Depresija pri športnikih: ko »mentalna trdnost« postane razlog za molk

»Saj ni nič. Samo forma mi je padla.«

Tako je odgovorila mlada športnica, ko jo je sestra vprašala, zakaj se po treningu ne oglaša več. Forma ji je res padla. A ni padla zaradi slabih treningov. Padla je, ker je že tedne spala po štiri ure, ker ji hrana ni imela okusa in ker je po zmagi na domačem tekmovanju sedela v avtu in ni čutila ničesar — ne veselja, ne olajšanja, samo utrujenost, ki je počitek ni odpravil. Vsega tega ni povedala nikomur. V svetu, v katerem je odraščala, je »padec forme« sprejemljiva razlaga. »Mislim, da sem depresivna« ni.

O depresiji pri športnikih se dolgo ni govorilo, ker se je zdelo, da je ni. Športniki so bili v javni predstavi zgled zdravja: močni, disciplinirani, z endorfini, ki naj bi jih ščitili pred vsakim temnim razpoloženjem. Danes vemo, da ta slika ne drži. Gibanje res varuje duševno zdravje večine ljudi, vrhunski šport pa prinaša tudi svoje posebne obremenitve — in posebno zapleten odnos do šibkosti.

Pišem iz psihoterapevtskega zornega kota. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, ne športna psihologinja. Ne bom ti govorila, kako izboljšati rezultat. Govorila bom o človeku, ki tekmuje — o tem, kaj se zgodi, ko je rezultat edino, kar o sebi še čuti.

Koliko športnikov to doživlja

Leta 2019 je skupina raziskovalcev pod vodstvom Vincenta Gouttebarga združila podatke številnih raziskav o duševnem zdravju aktivnih in nekdanjih vrhunskih športnikov. V tej metaanalizi je o simptomih tesnobe ali depresije poročala približno tretjina aktivnih vrhunskih športnikov (34 %) in približno četrtina nekdanjih. Pomembno je, kaj ta številka pomeni in česa ne: gre za simptome, izmerjene z vprašalniki, ne za postavljene diagnoze, in raziskave so se med seboj precej razlikovale. A sporočilo je jasno — vrhunski športniki niso zaščiteni pred depresijo. Po teh podatkih jih simptomi pestijo vsaj tako pogosto kot druge ljudi.

Istega leta je Mednarodni olimpijski komite objavil soglasje strokovnjakov o duševnem zdravju vrhunskih športnikov (Reardon in sod., 2019). Dokument med drugim poudarja, da so depresivni simptomi pri športnikih pogosto povezani s poškodbami, s koncem kariere, s slabšimi nastopi in s preobremenjenostjo — in da jih okolica, vključno s športniki samimi, pogosto prepozna pozno.

Zakaj pozno? Odgovor ni v pomanjkanju znanja. Odgovor je v kulturi.

Stigma »mentalne trdnosti«

V športu je mentalna trdnost vrlina. Znati vzdržati bolečino, ne odnehati pri zadnji ponovitvi, ostati zbran, ko vse kriči, da bi odnehal. To so resnične sposobnosti in mnogim športnikom so pomagale do uspeha. Težava nastane, ko se trdnost začne razlagati kot odsotnost stiske. Ko »biti močan« pomeni »ne čutiti«, »ne potrebovati nikogar« in predvsem »ne govoriti o tem«.

Avstralska raziskava, v kateri so Gulliver, Griffiths in Christensen (2012) mlade vrhunske športnike spraševali, kaj jih ovira pri iskanju pomoči za duševne težave, je kot najpomembnejšo oviro izpostavila prav stigmo. Športniki so se bali, da bi jih trener, ekipa ali selektor videli kot šibke. Bali so se izgube mesta v ekipi. Mnogi niso znali prepoznati, da tisto, kar doživljajo, sploh ima ime.

Ta strah ni iracionalen. V okolju, kjer o mestu v ekipi odloča ocena tvoje zanesljivosti, je priznanje stiske lahko res tvegano. Zato depresija pri športnikih pogosto ne nastopi v podobi žalosti, ampak v podobi, ki je v športu bolj »dovoljena«: jeza na treningu, dodatne ure v fitnesu, cinizem do trenerja, pritoževanje nad telesom. Podobno kot pri depresiji pri moških se stiska skrije za vedenjem, ki ga okolica bere kot značaj, ne kot bolečino.

Kako se depresija pokaže pri športniku

Depresija pri športnikih ima isto jedro kot pri vseh drugih ljudeh: dolgotrajno potrto ali prazno razpoloženje, izgubo veselja, spremembe spanja in apetita, utrujenost, težave z zbranostjo, občutke krivde ali ničvrednosti, včasih misli na smrt. Če želiš natančnejšo razliko med depresijo in običajno potrtostjo, jo najdeš v zapisu Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje, kratko razlago pa v bazi znanja pod depresija.

Pri športnikih pa so nekateri znaki težje opazni, ker jih šport »pojasni«:

• Utrujenost se pripiše trenažni obremenitvi.
• Slabši spanec se pripiše potovanjem, tekmam ob nenavadnih urah, časovnim pasovom.
• Izguba teka in teže se v nekaterih športih celo pohvali.
• Umik se razlaga kot zbranost ali introvertiranost.
• Izguba veselja do športa se zamenja za »normalno« utrujenost od športa, ki ga človek dela, odkar pomni.

Tisto, kar pogosto izda, da gre za več kot slabo obdobje, je trajanje in širina. Če praznina traja več kot dva tedna in ne zajame samo športa, ampak tudi prijatelje, hrano, glasbo, partnerja — vse, kar je prej imelo barvo — je čas, da to vzameš resno. Pogosta je tudi oblika, ki jo opisujem v zapisu Visokofunkcionalna depresija: ko navzven vse deluje, znotraj pa je prazno: športnik še vedno trenira, nastopa, morda celo zmaguje, a vse teče na avtopilotu.

Kje šport sam postane obremenitev

Raziskave in strokovni pregledi (npr. Rice in sod., 2016) omenjajo nekatere okoliščine, v katerih je tveganje za depresivne simptome pri športnikih večje. Ne gre za vzroke v ozkem smislu, ampak za trenutke, ko se veliko stvari naenkrat podre.

• Poškodba. Telo, ki je bilo orodje in ponos, nenadoma ne deluje. Človek izgubi vsakdanji ritem, ekipo, smisel dneva. O tem bolj podrobno pišem v zapisu Poškodba in duševno zdravje: ko te telo ustavi.
• Neuspeh na pomembni tekmi. Zlasti kadar je bila vanj vložena leta priprav — in kadar okolica neuspeh komentira javno.
• Konec kariere. Pa naj bo prostovoljen ali ne, je to izguba identitete, rutine in skupnosti hkrati.
• Preobremenjenost in premalo počitka. Kronična izčrpanost se lahko prekriva z depresijo, kar je eden od razlogov, zakaj je pomembna tudi zdravniška presoja.
• Osamljenost. Selitve, potovanja, življenje v klubu daleč od doma.
• Perfekcionizem. Merila, ki ne dovolijo nobenega »dovolj dobro«.

Nobena od teh okoliščin ne pomeni, da bo človek zbolel. Pomeni pa, da je takrat vredno biti pozoren — tako športnik sam kot ljudje okoli njega.

Ko je rezultat edina mera vrednosti

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se vedno sprašujemo, kakšno mesto ima neka izkušnja v človekovih odnosih. Pri športnikih se pogosto pokaže, da je šport že zelo zgodaj postal več kot dejavnost. Postal je način, kako si v družini zaslužil pozornost, kako si bil viden, kako si bil »v redu«. Starši so bili ponosni po zmagah, napeti po porazih. Trener je bil topel, ko so šli rezultati gor, in hladen, ko so šli dol.

Iz takih izkušenj lahko zraste identiteta, v kateri se »kaj delam« in »kdo sem« popolnoma prekrivata. Ko gre v športu dobro, je tako stanje celo koristno — človek je zavzet, osredotočen, motiviran. Ko pa pride poškodba, padec ali konec, ne izgubi samo rezultata. Izgubi sebe. In ker je v tem svetu govoriti o stiski šibkost, ostane s tem sam.

Ob neuspehu se v takem človeku ne oglasi krivda (»naredil sem napako«), ampak sram (»jaz sem napaka«). Sram je čustvo, ki skriva — in prav zato je tako tesno povezan z molkom, ki depresijo pri športnikih ohranja.

Kako se pogovor lahko odpre

Za ilustracijo pogovor med igralcem in njegovo starejšo sestro, nekaj tednov po izpadu iz reprezentance (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne razumem, zakaj si tako tih. Saj se boš vrnil, vsi to vedo.«
»Ne gre za vrnitev. Ne vem več, zakaj sploh treniram.«
»Ker si dober. Ker ti je vedno šlo.«
»Ravno to. Če mi ne gre, ne vem, kaj sem.«
»…Potem mi povej, kako je zdaj. Ne o treningu. O tebi.«
»Zjutraj ne vstanem. Ležim in čakam, da mine.«

Sestra je v tem pogovoru najprej naredila, kar naredi večina od nas: tolažila je z rezultatom. »Saj se boš vrnil.« Šele ko je vprašanje preusmerila s športa na brata, je slišala, kaj se res dogaja. To je eden najpomembnejših premikov, ki jih lahko naredi kdorkoli ob športniku: vprašati po človeku, ne po formi.

Vaja: ločiti formo od razpoloženja

Športniki so navajeni spremljati podatke — srčni utrip, kilometre, čase, teže. Podobno lahko začneš spremljati tudi sebe. Vaja traja nekaj minut na dan in jo lahko začneš še danes.

1. Vsak večer zapiši dve oceni od 0 do 10: kako je šel trening ali tekma in kako si se počutil kot človek — ločeno. Ne povprečij ju.
2. Dodaj eno vrstico o tem, kaj te je danes razveselilo zunaj športa. Če ne najdeš ničesar, napiši »nič«. Tudi to je podatek.
3. Zapiši, koliko ur si spal in ali si jedel z apetitom.
4. Po dveh tednih poglej vzorec. Ali se razpoloženje dvigne, ko gre trening dobro? Ali ostaja nizko ne glede na rezultat? Ali je vrstica »kaj me je razveselilo« pogosto prazna?
5. Zapiske pokaži nekomu. Klubskemu ali osebnemu zdravniku, psihologu, psihoterapevtu ali komu, ki mu zaupaš. Zapisani podatki so pogosto lažji začetek pogovora kot besede »slabo mi je«.

Če se razpoloženje ne glede na formo dva tedna ali več drži pri dnu in se k temu pridružijo spremembe spanja, apetita in izguba veselja zunaj športa, to ni »mehka« težava, ki jo boš »odtreniral«.

Morda se zdi nenavadno, da bi športnik o počutju pisal dnevnik. A gre za isto logiko kot pri treningu: kar meriš, to opaziš. In kar opaziš, o tem se lažje pogovoriš.

Kam po pomoč — in kdo je pravi naslov

Ena od ovir, ki jo športniki pogosto omenjajo, je tudi zmeda: kdo je sploh pravi za kaj? V športu se srečaš s športnimi psihologi, mentalnimi trenerji, klubskimi zdravniki, fizioterapevti. Ko gre za depresijo, je dobro vedeti, kdo pri čem pomaga.

Če imaš misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v neposredni nevarnosti pa 112.

Kadar so simptomi močni, trajajo dlje časa ali ovirajo osnovno delovanje, je prvi naslov zdravnik ali psihiater. O tem, kdaj je to tako, pišem v zapisu Kdaj potrebuješ najprej psihiatra: znaki, ob katerih terapija ni prvi korak. Pri športnikih je treba ob morebitnem zdravljenju z zdravili misliti tudi na protidopinška pravila — o tem se pogovori z zdravnikom, ki pozna šport, in nikoli ne jemlji zdravil na svojo pest.

Športni psiholog je pravi naslov, ko gre predvsem za nastop: tremo pred tekmo, zbranost, pripravo, delo z rutinami. Psihoterapija pride v poštev, ko stiska presega šport — ko je v ozadju izguba, odnos z družino ali partnerjem, občutek, da brez rezultata nisi nič. O razliki med tema vlogama pišem v zapisu Psihoterapija za športnike: kdaj trener in športni psiholog nista dovolj.

Kje ta zgodba ne velja

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Ni vsak padec forme depresija. Utrujenost, slabo razpoloženje in padec zmogljivosti imajo lahko povsem telesne vzroke: pomanjkanje železa, težave s ščitnico, posledice pretresa možganov, sindrom pretreniranosti ali relativno energijsko pomanjkanje, ko telo dobi premalo hrane za obremenitev. Zato naj bo prvi korak pri dolgotrajni utrujenosti tudi zdravniški pregled — psihoterapija teh vzrokov ne more izključiti.

Ni vse krivda kulture. Depresija ima tudi biološko in genetsko komponento. Športnik lahko zboli v najbolj podpornem okolju, s trenerjem, ki ga razume, in z družino, ki ga ima rada ne glede na rezultat. Takrat ne gre iskati krivca.

Mentalna trdnost ni sovražnik. Sposobnost vztrajati v neugodju je dragocena. Težava ni v trdnosti, ampak v tem, da se ji pripiše, česar ne zmore: da bi preprečila bolezen. V raziskavah in pričevanjih se pogosto pokaže, da so najtrdnejši športniki tisti, ki so znali tudi poklicati pomoč.

Šport je za večino ljudi zaščiten. Ni moj namen, da bi kdo prebral ta zapis in sklepal, da je šport škodljiv. Za mnoge je ravno trening tisti, ki jih drži nad gladino. Težave nastanejo pri vrhunski ravni, pri pritiskih, ki šport spremenijo iz igre v edino merilo vrednosti.

Kaj lahko naredijo ljudje okoli športnika

Trener, starš, partner, soigralec — vsak lahko naredi kaj, kar zniža prag za pogovor:

• Vprašaj po človeku, ne po rezultatu. »Kako si?« zveni drugače, če ni takoj za »kako je šlo?«.
• Ne tolaži z naslednjo tekmo. »Saj boš naslednjič« lahko zapre vrata, ki so se ravno odpirala.
• Normaliziraj pomoč. Če trener ali kapetan pove, da je sam kdaj iskal pomoč, je to za ekipo vredno več kot vsak plakat.
• Ne postavljaj diagnoz. Ni tvoja naloga ugotoviti, ali gre za depresijo. Tvoja naloga je opaziti in pomagati poiskati koga, ki to zna.
• Poskrbi zase. Biti ob nekom v depresiji je naporno — o tem pišem v zapisu Kako podpreti nekoga v depresiji, ne da bi se sam izčrpal.

Javni pogovori zadnjih let, ko so nekateri vrhunski športniki odkrito spregovorili o depresiji, tesnobi ali odhodu z velikih tekmovanj zaradi duševnega zdravja, so v tem smislu naredili veliko. Pokazali so, da priznanje stiske ne izniči kariere. Za mlade športnike je to morda najpomembnejše sporočilo: lahko si odličen in imaš težave. Eno ne izključuje drugega.

Kaj si zapomni

• Vrhunski športniki niso zaščiteni pred depresijo; simptome po raziskavah doživlja pomemben delež aktivnih in nekdanjih športnikov.
• Največja ovira pri iskanju pomoči je stigma — strah, da bo stiska prebrana kot šibkost.
• Pri športnikih se depresija pogosto skrije za razlagami, ki jih ponudi šport: padec forme, utrujenost, zbranost.
• Ločuj formo od razpoloženja: če je človek prazen ne glede na rezultat, gre za več kot slab teden.
• Pri dolgotrajnih ali močnih simptomih je prvi naslov zdravnik ali psihiater, pri nastopu športni psiholog, pri stiski, ki presega šport, psihoterapevt.