Disociacija: ko se izklopiš, da preživiš

»Ko je začel vpiti, sem gledala vzorec na prtu. Štela sem rožice. Slišala sem ga, ampak kot da je za debelim steklom. Potem je bilo nenadoma konec in nisem vedela, kaj je sploh rekel.«

Ljudje to opisujejo z različnimi besedami. »Zbledela sem.« »Šel sem nekam stran.« »Bil sem tam, pa me ni bilo.« Nekateri se tega sramujejo, ker mislijo, da so bili hladni ali brezbrižni. Drugi tega sploh ne opazijo — opazijo šele posledice: luknjo v spominu, partnerja, ki očita, da jih ni nič mar, in čudno praznino po dogodku, ki bi moral boleti.

Temu pravimo disociacija. In čeprav beseda zveni strokovno in malo zlovešče, opisuje nekaj zelo človeškega: sposobnost, da se psiha za trenutek odmakne od tistega, česar ne more zdržati. V tem zapisu bom pisala o tem, kaj disociacija je, zakaj jo telo uporabi, kako jo prepoznaš pri sebi in kdaj je čas, da poiščeš nekoga, ki je za delo z njo posebej usposobljen.

Kaj je disociacija

Disociacija pomeni razklenitev. Stvari, ki običajno potekajo skupaj — zaznava, občutki v telesu, čustva, misli, spomin in občutek, da si to ti — se za nekaj časa ločijo. Človek lahko vidi, kaj se dogaja, a ne čuti ničesar. Ali pa čuti močan strah, a ne ve, od kod prihaja. Ali pa se zdi, da gleda samega sebe od zunaj.

Kratko razlago pojma najdeš tudi v bazi znanja pod disociacija. Tu bi rada dodala nekaj, česar definicija ne pove: disociacija ni izbira. Ne odločiš se, da boš zbledel. Zgodi se, podobno kot se zgodi, da odmakneš roko od vroče plošče, še preden pomisliš na vročino.

Najpogostejše oblike, ki jih ljudje opisujejo, so:

• Depersonalizacija — občutek, da nisi v svojem telesu, da so roke kot tuje, da govoriš, a se slišiš od daleč.
• Derealizacija — svet okrog tebe se zdi neresničen, ploščat, kot kulisa ali sanje.
• Čustvena otopelost — veš, da bi moral nekaj čutiti, pa ne čutiš nič.
• Luknje v spominu — deli pogovora ali dneva manjkajo, kot da bi jih nekdo izrezal.

Ni tako redko, kot se morda zdi. Pregled epidemioloških raziskav, ki so ga pripravili Elaine Hunter, Mauricio Sierra in Anthony David, je pokazal, da prehodno doživetje depersonalizacije v življenju pozna velik del ljudi — ocene v posameznih raziskavah so segale od približno četrtine do treh četrtin splošne populacije. Trajna motnja je veliko redkejša. A sam občutek »kot da me ni tu« pozna marsikdo, ki nikoli ni bil v terapiji.

Zakaj se telo izklopi

Ko smo v nevarnosti, ima živčni sistem na voljo več odgovorov. Najbolj znana sta boj in beg: srce pospeši, mišice se napnejo, pozornost se zoži. A kaj, ko ne moreš ne bežati ne se boriti? Ko si otrok in je nevarnost odrasel, od katerega si odvisen. Ko te nekdo drži. Ko je situacija prevelika, da bi jo lahko spremenil.

Takrat se lahko vklopi drugačen odgovor: zamrznitev in nato upad. Maggie Schauer in Thomas Elbert sta opisala to zaporedje kot obrambno kaskado — od budnosti in zamrznitve prek boja ali bega do stanja, v katerem telo »popusti«, mišice omlahnejo, občutki zbledijo in zavest se odmakne. To ni šibkost. Je zadnja obramba, ki jo ima organizem, ko druge ne delujejo: če ne moreš oditi s telesom, lahko vsaj del tebe odide drugam.

O tem, kako se takšne izkušnje zapišejo v telo in zakaj jih ne moremo kar »preboleti«, sem več pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti. Tu je pomembno le to: odziv, ki je nekoč pomagal preživeti, se rad ohrani tudi potem, ko nevarnosti ni več. Telo se nauči, da je izklop varna pot, in jo začne ubirati tudi ob manjših obremenitvah — ob povzdignjenem glasu, ob kritiki, ob preveliki bližini.

Raziskave s slikanjem možganov to potrjujejo. Ruth Lanius in sodelavci so pokazali, da se pri delu ljudi s posttravmatsko stresno motnjo možgani ob spominu na travmo ne odzovejo s povečanim vzburjenjem, kot bi pričakovali, ampak z zaviranjem čustvenih odzivov. Zaradi takšnih ugotovitev diagnostični priročnik DSM-5 danes pozna disociativni podtip posttravmatske stresne motnje.

Psihiater Daniel Siegel je za območje, v katerem lahko hkrati čutimo in mislimo, uporabil izraz okno tolerance. Nad njim je preplavljenost, pod njim otopelost. Disociacija je eden od načinov, kako pademo pod spodnji rob. Podrobneje o tem oknu piše zapis Okno tolerance: zakaj te včasih preplavi in včasih otopi.

Od vsakdanje zamaknjenosti do odklopa

Pomembno je vedeti, da disociacija ni samo znak travme. Vsi kdaj disociiramo. Ko se pripelješ domov in se ne spomniš zadnjih treh križišč. Ko te knjiga tako posrka, da ne slišiš, da te kličejo. Ko po dolgem dnevu buljiš v steno in ne razmišljaš o ničemer. To so blage, običajne oblike in nič ni narobe z njimi.

Raziskovalci zato disociacijo razumejo kot spekter. Eve Bernstein in Frank Putnam sta v osemdesetih letih razvila vprašalnik, ki meri, kako pogosto ljudje doživljajo različne oblike odmaknjenosti — prav zato, ker je ta pojav pri vseh ljudeh v neki meri prisoten in se razlikuje predvsem po pogostosti, jakosti in tem, koliko ovira življenje.

Kje na tem spektru je nekdo, ne pove ena sama izkušnja. Pove vzorec: ali se odklop zgodi samo ob res hudih stvareh ali že ob drobnih; ali se po njem hitro vrneš ali ostaneš v megli ure in dneve; ali ti manjkajo deli spomina, ki bi jih moral imeti. Če prepoznaš skrajni desni del slike, je to razlog za pogovor s psihiatrom ali psihoterapevtom, ki ima izkušnje z disociacijo — ne za samodiagnozo s spleta.

Kako je videti od znotraj

Disociacijo je težko opisati, ker je po definiciji odsotnost. Ljudje pogosto ne vedo, da se je zgodila, dokler jih nekdo ne vpraša. V terapiji se zato pogosto pokaže v drobnih stvareh: v nenadnem ploskem tonu glasu, v pogledu, ki obstane na eni točki, v odgovoru »ne vem«, ki ne pomeni, da človek ne bi hotel povedati, ampak da tisti hip res nima dostopa do sebe.

Takole bi lahko zvenel pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko sva se prepirala, sem kar odplavala. Videla sem ga, ampak kot na televiziji.«
»Kaj si takrat čutila v telesu?«
»Nič. To me je najbolj prestrašilo. Pozneje mi je rekel, da sem bila popolnoma hladna.«
»Kaj pa zdaj, ko mi to praviš?«
»Zdaj me stiska v grlu. Malo.«
»Dobro. Ostaniva pri tem malem. Ni treba več.«

V tem kratkem odlomku je nekaj, kar je pri disociaciji ključno: cilj ni, da bi človeka čim prej pripeljali do vseh čustev, ki jih je takrat odrezal. Cilj je, da se v varnem odnosu nauči ostati malo dlje pri malo več. Disociacija je zaščita in zaščite se ne odstranjuje na silo.

Disociacija v odnosih

Kot stažistka zakonske in družinske terapije gledam na disociacijo tudi skozi odnos. Ker se odklop ne zgodi v praznem prostoru. Najpogosteje se zgodi ob drugem človeku — ob partnerju, ki povzdigne glas, ob staršu, ki pogleda na določen način, ob šefu, ki začne stavek z »Moramo se pogovoriti«.

Pri parih se zato rad oblikuje boleč krog. Eden se ob konfliktu izklopi. Drugi to doživi kot brezbrižnost in pritisne močneje: »Ali me sploh slišiš? Ali ti je vseeno?« Večji pritisk pomeni več nevarnosti, več nevarnosti pomeni globlji odklop. Na koncu eden kriči, drugi molči, in oba sta prepričana, da drugi ne razume. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem na Frančiškanskem družinskem inštitutu, nas zanima prav ta krog — ne le to, kar se zgodi v enem človeku, ampak to, kar se med dvema ponavlja.

Partnerju pogosto zelo pomaga, ko izve, da zbledelost ni sporočilo »vseeno mi je«, ampak »preveč mi je«. To spremeni odziv. Namesto da bi pritisnil, lahko upočasni, zniža glas ali predlaga premor. In tistemu, ki se izklaplja, pomaga, ko lahko nekomu pove: »Zdaj odhajam. Ne zato, ker mi ni mar.«

Disociacija je pogosto povezana tudi z bližino nasploh. Kdor se je kot otrok naučil, da je bližina nevarna, se lahko izklopi prav v trenutkih nežnosti, ne le v prepiru — ob objemu, ob iskrenem pogovoru, ob trenutku, ko bi lahko pokazal, da nekoga potrebuje. Tudi to ni hladnost, ampak star varovalni mehanizem, ki se je naučil, da je ranljivost nevarna.

Kako opaziš, da odhajaš

Disociacija redko pride čez noč. Večinoma ima predhodnike — drobne znake, ki jih je mogoče opaziti, če veš, kaj iskati. Prvi znak je najdragocenejši, ker se takrat še lahko vrneš z majhnimi koraki.

Vredno je, da si ta seznam prilagodiš. Pri nekom je prvi znak to, da začne buljiti v tla. Pri drugem, da mu postane zelo mraz. Pri tretjem, da začne odgovarjati z »mhm« in »ja ja«. Ko enkrat poznaš svoj prvi znak, imaš nekaj, česar prej nisi imel: trenutek izbire.

Vaja: vrnitev v sobo

Ta vaja ni namenjena obdelavi spominov. Namenjena je temu, da se v trenutku, ko začutiš, da odhajaš, vrneš v sedanjost. Najbolje deluje, če jo nekajkrat preizkusiš, ko si miren, da jo telo pozna, ko jo bo potrebovalo.

1. Poimenuj, kar se dogaja. Tiho ali na glas: »Zdaj odhajam.« Že to, da opaziš, pomeni, da del tebe ostaja tu.
2. Pritisni stopala v tla. Začuti pete, prste, težo telesa na stolu. Če sediš, se z dlanmi oprimi robov stola.
3. Poišči pet stvari, ki jih vidiš, in jih poimenuj. Ne na splošno, ampak natančno: »modra skodelica z odkrušenim robom«. To je osnova vaje ozemljitev 5–4–3–2–1, ki jo lahko nadaljuješ z zvoki in dotiki.
4. Dodaj močan čutni dražljaj. Hladna voda na zapestju, nekaj kislega v ustih, močan vonj, kocka ledu v dlani. Čutila so najhitrejša pot nazaj v telo.
5. Povej si, kje in kdaj si. »Danes je torek, sem v kuhinji, sem odrasel in to, kar se je zgodilo, se ne dogaja zdaj.«

Ne pričakuj, da bo vaja vsakič delovala popolnoma. Če se vrneš le na pol, je to že veliko. In če ti ob njej postane slabše — če te namesto v sedanjost potegne v spomin —, jo prekini in se o tem pogovori s strokovnjakom.

Kaj pomaga v terapiji in kdaj poiskati specialista

Pri delu s travmo in disociacijo se je uveljavil pristop po fazah, ki ga je že v devetdesetih letih opisala psihiatrinja Judith Herman. Najprej varnost in stabilizacija: človek se nauči prepoznavati, kdaj odhaja, in se vračati. Šele nato, ko je dovolj trdnih tal, se je smiselno lotiti samih spominov. Na koncu pride povezovanje — vračanje v življenje, odnose in prihodnost.

Za obdelavo travmatskih spominov obstajajo posebne metode. Najbolj znane so EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z očesnimi gibi), na travmo osredotočena kognitivno-vedenjska terapija in somatske metode, ki delajo prek zaznavanja telesa — uvod v to smer najdeš v zapisu Telo pove, česar ne znamo ubesediti: uvod v telesno psihoterapijo. Za te metode je potrebno posebno usposabljanje. Jaz jih ne izvajam in ne predstavljam se kot specialistka za travmo. Če je disociacija pri tebi pogosta, močna ali če ti manjkajo deli časa, poišči psihoterapevta, ki ima izkušnje prav s tem, ali se pogovori s psihiatrom.

Pri luknjah v spominu, nenadnih izpadih zavesti ali spremembah, ki so se pojavile brez jasnega povoda, je pametno najprej obiskati osebnega zdravnika. Podobne občutke lahko povzročijo tudi telesna stanja, nekatera zdravila ali snovi — in te je treba izključiti, preden se vse pripiše psihi.

Kar pa velja za vsako terapijo, ne glede na metodo: odnos med terapevtom in klientom je tisto, v čemer se živčni sistem lahko nauči, da bližina ni nujno nevarna. Zakaj je tako, sem opisala v zapisu Zakaj terapevtski odnos zdravi: znanost o varni povezanosti. Pri disociaciji to pomeni potrpežljivost — tudi s seboj.

Če te kdaj preplavi tako, da ne vidiš izhoda, ali če se pojavijo misli na samopoškodovanje, ne ostani sam. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali v nujnih primerih 112. Če doživljaš nasilje, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55.

Kje ta razlaga ne velja

Rada bi bila previdna, ker je beseda disociacija v zadnjih letih postala modna in se uporablja za skoraj vse.

Ni vsaka raztresenost disociacija. Če pozabiš, kam si dal ključe, ker misliš na deset stvari hkrati, je to raztresenost. Če ob tretji uri popoldne strmiš v zaslon, je to morda utrujenost, slab spanec ali preprosto premalo odmora. Težave s pozornostjo imajo lahko tudi povsem druge vzroke, ki zahtevajo drugačno oceno.

Ni vsaka disociacija znak travme. Prehodna depersonalizacija se lahko pojavi ob hudi utrujenosti, ob paničnem napadu, po neprespani noči ali ob uživanju nekaterih snovi. Ljudje, ki imajo nagnjenost k globoki potopljenosti v domišljijo ali glasbo, morda preprosto tako delujejo — in to je lahko celo vir ustvarjalnosti.

Disociacija ni vedno sovražnik. V nekaterih situacijah ti je pomagala in ti morda še pomaga. Kirurg, ki med zahtevno operacijo »odmakne« strah, gasilec, ki ostane miren v gorečem stanovanju — tudi to je oblika začasnega odmika. Cilj terapije ni, da nikoli več ne bi disociiral, ampak da bi to ne bila več tvoja edina pot.

In ne gre za dokaz, da se je zgodilo nekaj, česar se ne spomniš. Disociacija sama po sebi ne pomeni, da je za njo skrita pozabljena travma. Previdna terapija ne išče spominov, ki jih ni, in ne sklepa o preteklosti iz današnjih simptomov. Pri tem, kar ostaja nejasno, je bolje dopustiti negotovost kot si izmisliti zgodbo.

Prav tako ne drži, da nas težke izkušnje samodejno okrepijo in da se moramo skozi njih »prebiti«. Zakaj ta rek pri travmi ne drži, razlaga zapis »Kar te ne ubije, te okrepi« — zakaj to pri travmi ne drži. Disociacija je pogosto prav dokaz, da je bilo nekaj preveč — in da je bilo treba preživeti, ne pa zrasti.

Ko vemo, kaj sproži odklop

Disociacija ima skoraj vedno povod. Včasih je očiten — kričanje, grožnja, dotik. Pogosteje je droben in skrit: vonj določenega parfuma, ton glasu, letni čas, položaj telesa. Ko začneš prepoznavati, kaj te potegne stran, dobiš nekaj nadzora nazaj. O tem, zakaj ima prav vonj ali ton glasu toliko moči, piše zapis Sprožilci travme: zakaj vonj ali ton glasu vrne vse nazaj.

Prepoznavanje povodov ni namenjeno temu, da bi se jim izognil za vsako ceno. Namenjeno je temu, da veš, kaj se dogaja, ko se dogaja. Ko veš, da ti zaprta vrata in povzdignjen glas skupaj vzamejo tla pod nogami, lahko to poveš partnerju, si v naprej pripraviš izhod ali vzameš s sabo nekaj, kar te drži v sedanjosti.

Kaj si zapomni

• Disociacija je razklenitev zaznave, telesa, čustev in spomina — psiha se odmakne od tistega, česar ne more zdržati.
• Ni izbira in ni hladnost. Je star varovalni mehanizem, ki se rad ohrani tudi, ko nevarnosti ni več.
• Obstaja na spektru: od vsakdanje zamaknjenosti do motenj, ki ovirajo življenje. Šteje pogostost, jakost in to, ali se lahko vrneš.
• Zgodnji znaki v telesu, zaznavi in mislih so trenutek, ko se lahko z ozemljitvijo še vrneš v sobo.
• Če je disociacija pogosta ali ti manjkajo deli časa, poišči zdravnika in psihoterapevta z izkušnjami pri delu s travmo.