Zunajmaternična nosečnost: izguba, ki se zgodi nenadoma

»Zjutraj sem še gledala test z dvema črticama. Zvečer sem se zbudila po operaciji in sestra mi je rekla, da sem imela srečo.«

Tako ali podobno se začne veliko zgodb o zunajmaternični nosečnosti. V enem dnevu — včasih v nekaj urah — se zvrsti vse: nenadna bolečina ali krvavitev, urgenca, ultrazvok, obrazi, ki postanejo resni, odločitev, ki ji ne moreš slediti, in na koncu stavek, da je bila sreča v nesreči. Ko se človek zbere dovolj, da bi lahko začel misliti, je izguba že za njim. Ni bilo časa, da bi se nanjo pripravil, in pogosto ni nikogar, ki bi ga vprašal, kako mu je zdaj.

Ta zapis ni o medicini. Kaj se v telesu zgodi pri zunajmaternični nosečnosti, kako se zdravi in kaj to pomeni za prihodnje nosečnosti, so vprašanja za ginekologa, ki te je obravnaval, ali za tistega, h kateremu hodiš. Tu me zanima drugo: kaj se zgodi s človekom in s parom, ko se upanje in nevarnost zgodita hkrati — in zakaj je ta izguba tako pogosto spregledana, tudi od tistih, ki jo doživijo.

Dve izgubi v enem dnevu

Zunajmaternična nosečnost ni redkost. Strokovne smernice jo ocenjujejo na približno eno do dve na sto nosečnosti. Pa vendar o njej skoraj nihče ne govori, dokler je ne doživi sam ali nekdo zelo blizu.

Kar jo loči od večine drugih izgub nosečnosti, je to, da se v njej prepleteta dve zgodbi. Prva je izguba nosečnosti — otroka, ki je že imel mesto v mislih, v načrtih, morda že v imenu. Druga je izkušnja nevarnosti za lastno zdravje in včasih za življenje. Ti dve zgodbi se med seboj prerivata. Ko je v ospredju strah za življenje, žalost ne dobi prostora. Ko pride žalost, se zdi, da je ne bi smelo biti, ker je »glavno, da si živa«.

Mnoge ženske mi opisujejo, da so prve tedne preživele v nekakšni otopelosti. Telo se je celilo, okolica je bila olajšana, one pa niso vedele, kaj čutijo. Šele čez čas — ob datumu, ko bi moral biti porod, ob nosečnici na avtobusu, ob nedolžnem vprašanju »kdaj pa vidva?« — je prišlo spoznanje, da so nekaj izgubile in da za to niso nikoli dobile dovoljenja žalovati.

Ko je izguba hkrati nujno stanje

Med izgubo, ki jo doživiš doma ob postopnem spoznavanju, in izgubo, ki pride kot nujno stanje, je razlika. Pri drugi telo najprej preživi. Pozornost se zoži na bolečino, na vprašanja zdravnikov, na podpise in na to, kaj bo. Takšna izkušnja ima vse sestavine tega, kar imenujemo travma: nenadnost, občutek nemoči, strah za življenje in malo ali nič nadzora.

Raziskovalna skupina pod vodstvom Jessice Farren je v Londonu spremljala ženske po zgodnji izgubi nosečnosti — po spontanem splavu ali zunajmaternični nosečnosti. Mesec po izgubi je skoraj tretjina žensk poročala o simptomih, ki ustrezajo potravmatskemu stresu: vsiljivih spominih, izogibanju vsemu, kar spominja na dogodek, in stalni napetosti. Pri skoraj petini so bili ti simptomi prisotni še po devetih mesecih. Pogosti so bili tudi tesnoba in, nekoliko redkeje, depresija.

To ne pomeni, da ima vsaka ženska po zunajmaternični nosečnosti posttravmatsko stresno motnjo. Pomeni pa, da so podobe iz urgence, ki se vračajo ponoči, nemir ob vonju bolnišnice ali izogibanje ginekološkemu pregledu razumljivi odzivi, ne znak šibkosti. Telo si zapomni, da je bilo v nevarnosti, tudi ko razum ve, da je nevarnost mimo. O tem, kako se to dogaja, sem več pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu.

»Saj to ni bil pravi otrok«

Jezik, ki obkroža zunajmaternično nosečnost, je pogosto hladen. V izvidih piše o »ektopični nosečnosti«, »tkivu« in »posegu«. Zdravniki imajo za to dobre razloge — v nujni situaciji morajo misliti jasno in natančno. A za človeka, ki je pred dnevom dni še štel tedne, je to lahko kot da bi mu nekdo rekel, da tistega, kar je izgubil, nikoli ni bilo.

Okolica dostikrat nadaljuje v istem tonu. »Saj se tako ali tako ne bi mogla razviti.« »Dobro, da so pravočasno ugotovili.« »Saj boš spet zanosila.« Vsak od teh stavkov je lahko medicinsko točen in izrečen z dobrim namenom. A vsak po svoje sporoča isto: tvoja izguba ne šteje.

Kenneth Doka je za takšno žalovanje uporabil izraz nepriznano žalovanje — žalovanje, ki ga okolica ne vidi, ne spoštuje ali ga ima za pretirano. O tem širše govori zapis Žalovanje, ki ga nihče ne prizna, o izgubi nosečnosti nasploh pa zapis Izguba nosečnosti: žalovanje, ki ga okolica ne prizna. Pri zunajmaternični nosečnosti je nepriznanost še izrazitejša, ker se zdi, da je razplet »samo medicinski«. Kratko razlago pojma najdeš tudi v bazi znanja pod izguba nosečnosti.

Za žalovanje ni pomembno, kako daleč se je nosečnost razvila ali ali bi se lahko. Pomembno je, kaj je ta nosečnost pomenila tebi. Za nekoga je bila to nosečnost, na katero sta s partnerjem čakala leta. Za nekoga je bila nenačrtovana, pa sta se v nekaj tednih že navadila na misel nanjo. Za nekoga je bila zmedena in mešana. Vse to je lahko vredno žalovanja.

Odločitev, ki ni bila odločitev

Zunajmaternična nosečnost se ne more nadaljevati v zdravo nosečnost. Kako se konča — to je medicinska stvar, o kateri odloča in jo pojasni zdravnik —, pa je pogosto povezano z zdravljenjem, pri katerem ženska podpiše soglasje in s tem formalno »privoli« v konec nosečnosti, ki si jo je morda želela.

To je mesto, kjer se rada naseli krivda. Razum ve, da druge možnosti ni bilo. Pa vendar se v glavi vrti misel »jaz sem se odločila«, »jaz sem podpisala«, »jaz sem dovolila, da ga vzamejo«. Pri nekaterih se krivda obrne nazaj v čas: zakaj nisem prej šla k zdravniku, zakaj nisem bolečine vzela resno, kaj sem naredila narobe, da se je to zgodilo ravno meni.

Krivda ima v žalovanju pomembno vlogo — ponuja iluzijo nadzora. Če sem kriva, potem bi lahko kaj spremenila, in potem svet ni tako nepredvidljiv, kot se zdi. A cena za to iluzijo je visoka. Če se te misli vračajo, ti bo morda pomagal zapis Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več«. Medicinska vprašanja — ali je bilo kaj mogoče opaziti prej, kaj pomenijo izvidi, kaj to pomeni za naprej — pa je dobro zapisati in jih na kontrolnem pregledu postaviti ginekologu. Odgovori ne odpravijo žalosti, lahko pa razbremenijo krivdo, ki se hrani iz negotovosti.

Telo, ki mu ne zaupaš več

Po zunajmaternični nosečnosti mnoge ženske opisujejo spremenjen odnos do lastnega telesa. Telo, ki je bilo prej samoumevno, je naredilo nekaj nepredvidljivega in nevarnega. Ostane brazgotina, včasih manjka del telesa, ki ga prej sploh nisi opazila. Ostane vprašanje, ali se to lahko ponovi.

Ta izguba zaupanja je tiha, a lahko je dolgotrajna. Kaže se kot pretirana pozornost na vsak zbodljaj v trebuhu, kot izogibanje spolnosti, kot občutek, da je telo nekaj tujega, kar je treba nadzorovati. Nekatere ženske opisujejo, da so se »oddaljile od spodnjega dela telesa«, kot da bi ga odmislile.

V tem ni nič nenormalnega. Telo, ki je bilo v nevarnosti, potrebuje čas, da se spet počuti varno — in pogosto potrebuje tudi informacije. Kaj zunajmaternična nosečnost pomeni za tvojo plodnost in kakšna so tveganja pri naslednji nosečnosti, so vprašanja, ki sodijo k ginekologu ali v center za zdravljenje neplodnosti, ne v brskalnik ob dveh zjutraj. Splet ti bo dal najslabše zgodbe; zdravnik, ki pozna tvoje izvide, ti lahko pove, kaj velja zate.

Kaj se zgodi med partnerjema

Zunajmaternična nosečnost se zgodi v telesu ženske, a doživita jo oba. In pogosto jo doživita zelo različno.

Partner je tisti, ki je sedel v čakalnici, ko so jo odpeljali v operacijsko dvorano. Njegov prvi strah ni bil za nosečnost, ampak zanjo. Ko se je vse dobro izteklo, je čutil predvsem olajšanje — in to olajšanje je lahko pozneje zanjo boleče, ker se zdi, kot da on ne žaluje. Ona pa je ob tem, ko je bila v nevarnosti, ves čas vedela tudi, da izgublja otroka.

»Ti si samo vesel, da je mimo.«
»Vesel sem, da si živa. Mislil sem, da te bom izgubil.«
»Jaz sem pa izgubila njega. In ti o njem sploh ne govoriš.«
»Ker ne vem, ali smem. Ker te nočem spet spraviti v jok.«

(Dialog je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)

V takšnem pogovoru nihče ni v zmoti. On je doživel strah, da bo izgubil partnerko; ona je doživela izgubo nosečnosti. Oba sta žalovala, vsak za nekaj drugega. Težava nastane, ko vsak svojo izkušnjo zaklene vase, da ne bi obremenjeval drugega. O tem, zakaj vsak v paru žaluje drugače in kako to ne razdre zveze, sem pisala v zapisu Žalovanje v paru.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posebej pazimo prav na to: ko izguba enega partnerja skrije izgubo drugega. Pogosto pomaga že to, da vsak pove zgodbo tistega dne s svojega zornega kota, drugi pa jo posluša do konca, ne da bi jo popravljal. Tako ima vsak od njiju v glavi dve zgodbi, ne le svoje.

Kako se izgubi da prostor

Ker pri zunajmaternični nosečnosti ni pogreba, ni slovesa in pogosto ni niti besede, ki bi jo lahko izgovoril, žalovanje nima kam iti. Ostane v telesu in v mislih, brez oblike. Zato mnogim pomaga, da mu obliko dajo sami.

Nekateri pari prižgejo svečo na dan, ko so izvedeli za nosečnost, ali na dan, ko bi moral biti porod. Nekateri posadijo drevo ali rastlino. Nekateri nosečnosti dajo ime, čeprav nikomur ne povedo, kakšno. Nekatere ženske napišejo pismo. Nič od tega ni obvezno in nič od tega ni »pravilno«. Pomembno je le, da žalovanje dobi mesto, kjer ga je mogoče obiskati — in kjer se ga lahko tudi pusti.

Pomaga tudi, da zgodbo poveš. Ne zato, da bi jo »predelala«, ampak zato, da obstaja tudi zunaj tebe. Že en človek, ki jo sliši do konca in je ne popravi, lahko spremeni to, kako jo nosiš. Če ne veš, kaj bi od drugih sploh lahko prosila, je lahko dober začetek zapis Kaj reči žalujočemu in česa ne — lahko ga pokažeš tistim, ki te imajo radi, pa ne vedo, kaj bi rekli.

Vaja: zgodba tistega dne v treh delih

Ta vaja je namenjena tistim, ki imajo občutek, da se je vse zgodilo prehitro, da bi lahko razumeli, kaj se je zgodilo. Vzemi si pol ure, ko te nihče ne bo motil, in list papirja. Če se med pisanjem počutiš preplavljeno, se ustavi, nekajkrat počasi izdihni in se vrni pozneje.

1. Prej. Zapiši, kaj je ta nosečnost pomenila zate, preden se je kaj zalomilo. Kaj si si predstavljala? Komu si povedala? Kakšen je bil občutek, ko si izvedela?
2. Tisti dan. Zapiši, kaj se je zgodilo, v takšnem vrstnem redu, kot se spomniš. Ni treba, da je popolno. Če so luknje, jih pusti. Pri vsakem delu na rob napiši eno besedo za to, kaj si takrat čutila.
3. Kaj je ostalo neizrečeno. Zapiši vsaj eno stvar, ki je takrat nisi mogla reči ali čutiti — zdravniku, partnerju, sebi ali nosečnosti sami.
4. Zdaj. Preberi vse skupaj in dopiši en stavek, ki bi ga rekla dobri prijateljici, ki bi ti to zgodbo povedala.
5. Deli ali shrani. Odloči se, ali boš zapis prebrala partnerju ali komu bližnjemu ali pa ga boš shranila zase. Obe odločitvi sta v redu.

Če ima partner svojo zgodbo tistega dne, mu predlagaj, naj naredi enako. Zapisa lahko preberita drug drugemu — počasi, brez komentarjev, dokler drugi ne konča. Vaja ni namenjena temu, da bi bolečina izginila, ampak temu, da se izkušnja iz kaosa spremeni v zgodbo z začetkom, sredino in koncem. Pri tem je v pomoč tudi samosočutje — način, kako se pogovarjaš s sabo, ko ti je težko.

Naslednja nosečnost

Za mnoge pare se vprašanje naslednje nosečnosti pojavi zelo hitro, včasih že v bolnišnici. Za nekatere je to upanje, za druge strah. Pogosto je oboje hkrati.

Kdaj je z medicinskega vidika smiselno poskusiti znova in kakšne preiskave so potrebne, je vprašanje za ginekologa. S čustvenega vidika pa je dobro vedeti, da nova nosečnost prejšnje izgube ne izbriše. Lahko jo celo prebudi. Mnoge ženske opisujejo, da so bile v naslednji nosečnosti do prvega ultrazvoka, ki je pokazal, da je nosečnost na pravem mestu, skoraj ves čas v pripravljenosti. Vsaka bolečina je bila alarm. O tem strahu, ki lahko traja vse do poroda, govori zapis Nosečnost po izgubi: strah, ki ne popusti do poroda.

Ni pravila, koliko časa je treba »počakati«, da bi lahko žalovala. Pomembneje je, da si izgubi dovoliš obstajati tudi takrat, ko je nova nosečnost že tu — in da partnerja drug drugemu povesta, kje je vsak od njiju v tem.

Kje ta zapis ne velja

Ni vsaka zunajmaternična nosečnost doživeta kot izguba otroka. Nekatere ženske so za nosečnost izvedele šele na urgenci. Nekatere je nosečnost presenetila in so ob njenem koncu čutile predvsem olajšanje. Nekatere so bile tako preplašene za lastno življenje, da je bil ta strah edino, kar je štelo. Vse to je legitimno. Tega zapisa ne beri kot navodilo, kaj bi morala čutiti. Če ne čutiš žalosti, ti ni treba iskati, kje se skriva.

Prav tako nima vsakdo, ki se po izgubi slabo počuti, »samo žalovanja«. Če se po več tednih ne moreš spočiti, se vsiljivi spomini ne umirijo, se izogibaš vsemu, kar te spominja na dogodek, ali če se ti zdi, da nima nič več smisla, se pogovori z osebnim zdravnikom ali psihiatrom. Takšne stiske se da zdraviti, in ni potrebno, da jih nosiš sama. Pomagata lahko tudi zapisa Ko žalovanje ne mine in Kdaj izguba potrebuje strokovno pomoč.

Če te kdaj preplavijo misli, da ne bi več živela, pokliči: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan) ali v nujnem primeru 112.

In še to: terapija ni nadomestek za zdravniško spremljanje. Vprašanja o telesu, plodnosti in prihodnjih nosečnostih sodijo h ginekologu. Terapija je prostor za tisto, kar ostane, ko so medicinska vprašanja odgovorjena — ali ko odgovora ni.

Kaj si zapomni

• Zunajmaternična nosečnost je pogosto dvojna izkušnja: izguba nosečnosti in hkrati nenadna nevarnost za lastno zdravje.
• Simptomi potravmatskega stresa po zgodnji izgubi nosečnosti so pogostejši, kot si mislimo, in so razumljiv odziv, ne šibkost.
• Za žalovanje ni pomembno, kako daleč se je nosečnost razvila, ampak kaj je pomenila tebi.
• Partnerja lahko žalujeta za različne stvari — on za strah, da bo izgubil tebe, ti za otroka. Obe zgodbi potrebujeta prostor.
• Medicinska vprašanja sodijo h ginekologu; stiska, ki ne popusti, k zdravniku ali psihiatru.