako pogosto se to dogaja

Tesnoba je med otroki in mladostniki pogostejša, kot si mislimo. Metaanaliza Guilherme Polanczyka in sodelavcev, ki je združila raziskave iz številnih držav, je ocenila, da ima anksiozno motnjo okoli 6,5 odstotka otrok in mladostnikov po svetu — kar pomeni enega ali dva v vsakem razredu. Šolska tesnoba, ki ne doseže praga motnje, pa je še veliko pogostejša.

Raziskovalci so se dolgo spraševali, ali tesnoba pred testi res slabša rezultate ali so tesnobni preprosto tisti, ki manj znajo. Pregled trideset let raziskav, ki ga je pripravil Nathaniel von der Embse s sodelavci, je pokazal, da je tesnoba pred testi povezana s slabšimi rezultati — ne zelo močno, a dosledno, na vseh stopnjah šolanja. Z drugimi besedami: strah dejansko vzame del znanja, ki ga otrok ima.

Zakaj se znanje izbriše

Starši pogosto pravijo: »Doma je vse znal, v šoli pa nič.« To ni izgovor. To je opis tega, kar se zgodi v možganih.

Michael Eysenck in sodelavci so v teoriji nadzora pozornosti opisali mehanizem, ki ga marsikdo pozna iz lastne izkušnje. Ko smo tesnobni, del pozornosti zasedejo skrbi — »ne bom znala«, »vsi bodo videli«, »mama bo razočarana«. Ta notranji glas porabi delovni spomin, tisti del uma, ki ga potrebujemo za reševanje naloge. Ostane ga manj za kemijo. Hkrati se pozornost lepi na znake nevarnosti: na učiteljičin obraz, na šepetanje v zadnji klopi, na lastno razbijanje srca.

Telo se odzove, kot da je v nevarnosti: srce hitreje bije, roke se potijo, želodec se stisne. O tem, kaj se v možganih dogaja med tesnobo in zakaj telo reagira, preden sploh pomislimo, sem pisala v zapisu Kaj se v možganih zgodi med tesnobo — in zakaj telo reagira, preden pomisliš.

Ko je otrok vsako jutro bolan

Najbolj zoprna oblika šolske tesnobe je tista, ki se kaže v telesu. Otrok se v ponedeljek zjutraj zbudi z bolečinami v trebuhu, ki so resnične — ni si jih izmislil. Ob osmih, ko bi moral biti v šoli, so hujše. Okoli desetih, ko je jasno, da ostane doma, popustijo. Popoldne je videti povsem zdrav.

Prvi korak je vedno pregled pri osebnem zdravniku ali pediatru. Telesne težave je treba vzeti resno in izključiti telesne vzroke. Šele potem je smiselno razmišljati o tesnobi.

Ameriški psiholog Christopher Kearney, ki je desetletja raziskoval izogibanje šoli, je predlagal, naj se ne vprašamo le, ali se otrok šoli izogiba, ampak čemu mu izogibanje služi. Nekateri otroci se izogibajo občutkom, ki jih šola sproži — tesnobi, strahu, slabosti. Drugi se izogibajo določenim situacijam, kjer jih ocenjujejo ali kjer so izpostavljeni drugim. Tretji si želijo pozornosti ali bližine staršev. Četrti doma najdejo nekaj, kar je prijetnejše od šole. Vsak od teh razlogov potrebuje drugačen odziv.

Pri vseh pa velja isto: dlje ko otrok ostaja doma, težje se vrne. Izogibanje prinese takojšnje olajšanje, ki ga možgani zapomnijo kot dokaz, da je bila šola res nevarna. O tem mehanizmu sem podrobneje pisala v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod izogibanje.

Kaj starši nehote ojačamo

Ko otrok trpi, ga želimo zaščititi. To je dober nagon. A pri tesnobi lahko zaščita postane del problema.

Eli Lebowitz z univerze Yale je to imenoval družinsko prilagajanje: vse, kar starši spremenijo v svojem vedenju, da bi otroku prihranili tesnobo. Napišejo opravičilo za test. Vsak večer do polnoči sprašujejo snov. Pokličejo učiteljico, da bi prestavila spraševanje. Odgovarjajo na isto vprašanje — »Ali bom znala?« — dvajsetkrat na večer. Vsako od teh dejanj je razumljivo in kratkoročno pomaga. Dolgoročno pa otroku sporoči nekaj, česar starši ne želijo sporočiti: da sam tega ne zmore.

Lebowitz je razvil pristop, v katerem z otrokom sploh ne delajo neposredno, ampak samo s starši. Starši se učijo postopoma zmanjševati prilagajanje in ga nadomestiti s podporo — sporočilom, ki združuje sprejemanje otrokovega strahu in zaupanje v njegovo moč. V raziskavi, objavljeni leta 2020, je bil ta pristop pri tesnobnih otrocih enako učinkovit kot kognitivno-vedenjska terapija z otrokom samim. To je pomembna novica za starše, katerih otrok noče k nikomur: tudi ko otrok ne sodeluje, lahko starši spremenijo veliko.

Kaj reči namesto »ne skrbi«

Vrnimo se k nedeljskemu večeru. »Ne skrbi« je stavek, ki ga rečemo iz ljubezni, a otrok ga sliši kot »tvoj strah je pretiran«. Če bi lahko nehal skrbeti, bi že nehal. Sporočilo, da ne bi smel čutiti, kar čuti, strahu ne zmanjša — doda mu le še občutek, da je z njim nekaj narobe.

Pogovor bi lahko stekel tudi drugače (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko me bo poklicala, ne bom vedela nič.«
»Slišim, da te je zelo strah. Kaj je najhujše, kar si predstavljaš, da se zgodi?«
»Da bom stala tam in molčala. Pa da se bodo vsi smejali.«
»To bi bilo res neprijetno. Se ti je to že kdaj zgodilo?«
»Enkrat. Pri zgodovini. Potem sem se spomnila.«
»Torej se je zataknilo, pa si se potem spomnila. Kaj ti je takrat pomagalo?«

Mama v tem pogovoru ni rekla, da bo vse v redu. Ni obljubila petice. Strahu ni zanikala, ampak ga je pomagala ubesediti in ga postaviti zraven izkušnje, ki ga je že enkrat preživela. To je tisto, čemur v relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pravimo koregulacija: otrok si umirjenost sposodi pri odraslem, preden se je nauči sam.

Če želiš o tem, kako pomagati otroku s tesnobo nasploh, izvedeti več, si preberi zapis Tesnoba pri otrocih: kako jo prepoznati in kako pomagati.

Ocene, vrednost in družina

V slovenski šoli so ocene vidne in pogoste. Napovedano spraševanje pred celim razredom, nacionalno preverjanje znanja, točke za vpis v srednjo šolo, kadar je vpis omejen, pozneje matura. Mnogi najstniki zelo zgodaj razumejo, da ocena ni le povratna informacija o znanju, ampak vstopnica za naslednji korak.

Šolska tesnoba pa redko izvira le iz šole. Pogosto se v njej skriva vprašanje, ki ni o kemiji: Ali sem vreden, če ne uspem? Otrok se tega vprašanja nauči v družini — ne nujno zato, ker bi ga starši pritiskali, ampak ker vidi, kaj starše razveseli in kaj zaskrbi. Če je doma veselje ob petici veliko glasnejše kot zanimanje za to, kako je bilo otroku, lahko otrok sklepa, da ga imajo radi zaradi ocen. In potem vsaka štirica postane majhna izguba ljubezni.

Za starše je dobro, da si zastavijo nekaj iskrenih vprašanj. Kaj sem jaz v šoli doživljala ob ocenah? Kako so se moji starši odzivali na slabo oceno? Kaj se zgodi v meni, ko otrok prinese dvojko? Pogosto opazimo, da odziv na otrokovo oceno nosi v sebi stare občutke — strah, sram, potrebo po dokazovanju — ki niso otrokovi, ampak naši. O tem, kako se iz takšnih izkušenj oblikuje glas, ki nas ves čas ocenjuje, sem pisala v zapisu Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje.

Kadar se tesnoba pred ocenami poveže z zahtevo po popolnosti, ko je štirica že poraz in otrok ne more nehati popravljati, si preberi še zapis Perfekcionizem pri najstniku: ko so ocene edino merilo vrednosti.

Vaja: deset minut pred testom

Raziskovalca Gerardo Ramirez in Sian Beilock sta v šolskem okolju preverjala preprosto vajo: dijaki so pred pomembnim testom deset minut pisali o svojih skrbeh. Tisti, ki so bili sicer zelo tesnobni, so po pisanju dosegli boljše rezultate kot podobno tesnobni vrstniki, ki tega niso naredili. Razlaga je povezana z delovnim spominom: ko skrbi zapišeš, jih ni treba več nositi v glavi.

Iz tega in drugih ugotovitev lahko z otrokom sestaviš majhen obred pred testom ali spraševanjem. Najbolje ga je najprej preizkusiti doma, ob manj pomembni nalogi.

1. Zapiši skrbi. Pet do deset minut, na list papirja, brez popravljanja. »Bojim se, da …« Nihče tega ne bo bral.
2. Poimenuj, kaj se dogaja v telesu. »Srce mi hitreje bije, roke so potne. To je tesnoba, ne nevarnost.«
3. Podaljšaj izdih. Nekajkrat vdihni skozi nos in počasneje izdihni skozi usta. Daljši izdih telesu pomaga, da se umiri.
4. Začni z nalogo, ki jo znaš. Pri testu najprej preberi vse in reši nekaj lahkega. Uspeh na začetku sprosti delovni spomin za ostalo.
5. Če se zatakne, se ustavi za tri vdihe. Ne sili se v odgovor. Oglej si vprašanje kot nekaj zunaj sebe in poišči en majhen del, ki ga poznaš.

Vaja ne odstrani strahu. Pomaga, da strah ne zasede vsega prostora.

Kdaj poiskati pomoč

Če tesnoba traja več tednov, če otrok vse pogosteje izostaja od pouka, če se strah širi na vse več področij ali če se doma vse vrti okoli šole, je čas za pomoč. Prvi naslovi so osebni zdravnik ali pediater, ki izključi telesne vzroke, šolska svetovalna služba, ki lahko z učitelji dogovori prilagoditve za prehodno obdobje, in terapevt, specializiran za delo z otroki in mladostniki. Mladi lahko anonimno pokličejo TOM telefon na 116 111.

Če se tesnoba poveže z obupom — če otrok govori, da ne bi več živel, ali se samopoškoduje —, ne čakaj. Pokliči 112 ali ga odpelji na urgenco. Pomoč je na voljo tudi na Klicu v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) in pri Zaupnem telefonu Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Šolska tesnoba pogosto razgali tudi družinske vzorce: kdo skrbi in kdo pomirja, kdo pritiska in kdo popušča, kako se starša ne strinjata. Takrat je lahko družinska terapija prostor, kjer pogledate, kaj ocene pomenijo vsakemu od vas, in kako se lahko podpirate, ne da bi strah krmilil celo hišo.

Kje je meja

Rada bi bila poštena glede tega, česa ta zapis ne pokrije.

Ni vsak strah pred šolo tesnoba. Če se otrok šoli izogiba, ker ga tam nekdo ustrahuje, ga s spodbujanjem k pogumu pošiljamo nazaj v nevarnost. Zato je vedno vredno vprašati, kaj se v šoli dogaja z vrstniki. O tem, kako to prepoznati, sem pisala v zapisu Medvrstniško nasilje: kako ga prepoznati in kaj narediti.

Včasih je težava v učenju, ne v strahu. Otrok s še neprepoznanimi učnimi težavami — na primer pri branju, pisanju ali pozornosti — bo pred testi upravičeno tesnoben, ker se mu snov res ne prime, kljub trudu. Takrat je potrebna strokovna ocena v šoli, ne le pomirjanje.

Včasih so zahteve res previsoke. Ne gre vedno za to, da bi moral otrok bolje obvladati svoj strah. Če ima vsak dan treninge, dodatne ure in tri teste na teden, je njegova utrujenost lahko povsem razumen odziv na preobremenjenost. Takrat je treba spremeniti urnik, ne otroka.

Nekaj strahu je del življenja. Cilj ni otrok, ki nikoli ni nervozen. Cilj je otrok, ki ve, da lahko nervozo prenese in gre vseeno.

Kaj si zapomni

• Šolska tesnoba ni stvar znanja. Strah dejansko zasede delovni spomin, zato otrok v šoli »pozabi«, kar je doma znal.
• Telesne težave na šolske dni so resnične. Najprej jih preveri pri zdravniku, nato pomisli na tesnobo.
• Izogibanje prinese olajšanje danes in večji strah jutri. Dlje ko otrok ostaja doma, težje se vrne.
• Namesto »ne skrbi« poskusi s podporo: sprejmi strah in pokaži zaupanje, da ga otrok zmore.
• Pred obupom ali samopoškodovanjem ne čakaj: 112, za mlade TOM telefon 116 111.