Zakaj se žrtve vračajo k nasilnemu partnerju — in kaj jih drži

»Vem, kaj si boš mislila. Spet sem pri njem.«

To reče skoraj v šepetu, z očmi uprtimi v skodelico, kot da se opravičuje za nekaj, kar je naredila tebi. Pred tremi tedni si ji pomagal znositi škatle iz stanovanja. Poslušal si, kaj vse se je dogajalo za zaprtimi vrati. In zdaj je nazaj. V tebi se mešajo skrb, nemoč in — če si iskren — tudi kanček jeze: zakaj se vrača k nekomu, ki ji je naredil toliko hudega?

To vprašanje si postavljajo prijatelji, sorodniki, sodelavci in tudi strokovnjaki. Najglasneje pa si ga pogosto postavlja prav človek, ki se je vrnil. Ta zapis ni namenjen temu, da bi kogarkoli prepričeval, naj ostane ali odide. Namenjen je razumevanju — ker je razumevanje tisto, kar človeku v nasilnem odnosu pusti odprta vrata, medtem ko obsojanje ta vrata zapira.

Preden nadaljujem, nekaj pomembnega: nisem specialistka za nasilje v družini in ta zapis ni orodje, s katerim bi lahko ocenil, kako nevaren je tvoj ali tuj položaj. Če si v nevarnosti, pokliči 112 ali policijo na 113. Za pogovor, informacije in podporo je brezplačno na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55.

Vrnitev ni dokaz, da ni bilo tako hudo

Ena najbolj razširjenih misli o nasilju v odnosih je ta: če bi bilo res tako hudo, bi odšla in ostala zunaj. Vrnitev se tako hitro prebere kot dokaz, da je bilo pretiravanje, ali celo kot dokaz, da si je človek nasilje »izbral«.

Nobena od teh razlag ne zdrži. Nasilje v partnerskih odnosih je pogosto in ni omejeno na eno skupino ljudi. Ocena Svetovne zdravstvene organizacije, ki so jo Lynnmarie Sardinha in sodelavci leta 2022 objavili v reviji The Lancet, kaže, da je približno 27 % žensk, starih od 15 do 49 let, ki so bile kdaj v partnerski zvezi, v življenju doživelo telesno ali spolno nasilje partnerja. V to številko niso vključeni čustveno in ekonomsko nasilje ter nadzor — oblike, ki jih je najtežje prepoznati. Nasilje doživljajo tudi moški in ljudje v istospolnih odnosih, čeprav o tem slišimo redkeje.

Če je pojav tako razširjen, potem ljudje, ki se vračajo, niso izjema in niso posebej šibki. Vračajo se, ker nasilen odnos ustvari pogoje, v katerih je vrnitev zelo razumljiv — čeprav boleč — izid. Ko pogoje razumemo, se vprašanje »zakaj se vrača?« spremeni v vprašanje »kaj jo drži?«. Na drugo je mogoče odgovoriti.

Odhod je proces, ne en sam trenutek

Raziskovalci, ki so poslušali zgodbe žensk po nasilnih odnosih, so ugotavljali isto: odhod le redko pomeni en odločen korak skozi vrata. Deborah Anderson in Daniel Saunders sta v pregledu raziskav leta 2003 odhod opisala kot proces, ki se razteza čez daljše obdobje in pogosto vključuje več odhodov in vrnitev. Jessica Burke in sodelavci so pri tem uporabili model stopenj spreminjanja: od prvega dvoma, ko človek sam pri sebi začne misliti, da nekaj ni prav, prek priprav, do poskusov in nazadnje do vzdrževanja življenja zunaj odnosa.

V tej luči vrnitev ni vrnitev na začetek. Človek se vrne z izkušnjo, da je zunaj mogoče preživeti. S številko, ki jo je poklical. S prijateljem, ki je pokazal, da ga ne bo obsojal. Z vedenjem, kje je varna hiša ali kaj lahko naredi policija. O ovirah, ki odhod sploh otežijo, sem pisala v zapisu Zakaj je odhod iz nasilnega odnosa tako težak. Tu se bom posvetila temu, kar se zgodi po odhodu in kar človeka potegne nazaj.

Travmatska vez: zakaj je navezanost lahko tako močna

Kanadska psihologa Donald Dutton in Susan Painter sta v osemdesetih letih opisala pojav, ki sta ga poimenovala travmatska vez (traumatic bonding). Opazila sta, da se med dvema človekoma nastane posebej močna čustvena vez, kadar sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je neravnovesje moči: eden odloča, drugi se prilagaja, in z vsakim mesecem je razlika večja. Drugi je izmenjavanje: obdobja nasilja se menjajo z obdobji prijaznosti, obžalovanja, obljub in nežnosti.

Leta 1993 sta teorijo preverila na ženskah, ki so zapustile nasilne partnerje. Ugotovila sta, da sta prav ta dva pogoja — neravnovesje moči in izmenjavanje dobrega in slabega — povezana z močjo navezanosti na partnerja tudi mesece po odhodu. Ne toliko to, kako hudo je bilo nasilje, ampak to, kako nepredvidljivo se je menjavalo z bližino.

Zakaj je tako? Ko človek dlje časa živi v strahu, telo vsako olajšanje doživi zelo intenzivno. Trenutek, ko se partner po izbruhu opraviči, joka, obljublja in je spet nežen, se ne doživi le kot konec nevarnosti, ampak kot globoka bližina. Isti človek, ki je vir strahu, postane tudi vir tolažbe. O tem, kako zmedeno je to za naš sistem navezanosti, sem več pisala v zapisu Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu. Pri odraslih v nasilnem odnosu se pogosto zgodi nekaj podobnega.

Zato misel »saj vendar vidi, kaj ji dela« zgreši bistvo. Človek lahko zelo jasno vidi, kaj mu partner dela, in hkrati čuti vez, ki je razum ne more razrezati. Videti in biti prost nista isto.

Prvi tedni po odhodu

Ko človek odide, se ne konča le odnos. Pogosto se konča cel svet, ki ga je ta odnos obdajal: dom, rutina, včasih stik s skupnimi prijatelji, včasih finančna varnost. Nasilni odnosi pogosto vključujejo tisto, kar sociolog Evan Stark imenuje prisilni nadzor — postopno omejevanje stikov, denarja, gibanja in samostojnega odločanja. Kdor je leta živel tako, se po odhodu znajde brez mreže, ki bi jo potreboval.

K temu se pridruži še nekaj: odtegnitev. Ko izgubimo človeka, na katerega smo bili navezani, možgani in telo reagirajo z močnim hrepenenjem, nespečnostjo, nemirom in vsiljivimi mislimi. To velja za vsak razhod in podrobneje sem o tem pisala v zapisu Zakaj po razhodu tako dolgo mislimo na bivšega partnerja. Pri travmatski vezi je hrepenenje lahko še močnejše, saj je bil partner hkrati tisti, ki je prinašal olajšanje.

In prav v tem času partner pogosto naredi tisto, kar je naredil že velikokrat: obžaluje, obljublja, išče pomoč, prosi za še eno priložnost. Včasih grozi — sebi, njej, otrokom. Včasih je kombinacija obojega. Ljudje iz okolice ob tem pogosto pritiskajo v isto smer: »Otroci potrebujejo očeta.« »Saj vsak par ima težave.« »Res se trudi.«

Poleg tega so tu zelo konkretne ovire: kje bom živela, kako bom plačala najemnino, kaj bo z otroki, kaj bodo rekli doma. Ko je človek izčrpan in prestrašen, se vrnitev lahko zazdi kot edina pot, ki je znana. Tudi to je razlog, zakaj je vračanje k nasilnemu partnerju nekaj drugega kot vračanje k bivšemu, o katerem sem pisala v zapisu Zakaj se k bivšim vračamo — in kdaj je vrnitev vzorec, ne ljubezen. Tam gre za navezanost in navado. Tu je v igri še strah, nadzor in zelo resnična nevarnost.

Upanje, da se bo spremenil

Ko so raziskovalci ženske v zavetiščih spraševali po njihovih lastnih razlogih za vrnitev, so ob praktičnih ovirah pogosto omenjale čustveno navezanost na partnerja in upanje, da se bo odnos izboljšal. Upanje ni naivnost. Je sestavni del ljubezni. In nasilen odnos se skoraj nikoli ni začel z nasiljem. Začel se je s človekom, ki je bil pozoren, strasten, morda prvi, ob katerem se je nekdo počutil izbranega.

Ko ta človek po izbruhu spet pokaže tisti obraz, ga je lahko zelo težko ne videti kot »pravega«, nasilje pa kot izjemo, zdrs, posledico stresa ali alkohola. Pogovor o tem bi lahko zvenel približno takole (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne razumeš, kakšen je, ko je dober. Takrat je najboljši človek, kar jih poznam.«
»Verjamem ti. In ko ni dober?«
»Takrat … takrat ga ne prepoznam.«
»Kateri od njiju odloča, kako boš ti živela?«
»…Tisti drugi. Vedno tisti drugi.«

Takšen pogovor ne pomeni, da je treba upanje uničiti. Pomeni, da je treba poleg upanja pogledati tudi vzorec. Sprememba pri človeku, ki izvaja nasilje, je mogoča, a se ne zgodi zaradi obljube in ne zaradi tega, ker se žrtev bolj potrudi. Zgodi se, ko on sam prevzame odgovornost in dlje časa dela na sebi v specializiranem programu. Do takrat obljube ostajajo del cikla, ne izhod iz njega.

Krivda in sram

Mnogi ljudje, ki se vrnejo, nosijo v sebi glas, ki jim pravi, da so si nasilje zaslužili. Ta glas ni nastal sam od sebe. Pogosto je nastal iz stavkov, ki jih je partner ponavljal: »Ti me spraviš do tega.« »Če bi bila bolj pozorna, se to ne bi zgodilo.« Ko jih slišiš dovolj dolgo, postanejo tvoji. Ta mehanizem, ko začneš dvomiti v lastno zaznavanje, ima ime gaslighting, širše pa spada pod manipulacijo.

Krivda drži v odnosu na dva načina. Prvič, če verjameš, da si ti vzrok, potem verjameš tudi, da lahko z boljšim vedenjem nasilje ustaviš. To je močno, ker daje iluzijo nadzora. Drugič, ko se enkrat vrneš, se pridruži še sram pred okolico: kako naj zdaj spet prosim za pomoč, ko sem jo že enkrat zavrgla? Ta sram je eden največjih razlogov, da ljudje ob drugem ali tretjem poskusu ne pokličejo nikogar več. O tem, kako se zloraba usede v samopodobo, sem pisala v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Zakaj je čas po odhodu lahko nevaren

O tem je treba govoriti odkrito. Raziskave o najhujših izidih partnerskega nasilja, med njimi obsežna raziskava Jacquelyn Campbell in sodelavcev iz leta 2003, kažejo, da je obdobje okoli odhoda — zlasti kadar je partner zelo kontrolirajoč — lahko posebej nevarno. Nekateri ljudje se vrnejo tudi zato, ker presodijo, da so v bližini partnerja varnejši: vedo, kje je, berejo njegovo razpoloženje in ga lahko pomirijo, preden izbruhne.

To ne pomeni, da je ostati varno. Pomeni, da odhod potrebuje načrt in podporo ljudi, ki se na to spoznajo. Kako tak načrt nastane, sem opisala v zapisu Varnostni načrt ob nasilju: kaj je in kako ga sestaviš. Ocena nevarnosti je naloga strokovnjakov, ki delajo z nasiljem — na SOS telefonu, na policiji, na centru za socialno delo. Noben zapis na spletu, tudi ta ne, je ne more nadomestiti.

Kaj lahko narediš, če si se vrnil ali razmišljaš o tem

Če bereš ta zapis zato, ker si se vrnil k partnerju, ki je bil do tebe nasilen, ali o tem razmišljaš, ti najprej povem: s tabo ni nič narobe. Tvoja vrnitev ne izbriše tega, kar se je zgodilo, in ne zapre poti ven. Spodnja vaja ni odločitev namesto tebe. Je način, da ob tem, kar čutiš, ostaneš v stiku tudi s tem, kar veš.

Vaja: dve resnici hkrati

1. Najprej poskrbi za varnost vaje. Če partner pregleduje tvoj telefon, zvezke ali sporočila, ničesar ne zapisuj. Vajo naredi v mislih ali na glas s človekom, ki mu zaupaš.
2. Poimenuj, kaj pogrešaš ali na kaj upaš. Tri stvari, čisto konkretno: »kako me objame zjutraj«, »da imajo otroci oba starša«, »da bo spet tak kot na začetku«. Ne sodi jih. So resnične.
3. Poimenuj, kaj se je zgodilo. Tri dogodke, prav tako konkretno, brez blaženja: kaj je rekel ali naredil in kako se je to končalo. Ne »včasih je nervozen«, ampak kaj se je res zgodilo.
4. Postavi ju drugo ob drugo. Ne izbiraj med njima. Obe resnici obstajata hkrati. Opazi, katera od njiju danes odloča o tvojem počutju, varnosti in tem, kaj smeš.
5. Naredi en majhen korak proti zunanjemu svetu. Shrani si številko SOS telefona pod nevtralnim imenom, se dogovori za kavo s človekom, ki ga dolgo nisi videl, ali preveri, kje imaš osebne dokumente. Nič več kot to. Danes je dovolj en korak.

Vaja ne bo odpravila vezi. Pomaga pa, da se resnica o nasilju ne izgubi pod težo upanja — kar je pogosto prvo, kar se v takšnem odnosu zgodi.

Če si ob človeku, ki se je vrnil

Najtežje je morda biti tisti, ki od zunaj gleda, kako se nekdo, ki ga imaš rad, vrača v nevarnost. Naravno je, da se ob tem počutiš nemočno, utrujeno in tudi jezno. A ultimat »če se vrneš k njemu, z mano ne računaj več« ima pogosto ravno nasproten učinek, kot si želiš: človeka še bolj izolira, kar je natanko tisto, kar nasilen odnos potrebuje, da se ohrani.

Bolj pomaga, če ostaneš na voljo. Če poveš, da te skrbi, in pri tem ne obsojaš. Če se ne ukvarjaš toliko s partnerjem kot s človekom, ki ga imaš rad: kako je, kaj potrebuje, ali ve, kam lahko pokliče. Tudi ti lahko pokličeš SOS telefon na 080 11 55 in vprašaš, kako lahko pomagaš. In poskrbi zase — ob takšni zgodbi tudi bližnji potrebujejo nekoga, ki jih posluša.

Kje ta razlaga ne zadošča

Travmatska vez je uporaben pojem, a ga ne bi smeli uporabljati kot novo etiketo, ki človeku znova vzame glas. Ljudje v nasilnih odnosih niso le ujeti v vez. So tudi preudarni ljudje, ki ves čas tehtajo, kaj je v danem trenutku najmanj nevarno za njih in njihove otroke. Včasih je vrnitev premišljena odločitev v nemogočem položaju, ne izraz psihološke odvisnosti. Kdor to spregleda, zgreši pomemben del zgodbe.

Prav tako vse vrnitve niso enake. Pri nekaterih je odločilna čustvena vez, pri drugih denar, stanovanje ali strah pred izgubo otrok. Psihološka razlaga ne bo pomagala človeku, ki nima kam iti. Zato je pri nasilju prvi odgovor pogosto praktičen in pravni — varna nastanitev, denarna pomoč, ukrepi policije in sodišča —, šele nato psihološki.

In še ena meja, ki jo je pomembno povedati: kadar je v odnosu prisotno nasilje, terapija za pare ni primerna oblika pomoči. Postavi ju v isti prostor kot enakovredna partnerja s skupnim problemom, kar nasilje ni. Ljudje, ki živijo z nasiljem, potrebujejo najprej varnost in pomoč specializiranih služb. Individualna terapija lahko pride zraven ali pozneje, ko gre za predelavo tega, kar je ostalo.

Kam se lahko obrneš

Če si v neposredni nevarnosti, pokliči 112 ali policijo na 113. SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je dosegljiv brezplačno na 080 11 55 — tja lahko pokličeš tudi, če nisi prepričan, ali je to, kar doživljaš, nasilje, ali če želiš pomagati komu drugemu. V Sloveniji delujejo varne hiše, materinski domovi in centri za socialno delo, ki pomagajo pri umiku in načrtovanju. Ko je stiska huda in so misli temne, je ponoči dosegljiv Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19. in 7. uro), ves dan pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123. Osnovne pojme o nasilju najdeš tudi v bazi znanja pod geslom nasilje v odnosu.

Kaj si zapomni

• Vrnitev ni dokaz, da nasilja ni bilo ali da je bilo »manj hudo«. Odhod je pogosto proces z več poskusi.
• Travmatska vez nastane iz neravnovesja moči in izmenjavanja nasilja z nežnostjo — ne iz šibkosti.
• Prvi tedni po odhodu prinesejo hrepenenje, praktične ovire, pritisk okolice in obljube partnerja — vse to vleče nazaj.
• Obdobje okoli odhoda je lahko posebej nevarno; zato odhod potrebuje načrt in strokovno podporo, ne le odločitev.
• Kot bližnji pomagaš največ, če ostaneš na voljo in ne obsojaš. Za pomoč je vedno na voljo 080 11 55.