ADHD pri ženskah: zakaj ga spregledamo do odraslosti

»Izpolnjevala sem vprašalnik za sina. Na polovici sem odložila svinčnik, ker sem ugotovila, da odgovarjam zase.«

Tako nekako se pogosto začne. Ženska v tridesetih ali štiridesetih, ki je vse življenje veljala za malo raztreseno, malo zasanjano, včasih »preveč« — in hkrati za nekoga, ki na koncu vse spravi skupaj. Ki je v šoli imela solidne ocene, a se je za vsak test učila zadnjo noč. Ki ima doma sistem listkov, opomnikov in alarmov, za katerega nihče ne ve, koliko ga stane. In ki ob diagnozi svojega otroka, ob izgorelosti ali ob čisto naključnem članku nenadoma zagleda vzorec, ki ga prej ni znala poimenovati.

ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo) je nevrorazvojna razlika — način, kako možgani uravnavajo pozornost, zagon in čustva. Ni posledica slabe vzgoje ali lenobe. Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog; jaz je ne postavljam in je tudi v tem zapisu ne bom. Rada pa bi pokazala, zakaj se pri deklicah in ženskah ADHD tako pogosto skrije za drugimi imeni — in kaj to pomeni za to, kako ženska gleda nase.

Zakaj je ADHD tako dolgo veljal za »fantovsko« motnjo

Prvi opisi motnje pozornosti so nastajali ob dečkih, ki so motili pouk: niso mogli sedeti pri miru, skakali so v besedo, se pretepali, tekali po razredu. Merila, po katerih so strokovnjaki desetletja prepoznavali ADHD, so bila zato oblikovana po tej podobi. Kdor je ni ustrezal, je skozi sito zdrsnil.

Ameriški diagnostični priročnik DSM-5 navaja, da je razmerje med spoloma v otroštvu približno dva fanta na eno deklico, pri odraslih pa le še približno 1,6 proti 1. Že to zbliževanje nekaj pove: deklice z ADHD niso izginile, le prepoznali so jih pozneje. V kliničnih vzorcih — torej med otroki, ki jih nekdo sploh pripelje na pregled — je razlika med spoloma pogosto še večja kot v splošni populaciji. Kdo pride na pregled, je odvisno od tega, kdo koga moti.

Metaanaliza Gaubove in Carlsona je že konec devetdesetih pokazala, da imajo deklice z ADHD v povprečju manj hiperaktivnosti in manj vedenjskih težav kot dečki, nepozornost pa je pri obeh spolih podobna. Drugače rečeno: tisti del ADHD, ki ga okolje najlaže opazi, je pri deklicah pogosto tišji.

Tišja podoba: nepozornost namesto nemira

Deklica z ADHD pogosto ne teka po razredu. Gleda skozi okno. Ko jo učiteljica pokliče, ne ve, kje so. Pozablja copate, domače naloge in roke, a je prijazna in se trudi. Lahko je zelo zgovorna, skače v besedo in prehitro reče kaj, kar jo potem ves dan peče. Hiperaktivnost se pri njej pogosto pokaže kot notranji nemir — glava, ki nikoli ne utihne — ali kot neprestano premikanje prstov, igranje z lasmi, risanje po robu zvezka.

Mowlemova in sodelavci so na veliki skupini otrok z izrazitimi znaki ADHD primerjali, kdo je dobil diagnozo. Ugotovili so, da so deklice za diagnozo potrebovale več dodatnih težav — vedenjskih ali čustvenih — kot dečki z enako izraženimi simptomi. Sama nepozornost torej ni bila dovolj, da bi kdo posumil.

Pridnost kot oklep

Veliko deklic se že zgodaj nauči, da je biti »pridna« varno. Ko ti ne gre tako kot drugim, imaš dve možnosti: odnehaš in postaneš »tista, ki ji ni mar«, ali pa začneš nadoknajevati. Številne izberejo drugo pot. Prepišejo zapiske dvakrat. Ostanejo pokonci, ko drugi spijo. Vse preverijo trikrat, ker se ne zanesejo nase. Navzven to izgleda kot vestnost, celo kot perfekcionizem.

To nadomeščanje deluje — dokler deluje. Ponavadi zdrži skozi osnovno šolo, včasih skozi srednjo in fakulteto. Ko pa se življenje zaplete — služba z več projekti hkrati, gospodinjstvo, otroci, skrb za starše — sistem, ki je slonel na skrajnem naporu, poči. Pri mnogih ženskah je to prvi trenutek, ko se kdo vpraša, ali gre morda za kaj drugega kot za »slabo organizacijo«.

Če se v tem prepoznaš, ti bo morda blizu tudi zapis Perfekcionizem in overthinking: dve plati istega strahu. Perfekcionizem pri ženskah z ADHD pogosto ni osebnostna poteza, ampak varovalka, ki si jo je nekdo zgradil, da ga ne bi zalotili pri spodrsljaju.

Napačna vrata: tesnoba, depresija, izgorelost

Ženske z neprepoznanim ADHD ne pridejo k zdravniku z besedami »mislim, da imam ADHD«. Pridejo, ker ne spijo, ker jih stiska v prsih, ker so izčrpane, ker jokajo v avtu pred službo. In to, kar opisujejo, je resnično: tesnoba in depresija se pri ženskah z ADHD pojavljata pogosto. Mednarodna skupina strokovnjakov, ki jo je vodila Susan Young, je v soglasnem stališču o ženskah z ADHD zapisala, da te pogosto najprej dobijo druge diagnoze, ADHD pa ostane v ozadju — včasih leta.

Tesnoba je pri tem pogosto čisto razumljiv odziv. Če si celo življenje pozabljala stvari, zamujala roke in poslušala, da se premalo trudiš, se naučiš živeti v pripravljenosti. Vedno preverjaš, vedno skrbiš, kaj ti je spet ušlo. O tem, kako navzven vse deluje, znotraj pa zvoni alarm, sem pisala v zapisu Visoko funkcionalna tesnoba: ko navzven vse obvladaš, znotraj pa zvoni alarm.

Kako ločiti, kje se konča eno in začne drugo, je posebno vprašanje, ki mu je posvečen zapis ADHD ali anksioznost? Kako ju ločiti. Tu naj povem le to: zdravljenje tesnobe je lahko popolnoma na mestu in hkrati ne pojasni vsega. Če se ob umirjeni tesnobi zmeda, pozabljivost in težave z začenjanjem nalog ne umaknejo, je to vredno omeniti zdravniku.

Hormoni: tema, o kateri se še premalo ve

Veliko žensk z ADHD opisuje, da se jim znaki spreminjajo skozi mesec — da so nekateri dnevi pred menstruacijo izrazito težji, da je zbranost še bolj krhka in čustva še hitrejša. Podobno opisujejo obdobje po porodu in perimenopavzo, ko se nekaterim ženskam, ki so leta »nekako zmogle«, sistem podre prav takrat.

Raziskovalci predvidevajo, da k temu prispeva vpliv estrogena na prenos dopamina v možganih, vendar je raziskav o tem še malo in so večinoma majhne. Zato tu ne bom navajala številk. Velja pa, da je to, kar ženske opisujejo, vredno jemati resno — in da je smiselno o tem govoriti z zdravnikom, ki ve, da ADHD ni samo otroška tema. Če se te dotika zadnje obdobje, preberi tudi Depresija v perimenopavzi: ko se spremeni telo in z njim razpoloženje.

Kaj se pričakuje od žensk — in zakaj tam ADHD najbolj boli

Večina organizacijskega dela v družinah je še vedno nevidna in pogosto pade na ženske: kdo ima kdaj zdravnika, kdaj je roditeljski sestanek, kaj manjka v hladilniku, čigav rojstni dan je naslednji teden. To je delo, ki skoraj v celoti sloni na izvršilnih funkcijah — načrtovanju, spominjanju, preklapljanju med nalogami. Prav na tistem, kar je pri ADHD najbolj obremenjeno.

Moški z ADHD, ki pozabi na roditeljski sestanek, je »tipičen moški«. Ženska, ki pozabi, je »slaba mama«. Ta razlika v pričakovanjih ni malenkost; spremeni, kako ženska ocenjuje sebe. O krivdi, ki jo nosijo ravno najbolj skrbne mame, sem pisala v zapisu Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame.

Ker je ADHD v veliki meri deden, se pogosto zgodi, da mama sebe prepozna ob otroku. Takole bi lahko zvenel tak pogovor v terapiji (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko je psihologinja razlagala, kako ima moj sin vse odprte zavihke naenkrat, sem se začela smejati. Potem pa jokati.«
»Kaj je bilo v tistem joku?«
»Da sem jaz ves čas mislila, da sem samo slaba v tem. V vsem.«
»In zdaj?«
»Zdaj ne vem. Jezna sem. Pa tudi … malo lažje mi je. Je to normalno?«
»Da. Oboje hkrati. Morda bova pogledali, kaj si v vseh teh letih morala narediti, da si zdržala.«

Olajšanje in žalost pogosto prideta skupaj. Olajšanje, ker ima stvar ime. Žalost za leti, ko si sebe razlagala kot leno, neurejeno ali nesposobno. Več o tem, kaj pozna razlaga prinese in vzame, piše v zapisu ADHD pri odraslih: znaki, ki jih desetletja pripisujemo značaju.

Sram, ki ga nosiš s sabo

Ko kdo dolga leta ne ve, zakaj mu nekaj ne gre, si odgovor izmisli sam. In ta odgovor je skoraj vedno o značaju: »Lena sem. Nesposobna. Nisem za nič.« Iz tega se razraste sram — občutek, da ni narobe to, kar si naredila, ampak to, kar si. O tem, kako sram deluje in zakaj tako trdno sedi, sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Hinshaw in sodelavci so skupino deklic z ADHD spremljali od otroštva do zgodnje odraslosti. Pokazali so, da so imele v odraslosti več težav kot primerjalna skupina — med drugim višjo stopnjo samopoškodovanja in poskusov samomora, posebej tiste, pri katerih so bili izraženi tako nepozornost kot impulzivnost. Tega ne pišem zato, da bi strašila. Pišem, ker je pomembno vedeti, da neprepoznana stiska ni nedolžna.

Če imaš misli, da bi si kaj naredila, ne ostani sama: pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan). Ob neposredni nevarnosti pokliči 112.

Sram ne izgine z diagnozo. Diagnoza lahko pojasni, zakaj ti je bilo težko, ne izbriše pa glasu, ki ti trideset let ponavlja, da se premalo trudiš. Ta glas je bil nekoč zunanji — glas učiteljice, starša, šefa — in počasi je postal tvoj. Prav tu ima terapija veliko dela.

Vaja: zemljevid nevidnega napora

Ta vaja ni test in ne pove, ali imaš ADHD. Pomaga pa ti videti, koliko energije gre v stvari, ki jih drugi opravijo mimogrede — in to je dober začetek, ne glede na to, kaj bo pokazala morebitna ocena.

1. Zapiši tri vsakdanja opravila, ki ti vzamejo nesorazmerno veliko moči. Na primer odgovarjanje na e-pošto, plačevanje položnic, pospravljanje po večerji. Ne tistih, ki so težka za vse, ampak tistih, ob katerih se sprašuješ, zakaj ti ne gredo.
2. Ob vsakem zapiši, kaj si si izmislila, da ga zmoreš. Alarm, listek na hladilniku, rok, ki si ga skrajšala, prijateljica, ki te pokliče. To so tvoje kompenzacije.
3. Oceni, koliko te stane vsaka kompenzacija. Od ena (skoraj nič) do pet (izčrpa me). Ne popravljaj se, napiši prvo številko.
4. Poišči sled iz otroštva. Je bilo kaj podobnega že v osnovni šoli? Kaj so o tebi pisali učitelji v spričevalih ali govorili na govorilnih urah?
5. Zapiši en stavek o sebi, ki ni sodba. Namesto »sem neorganizirana« na primer: »Za organizacijo porabim več moči kot drugi in jo vseeno opravim.«

Če se odločiš za strokovno oceno, ti bo ta list pomagal. Zdravnik ali psiholog bo spraševal prav o tem: kaj ti ne gre, od kdaj in kako to rešuješ.

Kje ta razlaga ne drži

Ne bi bilo pošteno, če bi ta zapis zvenel, kot da je ADHD odgovor na vsako utrujenost in raztresenost. Ni. Zbranost hitro načnejo pomanjkanje spanja, stres/">kronični stres, tesnoba, depresija, travmatične izkušnje, težave s ščitnico, slabokrvnost, hormonske spremembe in nekatera zdravila. Ženska z dojenčkom in s polno službo bo raztresena tudi brez ADHD — ker je človek, ne stroj.

Za ADHD govori predvsem to, da se težave vlečejo od otroštva, da se pojavljajo v več okoljih (doma, v šoli ali službi, v odnosih) in da ne izginejo, ko se življenje umiri. Če si bila do tridesetega leta zbrana in organizirana, potem pa se je vse sesulo, je verjetneje, da se je zgodilo nekaj drugega — in tudi to si zasluži pozornost.

Previdna bi bila tudi pri samodiagnozah s spleta. Videoposnetki o ADHD so lahko v pomoč, ker ljudem dajo jezik za izkušnjo, ki je prej niso znali opisati. Hkrati pa so znaki v njih pogosto tako splošni, da se v njih prepozna skoraj vsak. Vprašanje »ali imam ADHD?« je dobro vprašanje. Odgovor nanj pa mora dati nekdo, ki te lahko oceni v celoti.

Kaj lahko prinese terapija

Psihoterapija ne nadomesti diagnostike in ne nadomesti zdravil, kadar jih zdravnik predlaga. Lahko pa pomaga pri tistem, česar nobena tableta ne naredi: pri zgodbi, ki si jo o sebi pripoveduješ. Pri jezi in žalosti za izgubljenimi leti. Pri perfekcionizmu, ki ti je pomagal preživeti, zdaj pa ti jemlje sapo.

Ker se izobražujem v relacijski družinski terapiji, me posebej zanima, kako ADHD živi v odnosih. Kaj si je družina pripovedovala o tebi, ko si bila otrok? Kdo je bil »raztreseni« in kdo »zanesljivi«? Kako se v partnerstvu porazdeli delo, ko eden od partnerjev pozablja, drugi pa vse drži skupaj? Te vloge se v družinah pogosto prenašajo in jih je mogoče pogledati, ne da bi koga obtoževali. Z nekaterimi temami, ki se prepletajo z ADHD pri odraslih — na primer z delom, ki ti je hkrati dar in breme —, se ukvarja tudi zapis ADHD in podjetništvo: dar in breme hkrati.

In morda najpomembnejše: v terapiji je prostor, kjer ne rabiš nadoknajevati. Kjer lahko rečeš »pozabila sem« in se nič ne zgodi. Za marsikatero žensko z ADHD je že to nova izkušnja. Če želiš razumeti, kako se možgani razlikujejo brez slabšalnega prizvoka, ti bo morda pomagal tudi pojem nevrodivergentnost.

Kaj si zapomni

• Pri deklicah se ADHD pogosto kaže tišje — kot nepozornost, zasanjanost in notranji nemir — zato ga okolje lažje spregleda.
• Mnoge ženske leta nadomeščajo s pridnostjo in perfekcionizmom; ko življenje postane zahtevnejše, ta sistem lahko poči.
• Ženske z neprepoznanim ADHD pogosto najprej dobijo pomoč zaradi tesnobe, depresije ali izgorelosti; to je lahko prav, a ne pojasni nujno vsega.
• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog; spletni vprašalniki so lahko le prvi namig.
• Pozna prepoznava pogosto prinese olajšanje in žalost hkrati — in oboje si zasluži prostor.