Razvojna travma: kaj se zgodi, ko varnosti ni bilo od začetka

»Saj nisem imela slabega otroštva. Nihče me ni tepel, imeli smo vse, kar smo potrebovali.«

Ta stavek slišim pogosto, skoraj vedno na začetku, skoraj vedno v obrambi nekoga, ki ga nihče ni napadel. Človek, ki ga izreče, običajno pride zaradi česa čisto drugega: ker se v odnosih vedno znova znajde v isti zanki, ker ga majhna kritika na delu za cel dan vrže s tira, ker ne zna povedati, kaj čuti, ali ker ima občutek, da je nekje globoko v njem nekaj narobe, pa ne ve, kaj. In potem, ko začneva skupaj sestavljati zgodbo, se pogosto izkaže, da je bilo v tistem otroštvu res vse, kar se da kupiti. Manjkalo pa je nekaj drugega — nekdo, ki bi opazil, kako mu je.

O tem govori pojem razvojna travma. Ne gre za en sam strašen dogodek, ampak za okolje, v katerem je otrok odraščal: za to, da varnosti, tolažbe in uglašenosti ni bilo dovolj ravno v letih, ko se živčni sistem, občutek sebe in pričakovanja o drugih šele oblikujejo. V tem zapisu bom skušala razložiti, kaj razvojna travma je, kako se razlikuje od travme po enkratnem dogodku, kako se kaže v odrasli dobi — in kje so meje tega pojma, ker se ga da tudi preveč raztegniti.

Travma, ki ni bila dogodek

Ko rečemo travma, večina pomisli na nesrečo, napad, vojno ali naravno nesrečo — na nekaj, kar se je zgodilo in ima začetek in konec. O tem, kaj se ob takšnem dogodku zgodi v telesu, sem pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu. Razvojna travma je drugačna. Nima datuma. Pogosto se je ne da povedati v enem stavku, ker ni bilo »tistega dne«. Bila so leta.

Psihiater Bessel van der Kolk je leta 2005 s sodelavci predlagal, da bi stroka priznala posebno diagnozo — motnjo razvojne travme — za otroke, ki so odraščali v kroničnem strahu, zanemarjanju ali nepredvidljivosti znotraj odnosov s tistimi, ki bi jih morali varovati. Opazili so, da se ti otroci ne ujemajo dobro z obstoječimi diagnozami: niso imeli le simptomov posttravmatske stresne motnje, ampak težave z uravnavanjem čustev, pozornosti, telesa in odnosov hkrati. Predlog v ameriški diagnostični priročnik DSM-5 ni bil sprejet in razvojna travma še danes ni uradna diagnoza. Kot opis izkušnje pa se je pojem prijel, ker ljudem pomaga ubesediti nekaj, za kar prej niso imeli besed.

Bistvo je v dveh besedah: zgodaj in v odnosu. Zgodaj, ker se je zgodilo, ko je otrok še gradil temelje — ko še ni imel odraslega razuma, s katerim bi si dogajanje razložil. In v odnosu, ker je vir stiske pogosto bil prav človek, pri katerem bi otrok moral iskati tolažbo. Ko je oseba, ki te ima rada, hkrati tista, ki te straši, ali tista, ki je preprosto ni, se otrok ne more ne umakniti ne pomiriti. Ostane mu le prilagoditev.

Kaj otrok potrebuje — in kaj se nauči, ko tega ni

Teorija navezanosti, ki jo je zasnoval John Bowlby, razlaga, da otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje varno bazo — odraslega, h kateremu se lahko vrne, ko ga je strah, in od katerega lahko spet odide raziskovat svet. Potrebuje nekoga, ki opazi njegovo stisko, jo vsaj približno razume in mu pomaga, da se umiri. Temu rečemo koregulacija: otrokov živčni sistem se pomirja ob mirnejšem živčnem sistemu odraslega, dokler se tega postopoma ne nauči sam.

Kako občutljiv je dojenček na to, je pokazal razvojni psiholog Edward Tronick s sodelavci v znamenitem poskusu »okamenelega obraza« iz leta 1978. Mama se z dojenčkom nekaj minut igra, nato pa na znak za kratek čas obmiruje in ga gleda brez izraza. Dojenček skoraj takoj začne poskušati vzpostaviti stik — se smehlja, kaže, oglaša. Ko to ne deluje, postane nemiren, se obrne stran, nekateri zajokajo ali se zgrudijo vase. In ko se mama vrne v stik, se večina dojenčkov hitro opomore. To je pomemben del zgodbe: kratka prekinitev, ki ji sledi popravilo, otroka ne rani, ampak ga uči, da se odnos da obnoviti.

Razvojna travma nastane takrat, ko popravila ni. Ko je »okameneli obraz« stalno stanje — zaradi starševe depresije, zasvojenosti, nasilja v družini, lastne nepredelane travme ali preprosto preobremenjenosti, ki ne pušča prostora za otroka. Otrok takrat ne sklepa, da je starš preutrujen. Sklepa nekaj o sebi in o svetu.

Kako pogosto je to

Največja raziskava, ki je odprla to vprašanje, je ameriška študija neugodnih izkušenj v otroštvu (ACE), ki sta jo konec devetdesetih let vodila Vincent Felitti in Robert Anda. Več kot devet tisoč odraslih, večinoma zaposlenih ljudi srednjega razreda z zdravstvenim zavarovanjem, je odgovarjalo na vprašanja o zlorabi, zanemarjanju in težavah v gospodinjstvu, v katerem so odraščali — o duševni bolezni ali zasvojenosti staršev, nasilju nad materjo, zaporu družinskega člana, ločitvi. Več kot polovica jih je poročala o vsaj eni takšni izkušnji, četrtina pa o dveh ali več. In bolj ko se je izkušenj nabralo, večje je bilo tveganje za depresijo, poskuse samomora, zasvojenost in vrsto telesnih bolezni v odrasli dobi.

Pomembno je, kdo so bili ti ljudje. Ne posebej ranljiva skupina, ampak povprečni odrasli, ki so prišli na redni zdravniški pregled. Neugodne izkušnje v otroštvu niso izjema, ki se zgodi »drugim družinam«. So pogoste. To ne pomeni, da je vsak, ki jih je doživel, travmatiziran — o tem več spodaj — pomeni pa, da tisti, ki se v tem zapisu prepozna, ni sam.

Pregled raziskav, ki sta ga leta 2016 objavila Martin Teicher in Jacqueline Samson, je zbral dokaze, da se zloraba in zanemarjanje v otroštvu povezujeta z merljivimi razlikami v razvoju možganskih področij, ki skrbijo za zaznavanje nevarnosti, spomin in uravnavanje čustev. Avtorja to razlagata kot prilagoditev: možgani otroka, ki odrašča v nevarnem okolju, se razvijejo za preživetje v nevarnem okolju. Težava nastane, ko odrasel človek živi v varnejšem svetu, njegov alarm pa je še vedno nastavljen za tistega iz otroštva.

Kako se razvojna travma kaže v odrasli dobi

Ljudje z razvojno travmo redko pridejo z besedami »imam travmo«. Pridejo z nečim, kar se jim zdi osebnostna pomanjkljivost. Najpogosteje opažam:

• Težave z uravnavanjem čustev. Odzivi so lahko premočni za povod — ali pa jih skoraj ni. Nekateri ljudje se razjezijo, preden vedo, kaj jih je zbodlo; drugi ne čutijo ničesar tam, kjer bi pričakovali žalost. O tem, zakaj se oboje zgodi, pišem v zapisu Okno tolerance: zakaj te včasih preplavi in včasih otopi.
• Globok občutek, da je z mano nekaj narobe. Ne krivda zaradi česa, kar sem storil, ampak sram, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«. Otrok, ki ni bil opažen, si to pogosto razloži tako, da ni vreden opažanja.
• Odnosi, ki so hkrati nujni in nevarni. Bližina se lahko čuti kot past, oddaljenost kot zapuščenost. Pri ljudeh, pri katerih je bil isti starš vir tolažbe in strahu, se to pogosto pokaže kot dezorganizirana navezanost.
• Prezgodnja odraslost. Otrok, ki je skrbel za starša ali mlajše brate in sestre, v odrasli dobi pogosto zna poskrbeti za vse razen zase. O tem sem pisala v zapisu Izguba otroštva: ko si moral prehitro odrasti.
• Telo, ki ne počiva. Težave s spanjem, napetost, prebavne težave, občutek, da si vedno malo v pripravljenosti, tudi ko ni razloga.
• Vrzeli v spominu. Nekateri se iz otroštva spomnijo presenetljivo malo. To ne pomeni, da je za tem skrito nekaj strašnega — pomeni pa lahko, da so bila leta preprosto preživeta in ne doživeta.

Nobena od teh točk sama po sebi ne dokazuje ničesar. Večina ljudi se v kateri od njih prepozna. Gre za vzorec, ki se ponavlja v več področjih življenja hkrati in ki ga človek nosi s sabo, kamorkoli gre.

Razvojna, kompleksna, »navadna« — kakšna je razlika

Ti izrazi se pogosto prekrivajo in zmedejo, zato poskusimo na kratko. Travma po enkratnem dogodku (prometna nesreča, napad) prizadene človeka, ki je imel do takrat razmeroma trdne temelje; pogosto se lahko vrne k občutku, kakšen je bil »prej«. Kompleksna travma pomeni ponavljajočo se, dolgotrajno izpostavljenost, iz katere ni bilo izhoda — o njej pišem v zapisu Kompleksna travma: ko se ni zgodilo enkrat, ampak leta, kratka razlaga pa je tudi v bazi znanja pod kompleksna travma. Zgodi se lahko tudi odraslemu.

Razvojna travma je kompleksna travma, ki se je zgodila v otroštvu, v odnosu s skrbniki, in je zato posegla v sam razvoj. Človek nima »prej«, h kateremu bi se vrnil. Ne gre za to, da bi moral nekaj pozabiti — gre za to, da se mora nekaj, kar takrat ni nastalo, naučiti na novo. In ker se je rana zgodila v odnosu, se tudi celjenje večinoma zgodi v odnosu.

Pomembna je še ena stvar, ki jo ljudje pogosto spregledajo: razvojna travma ni nujno to, kar se je zgodilo, ampak tudi to, kar se ni. Čustveno zanemarjanje ne pusti modric in ga je zato najtežje prepoznati. Otrok je bil nahranjen, oblečen in odpeljan k zdravniku, ni pa ga nihče vprašal, zakaj je žalosten. Ker ni bilo »nič hudega«, odrasel človek svoje stiske ne jemlje resno — kar je pogosto le nadaljevanje tega, kar se je naučil doma.

Pogovor, ki se pogosto zgodi v podobni obliki

Takole bi lahko zvenel pogovor z nekom, ki se šele začenja spraševati o svojem otroštvu (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj se toliko ukvarjava z mojimi starši. Saj sta se trudila.«
»Verjamem, da sta se. Lahko se oboje drži hkrati — da sta se trudila in da ti je nekaj manjkalo.«
»Ampak drugi so imeli veliko huje.«
»Res je. In vseeno si ti tisti, ki ob vsakem sporu z možem tri dni ne more spati. Kaj si se kot deklica naučila, da narediš, ko je nekdo jezen nate?«
»Da sem tiho. In da potem čez nekaj časa naredim kaj lepega, da bo spet v redu.«
»Je kdo kdaj prišel k tebi, da bi bilo spet v redu?«
»… Ne. Mislim, da ne.«

V tem kratkem izseku je nekaj, kar je značilno za razvojno travmo: zvestoba staršem, primerjanje z »resničnimi« žrtvami in hkrati čisto konkreten vzorec, ki se ponavlja v sedanjosti. Delo ni v tem, da bi starše obtožili. Delo je v tem, da človek prvič opazi, kaj se je naučil — in da se to lahko spremeni.

Kaj pomaga

Psihiatrinja Judith Herman je v knjigi Trauma and Recovery leta 1992 opisala okrevanje po dolgotrajni travmi v treh fazah, ki jih stroka v različnih oblikah uporablja še danes. Najprej varnost in stabilizacija: da se človek nauči uravnavati svoje stanje in da ima v življenju dovolj opore. Šele nato predelava spominov in žalovanje za tem, česar ni bilo. In na koncu ponovna povezanost — z drugimi ljudmi, s sabo, z življenjem, ki ni več organizirano okoli preživetja.

Ta vrstni red je pomemben. Človek z razvojno travmo pogosto ne potrebuje, da čim prej »gre v globino«, ampak da najprej zgradi tisto, česar v otroštvu ni dobil: izkušnjo, da je v odnosu lahko varen. Zato je odnos s terapevtom tu več kot okvir za delo — je del dela samega. Raziskave o tem, kako se varnost v odnosih da pridobiti tudi v odrasli dobi, sem povzela v zapisu Varne navezanosti se da naučiti.

Kje je moje mesto in kdaj poiskati specialista

Tu bi rada bila jasna. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, ne specialistka za travmo, in ne izvajam metod, ki so razvite posebej za predelavo travmatskih spominov. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je v središču prav to, o čemer govori ta zapis: kako se vzorci iz družine, v kateri si odraščal, ponavljajo v tvojih sedanjih odnosih — s partnerjem, otroki, sodelavci — in kako jih lahko v varnem odnosu prepoznaš in spremeniš. Za marsikoga je to dober začetek. Za koga pa ne zadostuje.

Če te spomini preplavljajo, če imaš nočne more, se ti dogaja, da se »izklopiš« in izgubiš čas, ali če te sprožilci vsakodnevno vržejo iz ravnovesja, je smiselno poiskati psihoterapevta z dodatnim usposabljanjem za delo s travmo. Med metodami, ki jih srečaš, so EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z očesnimi gibi), ki ima dobro podporo v raziskavah pri posttravmatski stresni motnji, travmi usmerjena kognitivno-vedenjska terapija ter somatske metode, ki delajo prek telesnih občutkov in ne le prek pripovedi. Kratka razlaga, kaj stroka sploh šteje za travmo, je v bazi znanja pod pojmom travma. Kadar so prisotni tudi depresija, hude težave s spanjem ali zasvojenost, je del poti tudi pogovor z osebnim zdravnikom ali psihiatrom.

Dobra novica je, da se te poti ne izključujejo. Človek lahko predeluje spomine pri specialistu in hkrati v terapiji za pare ali družinski terapiji gradi odnose, v katerih je varnost vsakdanja izkušnja, ne le ideja.

In še nekaj: branje o otroštvu lahko odpre več, kot si pričakoval. Če se ti pojavljajo misli, da ne bi več živel, ali če si v nevarnosti, ne čakaj na naslednji dan. V Sloveniji lahko pokličeš Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan). Če doživljaš nasilje, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55. V nujnih primerih kliči 112 ali policijo na 113.

Vaja: kaj sem potreboval in česa ni bilo

To je nežna vaja za pisanje. Vzame petnajst minut. Če ob njej začutiš, da te vleče v preveč težko, se ustavi — to ni neuspeh, ampak pomembna informacija. Takrat raje naredi kaj, kar te vrne v sedanjost, na primer vajo ozemljitev 5–4–3–2–1.

1. Izberi en vsakdanji trenutek iz sedanjosti, ko si se odzval močneje, kot bi želel — umaknil si se, se razjezil, otrpnil. Zapiši ga v dveh, treh povedih.
2. Zapiši, kaj si v tistem trenutku potreboval. Ne kaj bi moral narediti, ampak kaj bi ti pomagalo: da te kdo posluša, da se ti ni treba opravičiti, da nekdo ostane.
3. Vprašaj se, ali to potrebo poznaš od prej. Je bil v otroštvu kdo, ki ti je to dal? Če ne, kaj si naredil namesto tega?
4. Zapiši stavek, ki si se ga takrat naučil — v prvi osebi, kot prepričanje: »Moram biti priden.« »Jeza je nevarna.« »Bolje, da ne potrebujem nikogar.«
5. Dodaj eno vrstico iz sedanjosti: kdo ali kaj ti danes vsaj malo da tisto, česar takrat ni bilo? Če ne najdeš nikogar, zapiši tudi to. To je lahko razlog, da poiščeš pomoč.

Namen vaje ni, da bi si razložil vse. Namen je, da odziv iz sedanjosti prvič povežeš z zgodbo, iz katere je zrasel — in da v njem zagledaš smiselno prilagoditev, ne napake.

Kje ta pojem ne velja — in zakaj je to pomembno

Pojem razvojne travme je koristen, a ima meje, ki jih je treba spoštovati.

Ni vsako težko otroštvo travma. Razočaranja, stroga vzgoja, ločitev staršev ali obdobje, ko je bila mama preobremenjena, so del mnogih otroštev in jih večina otrok preživi brez trajnih posledic — še posebej, če je bil ob njih vsaj en zanesljiv odrasel. Če vsako bolečino imenujemo travma, izgubimo besedo za tiste, ki so bile res hude.

Število neugodnih izkušenj ni napoved. Robert Anda, eden od avtorjev študije ACE, je leta 2020 s sodelavci posebej opozoril, da je seštevek izkušenj uporaben za raziskovanje skupin, ne pa za presojo posameznika. Mnogi ljudje z več neugodnimi izkušnjami živijo dobro, nekateri z nobeno pa ne. Zato tudi ne verjamem v hitre spletne teste, ki ti dajo številko.

Spomin ni posnetek. V terapiji ne iščemo »potlačenih spominov« in ne sklepamo na dogodke, ki se jih človek ne spomni. Delamo s tem, kar je dostopno: z odzivi, vzorci, občutki in zgodbo, kot jo človek pozna.

Starši niso nujno »krivci«. Večina staršev, katerih otroci odrastejo z razvojno travmo, je tudi sama odraščala brez varnosti. To ne zmanjša tvoje rane. Pomeni le, da je vprašanje »čigava je krivda« redko tisto, ki pomaga naprej. Pomembnejše je vprašanje, kaj od tega želiš nesti naprej in kaj ne.

In nazadnje: preživeto te ne okrepi samodejno. Ljudje z razvojno travmo so pogosto izjemno sposobni — a ta sposobnost je pogosto zrasla iz nuje in jih stane več, kot je videti od zunaj.

Kaj si zapomni

• Razvojna travma ni en dogodek, ampak okolje: varnosti, tolažbe in uglašenosti ni bilo dovolj ravno v letih, ko se je razvoj šele oblikoval.
• Pogosto je ne zaznamuje to, kar se je zgodilo, ampak to, česar ni bilo — zato jo ljudje tako težko prepoznajo.
• V odrasli dobi se kaže kot težave z uravnavanjem čustev, sram, zapleteni odnosi in telo, ki ne počiva — kot prilagoditev, ne kot napaka.
• Okrevanje gre najprej skozi varnost, šele nato skozi predelavo spominov; ker je rana nastala v odnosu, se celi predvsem v odnosu.
• Pojem ima meje: ni vsako težko otroštvo travma in noben seštevek točk ne napove tvoje prihodnosti.