Vrnitev v službo po izgubi nosečnosti: kaj povedati, komu in kako preživeti prve tedne

Ponedeljek, deset čez osem. Pred kavnim avtomatom stojita dve sodelavki in se pogovarjata o vikendu. Ena se obrne: »O, si nazaj! Si bila bolna? Nekaj si bleda.« In v tistem trenutku je treba v pol sekunde izbrati: ali reči »ja, viroza« in se nasmehniti, ali povedati resnico, ki je v ta hodnik ne spada nič od tega, kar je bilo v zadnjih dveh tednih — ultrazvok brez utripa, bolnišnica, tišina v stanovanju, škatla z izvidi v predalu.

Večina ljudi izbere virozo. Potem gredo do svoje mize, prižgejo računalnik in se trudijo, da bi bili čim bolj podobni sebi izpred enega meseca. Nekateri to zmorejo nekaj ur, nekateri nekaj dni. Malokdo zmore dlje, ne da bi ga nekaj na poti nepričakovano zadelo.

O tem, kaj je izguba nosečnosti kot žalovanje, sem pisala v zapisu Izguba nosečnosti: žalovanje, ki ga okolica ne prizna. Tu bi se rada posvetila nečemu bolj vsakdanjemu in hkrati presenetljivo težkemu: dnevu, ko se vrneš v službo, in tednom, ki sledijo. Velja za tiste, ki so nosečnost izgubili zgodaj ali pozno, spontano ali po odločitvi iz medicinskih razlogov, in velja tudi za partnerje, ki se v službo vrnejo navadno najprej — in o katerih se najmanj govori.

Zakaj je vrnitev težja, kot pričakuješ

Veliko ljudi pričakuje, da bo vrnitev na delo olajšanje. In pogosto deloma res je: urnik, naloge, ljudje, ki ne vedo ničesar, in zato tudi ne gledajo s tistim pogledom. A hkrati je služba prostor, v katerem se je treba ves dan obvladovati. Doma lahko jokaš, ko te zagrabi. V pisarni, v trgovini, za tekočim trakom ali v razredu pa se to pričakuje šele po službi.

Raziskave kažejo, da to, kar se dogaja v tebi, ni pretiravanje. Jessica Farren in sodelavci so v veliki prospektivni raziskavi v Londonu spremljali ženske po zgodnji izgubi nosečnosti — po spontanem splavu ali zunajmaternični nosečnosti. Mesec dni po izgubi je skoraj tretjina imela simptome posttravmatskega stresa: vsiljive spomine, izogibanje, stalno budnost. Pri delu žensk so simptomi trajali še devet mesecev pozneje. To je ravno obdobje, ko je večina že zdavnaj spet v službi in ko okolica misli, da je »že mimo«.

Mesec dni ni dolgo. Pogosto je to prav čas, ko se ljudje vračajo na delo. To pomeni, da veliko ljudi sedi na sestankih, odgovarja na elektronsko pošto in streže strankam z živčnim sistemom, ki je še vedno v stanju pripravljenosti. Ni čudno, da se težje zbereš, da pozabljaš, da te majhne stvari razjezijo ali da si zvečer izčrpan, kot da bi ves dan nosil kamenje.

Dve različni zgodbi: ko so vedeli in ko niso

Kako je videti vrnitev, je zelo odvisno od tega, ali so v službi za nosečnost vedeli.

Če so vedeli, te ob vrnitvi čaka nekaj, česar ne moreš nadzorovati: ljudje bodo spraševali, gledali, se izogibali ali pa bodo kaj rekli narobe. Morda je kdo že govoril o tvoji porodniški, morda je bila za tvoje delo že najdena nadomestna oseba. Vrnitev je takrat tudi javna — izguba se zgodi pred občinstvom.

Če niso vedeli, je težava obratna. Nihče ne ve, zato ti nihče ne olajša. Nihče ne razume, zakaj si odsoten, zakaj odideš s sestanka, zakaj ne greš na zabavo za sodelavkin rojstni dan. Nosiš nekaj velikega, in to sam. Kenneth Doka je za takšno žalovanje uvedel izraz nepriznano žalovanje: izguba, ki je okolica ne vidi ali je ne šteje za pravo izgubo. O tem širše pišem v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

Izguba nosečnosti ni redka. Siobhan Quenby in sodelavci so v pregledu v reviji The Lancet ocenili, da se s spontanim splavom konča približno 15 odstotkov prepoznanih nosečnosti. V skoraj vsakem večjem kolektivu je torej kdo, ki to pozna iz lastnega življenja ali iz življenja partnerke. Le da o tem v službi skoraj nihče ne govori, zato se vsak, ki se vrača, počuti, kot da je edini.

Kako močno to drži, je pokazala ameriška anketa, ki so jo izvedli Jonah Bardos in sodelavci. Veliko vprašanih je napačno menilo, da je spontani splav redek in da ga pogosto povzročijo stres ali dvigovanje bremen. Tisti, ki so izgubo doživeli, so pogosto poročali o krivdi in o tem, da so se počutili sami. Ko so znani ljudje javno povedali za svojo izgubo, je to mnogim olajšalo občutek osamljenosti. Ena izgovorjena izkušnja odpre prostor tudi za druge.

Kaj povedati in komu

Eno najbolj praktičnih vprašanj pred vrnitvijo je preprosto: kaj bom rekla, ko me vprašajo? Pomaga, če odgovor pripraviš vnaprej, preden si sredi hodnika.

Ni treba, da je odgovor za vse enak. Pomaga, če si predstavljaš tri kroge ljudi:

• Ena oseba, ki ji zaupaš. Sodelavka ali sodelavec, ki ve več. Ta človek te lahko opozori, preden kdo nič hudega sluteč vpraša, kdaj boš na porodniški, ali utiša pogovor, kadar je treba.
• Vodja. Vodja ne potrebuje podrobnosti, potrebuje pa toliko informacij, da lahko razporedi delo. Pogosto zadošča: »Imela sem izgubo v nosečnosti. Prve tedne bom morda potrebovala nekaj prilagoditev.« Lahko je povedano tudi po elektronski pošti, pred vrnitvijo, da prvi pogovor ni iz oči v oči.
• Kolektiv. Tu je dovolj en stavek ali nič. »Imela sem težko obdobje, zdaj sem nazaj« je popoln odgovor. Ni dolžnost razložiti, kaj.

Ena stvar, ki jo ljudje pogosto pozabijo: lahko prosiš nekoga drugega, da pove namesto tebe. Vodja ali zaupna sodelavka lahko kolektivu pred tvojo vrnitvijo pove, da si imela izgubo in da ne želiš o tem govoriti. Tako ti ni treba desetkrat ponoviti istega. Za nekatere je to velika razbremenitev, za druge preveč razkritja. Ni pravilne izbire, je le tvoja.

Sprožilci, ki jih nihče drug ne vidi

V službi te pogosto ne zadene veliko, ampak majhno. Sodelavka, ki pove, da je noseča. Zbiranje denarja za darilo. Fotografija dojenčka v skupinski klepetalnici. Vprašanje stranke, »imate kaj otrok?«. V koledarju predviden datum poroda, ki si ga nekoč vpisala sama. Sestanek, ki je bil določen za tisti teden, ko bi šla na porodniško.

Takšen sprožilec v trenutku vrne vse: telo se stisne, grlo se zapre, misli zbežijo. Za okolico je to navaden trenutek, zate pa je, kot da bi kdo odprl vrata, ki si jih z veliko truda zaprla.

Ne moreš se izogniti vsem sprožilcem. Lahko pa nekaj stvari predvidiš. Pomaga, če iz koledarja odstraniš ali preimenuješ datume, ki so povezani z nosečnostjo, če si v klepetalnici izklopiš obvestila za skupine, kjer se delijo fotografije, in če veš, kam lahko greš za pet minut, kadar te zagrabi: stranišče, stopnišče, parkirišče, sprehod okrog bloka.

In če se kdaj zjočeš pred drugimi — to se zgodi. Ni znak, da nisi bila pripravljena na vrnitev. O tem, zakaj se joka v službi tako bojimo, sem pisala v zapisu Jok v službi: zakaj se ga tako bojimo in kaj v resnici pomeni.

Telo še ni tam, kjer je koledar

Po izgubi nosečnosti telo potrebuje svoj čas. Krvavitev, utrujenost, hormonske spremembe, mleko, ki se po pozni izgubi včasih pojavi, bolečina — vse to se lahko vleče še potem, ko si formalno že zdrav in nazaj na delovnem mestu. Kaj je s telesom normalno in kdaj je treba k zdravniku, naj ti pove ginekolog; to ni vprašanje za blog.

Kar lahko povem jaz, je to: žalovanje se dogaja tudi v telesu. Slabši spanec, glavoboli, pogostejši prehladi in občutek, da se ne moreš zbrati, so pri žalujočih pogosti. O tem pišem več v zapisu Žalovanje in telo: zakaj po izgubi pogosteje zbolimo.

V službi to pomeni, da je realno pričakovati manj. Ne zato, ker bi bila manj sposobna, ampak zato, ker je del tvoje energije zaposlen drugje. Če ti uspe narediti polovico tistega, kar si delala pred tem, to ni neuspeh, ampak zelo realna ocena tega, kaj človek v takem obdobju zmore. Psihologi včasih govorijo o oknu tolerance — območju, v katerem lahko razmišljamo, čutimo in delamo hkrati. Po izgubi je to okno ožje. Dneve, ko te bo vrglo iz njega, bo laže preživeti, če veš, da so del poti.

Ko delo pomaga — in zakaj

Zdaj pa druga stran. Za mnoge je služba v tem obdobju ena redkih stvari, ki imajo še obliko. Zjutraj moraš vstati, obleči se in nekam iti. Nekdo te potrebuje za nekaj, kar ni povezano z izgubo. Nekaj ur na dan si lahko nekdo, ki zna in zmore.

Margaret Stroebe in Henk Schut sta opisala, da zdravo žalovanje ni nenehno potapljanje v bolečino. Je nihanje: med obdobji, ko se z izgubo ukvarjamo, jo čutimo in o njej govorimo, ter obdobji, ko se obrnemo k vsakdanjemu življenju, k nalogam in obveznostim. Obe smeri sta potrebni. Kdor se ves čas samo spopada z izgubo, se lahko vanjo ujame. Kdor se ji ves čas izogiba, jo nosi zaklenjeno nekje v sebi.

Služba je lahko eno od mest, kamor se žalujoči umakne iz bolečine — in to je zdravo, dokler ni edino. Zato je pomembno, da poleg službe obstaja tudi drugi pol: čas zvečer, ob koncu tedna, s partnerjem ali s prijateljico, ko se izguba lahko pokaže.

(sestavljen dialog, ne gre za resnično osebo)
»Vsi mislijo, da sem v redu, ker delam kot prej. Še več kot prej.«
»In kako je v resnici?«
»V službi je v redu. Potem pa sedem v avto in tam jočem dvajset minut, preden grem domov. Da me partner ne vidi.«
»Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi te videl?«
»Da bi moral še on biti žalosten. In da bi bilo spet vse odprto.«

V tem kratkem pogovoru je veliko tistega, kar se pogosto dogaja. Delo postane mesto, kjer je mogoče biti »v redu«, avto pa edino mesto, kjer je dovoljeno ne biti. Par pa se ne sreča — vsak varuje drugega in oba ostaneta sama. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je to znan vzorec: zaščita, ki je mišljena kot ljubezen, ustvari razdaljo, ki je nihče ni hotel.

Ko se vrača partner

Partnerji se v službo največkrat vrnejo prej, včasih že naslednji dan. Mnogim nihče ne reče niti »žal mi je«, ker sodelavci sploh ne vedo, da je bila nosečnost. Če vedo, pogosto vprašajo: »Kako je ona?« — in nihče ne vpraša, kako je on ali ona sama.

Partnerji, ki niso nosili, pogosto čutijo, da nimajo pravice do žalosti. Njihova naloga je, da so močni, organizirajo, vozijo, kličejo. V službi potem delajo, kot da se ni nič zgodilo, in to tudi od sebe pričakujejo. Žalost pa pride kasneje, včasih kot razdražljivost, utrujenost, umik ali več dela kot kdaj prej.

Če si partner, ki se vrača, ti tudi pripada prostor. Lahko poveš vodji. Lahko vzameš kakšen dan. Lahko si žalosten, ne da bi to odvzelo karkoli tvoji partnerki. In če se kdaj vprašaš, ali bi lahko kaj naredil drugače, ti bo morda v pomoč zapis Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več« — krivda po izgubi nosečnosti je pogosta pri obeh partnerjih, čeprav le redko temelji na čemerkoli, kar bi kdo zares lahko spremenil.

Vaja: načrt za prvi teden

Ta vaja ni namenjena temu, da bi prvi teden »uspel«. Namenjena je temu, da ga preživiš z manj presenečenji. Vzemi list papirja ali beležko v telefonu in si vzemi petnajst minut, najbolje dan ali dva pred vrnitvijo.

1. Zapiši svoj stavek. En stavek za kolektiv in en za vodjo. Na primer: »Imela sem težko obdobje, hvala, da vprašaš. Zdaj sem nazaj.« Glasno ga izgovori enkrat ali dvakrat, da ga ne boš iskala na hodniku.
2. Izberi eno osebo. Kdo v službi je tisti, ki mu lahko poveš več? Če je kdo tak, mu napiši sporočilo, preden prideš. Če ga ni, je tudi to pomembna informacija — potem je tvoja opora zunaj službe.
3. Preglej koledar in klepetalnice. Odstrani ali preimenuj datume, povezane z nosečnostjo. Izklopi obvestila v skupinah, kjer se delijo družinske fotografije.
4. Določi izhod. Kam greš, kadar te zagrabi? Kaj rečeš, če moraš oditi s sestanka? »Takoj pridem« je čisto dovolj.
5. Načrtuj večer. Prve dni naj bo po službi nekaj, kar te počaka: sprehod, kopel, klic prijateljici, čas s partnerjem. Ne zato, da bi se zamotila, ampak da ima žalost prostor, ko je dan mimo.

Ob koncu tedna si vzemi pet minut in zapiši, kaj je bilo laže, kot si pričakovala, in kaj teže. Nekaj se boš naučila o sebi — in naslednji teden prilagodila.

Pri vsem tem je pomembno, kako govoriš sama s sabo. Mnogi ljudje so do sebe v tem obdobju strožji kot do kogarkoli drugega: »Spet si zamudila rok«, »Nehaj se smiliti sama sebi«. Samosočutje ni popuščanje, ampak način, kako ostati na svoji strani, ko je težko. Vprašanje, ki pogosto pomaga, je preprosto: kaj bi rekla prijateljici, ki bi prišla v službo dva tedna po taki izgubi?

Če si sodelavec ali vodja

Mogoče ta zapis bereš, ker se v tvoj kolektiv vrača nekdo po izgubi. Ni ti treba vedeti, kaj reči. Ljudje se najpogosteje bojijo, da bodo rekli kaj narobe, in zato ne rečejo nič. Molk pa pogosto boli bolj kot nerodna beseda.

Če si vodja, lahko narediš še nekaj več. Pred vrnitvijo vprašaj, ali bi sodelavka ali sodelavec rad, da kolektivu kaj poveš, in kaj natančno. Ponudi prilagoditve, ki so v tvoji moči — manj sestankov prvi teden, delo, ki ne zahteva stika s strankami, možnost umika. In ne pozabi, da žalovanje ne traja dva tedna. Obletnica, predviden datum poroda ali novica o nosečnosti v kolektivu lahko ponovno odprejo vse — tudi pol leta pozneje.

Ena stvar je pri tem posebej pomembna: če je v kolektivu nekdo noseč, mu ni treba skrivati veselja. Pomaga pa, če vsaj tisti, ki vedo, novico sodelavcu po izgubi povedo vnaprej in zasebno, ne pred vsemi na sestanku.

Kje ta nasvet ne velja

Vse, kar sem zapisala, izhaja iz predpostavke, da je vrnitev v službo nekaj, s čimer je treba čustveno upravljati. To ni vedno tako.

Nekateri ljudje po izgubi nosečnosti ne žalujejo močno. Morda je bila nosečnost zelo zgodnja, morda je bila nenačrtovana in je izguba prinesla tudi olajšanje, morda človek preprosto drugače doživlja. To ni hladnost in ni znak, da je nekaj narobe. Ni ti treba žalovati tako, kot je opisano v zapisih ali kot pričakuje okolica.

Drugič: če je težava v sami službi — v vodji, ki ponižuje, v kolektivu, kjer se o zasebnih stvareh opravlja, ali v delu, ki je že pred izgubo jemalo več, kot je dajalo —, potem pripravljen stavek in načrt za prvi teden ne bosta dovolj. Takrat je vprašanje širše in morda ne gre samo za žalovanje.

Tretjič: če po nekaj tednih ne zmoreš vstati, ne spiš, ne ješ, se ves dan vračajo podobe iz bolnišnice ali se ti zdi, da nima smisla nič, to ni več le običajna žalost, ki jo je mogoče prenesti z dobrim načrtom. Pogovori se z osebnim zdravnikom ali ginekologom. Ali je za delo še prezgodaj, ne odloča nihče v kolektivu, ampak zdravnik skupaj s tabo. Zapis Depresija in služba: kako delati, ko ne zmoreš — in kdaj ne delati lahko pomaga razmisliti, kje je meja.

Če se pojavijo misli, da ne bi več živela, takoj poišči pomoč: Klic v duševni stiski je dosegljiv na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pokliči 112.

In nazadnje: tudi tu ni ena pot. Nekomu pomaga, da se vrne čim prej, drugemu, da počaka. Nekomu pomaga, da vsi vedo, drugemu, da ne ve nihče. Ta zapis ponuja orodja, ne pravil.

Kako lahko pomaga terapija

Terapija po izgubi nosečnosti ni namenjena temu, da bi bolečino »odpravila«. Je prostor, kjer lahko izguba obstaja, ne da bi jo bilo treba skrivati ali zmanjševati — prostor, ki ga v službi pogosto ni in ga včasih ni niti doma, ker se partnerja varujeta drug drugega.

Pri delu z izgubo me zanima tudi to, kaj ta izguba sproži v odnosih: med partnerjema, ki žalujeta vsak na svoj način, med tabo in družino, ki morda ne ve, kaj reči, in med tabo in tvojimi pričakovanji o tem, kakšna »bi morala« biti. Srečanja so v živo v Ljubljani, lahko pridete tudi skupaj kot par.

Če se v teh vrsticah prepoznaš, ni treba, da je težava velika, da bi poiskal pomoč. Dovolj je, da je tvoja. V bazi znanja je kratka razlaga pojma izguba nosečnosti, ki jo lahko pokažeš tudi komu, ki te ne razume.

Kaj si zapomni

• Vrnitev v službo po izgubi nosečnosti je pogosto težja, kot ljudje pričakujejo: telo in živčni sistem sta še v izgubi, ko je koledar že pri delu.
• Ni ti treba povedati vsega vsem. Pripravi en stavek za kolektiv, en za vodjo, in izberi eno osebo, ki ve več.
• Služba lahko pomaga, ker ponudi strukturo in predah od bolečine — dokler ni edino mesto, kjer obstajaš, in ima žalost prostor tudi drugje.
• Tudi partner izgubi. Tudi njemu pripada prostor in vprašanje »kako si ti?«.
• Če po nekaj tednih ne gre, poišči pomoč pri zdravniku ali terapevtu. To ni znak šibkosti, ampak znak, da je izguba velika.