Posttravmatska rast: kaj drži in kaj se samo dobro prodaja

»Saj vem, da bi morala biti hvaležna. Vsi mi govorijo, kako sem zrasla.«

Ženska, ki to reče, je pred dvema letoma preživela hudo prometno nesrečo. Okolica jo občuduje: spremenila je službo, začela teči, na družbenih omrežjih deli misli o tem, kako ji je nesreča odprla oči. In vse to je res. Res pa je tudi, da še vedno ne more sesti na sovoznikov sedež, da se ponoči zbuja ob zvoku zaviranja in da se ob vsakem pogovoru o »rasti« počuti malo bolj sama. Kot da je zgodba že napisana, ona pa še ni prišla do zadnjega poglavja.

Posttravmatska rast je eden najlepših pojmov, kar jih je psihologija dala v zadnjih desetletjih. Pravi, da lahko človek po hudi izkušnji ne le preživi, ampak v nekaterih pogledih živi globlje kot prej. Je pa tudi eden najlažje zlorabljenih. V tem zapisu bi rada ločila tisto, kar raziskave o njej zares kažejo, od tistega, kar se o njej samo lepo sliši — in se zato dobro prodaja.

Kaj je posttravmatska rast — na kratko

Pojem sta sredi devetdesetih let uveljavila psihologa Richard Tedeschi in Lawrence Calhoun. Opazila sta, da ljudje po hudih izgubah, boleznih in nesrečah pogosto ne poročajo le o trpljenju, ampak tudi o spremembah, ki jih doživljajo kot dobre. Poimenovala sta jih posttravmatska rast in jih skušala izmeriti.

Osnove pojma — da rast ne pride iz dogodka, ampak iz počasne predelave, in da lahko sobiva z bolečino — sem že opisala v zapisu »Kar te ne ubije, te okrepi« — zakaj to pri travmi ne drži. Tu bi šla korak dlje: kako so rast sploh merili, kaj so pozneje ugotovili kritiki in kaj iz tega sledi za človeka, ki mu nekdo reče, da bi moral iz svoje izkušnje »potegniti nekaj dobrega«. Kratko definicijo najdeš tudi v bazi znanja pod geslom potravmatska rast.

Kako so rast izmerili

Tedeschi in Calhoun sta leta 1996 objavila vprašalnik, ki je postal temelj skoraj vseh poznejših raziskav: Posttraumatic Growth Inventory. Ima 21 trditev, razdeljenih na pet področij. Človek pri vsaki oceni, koliko se je pri njem »zaradi krize« nekaj spremenilo — na primer, ali bolj ceni vsak dan, ali je odkril, da je močnejši, kot je mislil, ali se je zbližal z ljudmi.

Pet področij je takšnih:

• Odnosi z drugimi — več bližine, sočutja, pripravljenosti pokazati ranljivost.
• Nove možnosti — nove poti, interesi, odločitve, ki jih prej ne bi sprejel.
• Osebna moč — občutek »če sem preživel to, zmorem marsikaj«.
• Duhovna ali eksistencialna sprememba — globlji odnos do vprašanj smisla, vere, minljivosti.
• Cenjenje življenja — drugačne prioritete, manj samoumevnosti.

Vprašalnik je bil prelomen, ker je dal jezik nečemu, kar so ljudje poznali že stoletja — od verskih izročil do literature. Hkrati pa ima v sebi past, ki je dolgo nihče ni jemal dovolj resno.

Past v vprašanju »Koliko si se spremenil?«

Poskusi odgovoriti iskreno: koliko bolj ceniš življenje kot pred petimi leti? Za odgovor bi moral natančno vedeti, kakšen si bil takrat, kakšen si zdaj, in koliko te razlike je posledica enega samega dogodka — ne staranja, novih odnosov, službe, otrok. Tega nihče od nas ne ve. Kar vemo, je zgodba, ki si jo o sebi pripovedujemo.

Prav to je preverila skupina raziskovalcev okrog Patricie Frazier. Študente so spremljali nekaj tednov in njihove vrednote, odnose in počutje merili dvakrat. Tisti, ki so se jim vmes zgodile težke stvari, so ob koncu izpolnili tudi vprašalnik o rasti. Ugotovitev, objavljena leta 2009, je bila streznitvena: tisto, kar so ljudje poročali kot svojo rast, se je le malo ujemalo s spremembo, ki so jo raziskovalci dejansko izmerili. Še več — samoocenjena rast je bila povezana z večjo stisko, merjena rast pa z manjšo.

To ne pomeni, da ljudje lažejo. Pomeni, da je »rasla sem« pogosto tudi način, kako se spoprijeti z izkušnjo. Psihologa Andreas Maercker in Tanja Zoellner sta to opisala kot Janusov obraz rasti: ena stran je resnična sprememba, ki se pokaže v življenju, druga pa samotolažilna pripoved, ki človeku pomaga zdržati. Obe sta človeški. A nista isto.

Kaj raziskave zares podpirajo

Kljub kritikam bi bilo napačno pojem vreči stran. Ostaja nekaj ugotovitev, ki so razmeroma trdne:

• Veliko ljudi po hudih izkušnjah poroča o kakšni pozitivni spremembi. To se ponavlja v različnih kulturah in pri različnih vrstah dogodkov — od bolezni do izgube.
• Rast in stiska nista nasprotji. Metaanaliza Jane Shakespeare-Finch in Janine Lurie-Beck je pokazala, da odnos med njima ni preprost: rast je pogosto največja pri ljudeh z zmerno stisko, manjša pa tako pri tistih z zelo malo kot pri tistih z zelo veliko simptomi.
• Nekateri ljudje ne zrastejo, ker jim ni treba. George Bonanno je s sodelavci pokazal, da je po izgubi ali travmi pri mnogih najpogostejša pot odpornost — razmeroma stabilno delovanje brez dolgotrajnega razpada. Kdor se ni zrušil, mu ni treba ničesar »sestaviti na novo«, zato tudi o rasti poroča manj.
• Kar se zares spremeni, se pokaže v vedenju. Novejši pregledi, med njimi delo Eranda Jayawickremeja in Laure Blackie, predlagajo, naj rast merimo po tem, kar človek dela drugače — kako ravna v odnosih, kaj izbira, kako prenaša negotovost — ne le po tem, kar o sebi pove.

Kaj se samo dobro prodaja

Ko se lep pojem preseli iz raziskav v knjigarne, na odre in v objave na družbenih omrežjih, se po poti spremeni. Nekaj stavkov, ki jih slišim pogosto in ki jih raziskave ne podpirajo:

»Vse se zgodi z razlogom.« Raziskave o rasti ne govorijo o razlogu dogodka, ampak o tem, kaj človek pozneje naredi z njim. Smisel, ki ga nekdo počasi najde, je nekaj drugega kot trditev, da je imelo trpljenje namen. Za mnoge je druga misel žaljiva — kateri razlog naj bi imela smrt otroka?

»Travma je tvoj dar.« Ne. Dogodek ni dar. Če se v življenju pozneje pokaže kaj dobrega, je to zasluga človeka in ljudi okrog njega, ne nesreče.

»Če nisi zrasel, nisi dovolj delal na sebi.« To je morda najbolj krivična različica. Rast ni merilo uspešnega okrevanja. Človek, ki je po izkušnji samo spet sposoben živeti, delati in imeti rad, je okreval — tudi če mu življenje ni postalo »globlje«. O tem, kaj delo na sebi je in kaj ni, sem pisala v zapisu Kaj pomeni »delo na sebi« — in kaj ni.

»V treh korakih do rasti po travmi.« Programi, ki obljubljajo hitro preobrazbo, preskočijo prav tisto, kar sta Tedeschi in Calhoun postavila v središče: čas, počasno predelovanje in odnose, v katerih je to mogoče.

Zakaj pritisk k rasti škodi

Ko človeku, ki še krvavi, govorimo o rasti, mu sporočamo, da je njegova bolečina nekaj, čez kar je treba čim prej priti. To ima nekaj posledic, ki jih v pogovorih z ljudmi opažam znova in znova.

Prva je osamljenost. Če okolica pričakuje zgodbo o zmagi, človek neha govoriti o tem, kar ga še boli. Prebliski, nespečnost, strah — vse to postane skrivnost, ker bi pokvarilo zgodbo. Prav osamljenost pa je eden najmočnejših dejavnikov, ki okrevanje upočasnijo.

Druga je sram. »Drugi so iz tega nekaj naredili, jaz pa še vedno ne morem v trgovino, kjer se je zgodilo.« Primerjanje z idealizirano zgodbo o rasti lahko nekomu, ki že tako nosi težko samopodobo po zlorabi, doda še en dokaz, da z njim nekaj ni v redu.

Tretja je prezgodnje zapiranje. Pripoved o rasti je lahko način, da se izkušnja zapre, preden je bila zares predelana — lepa fasada čez sobo, v katero ne vstopaš. Maercker in Zoellner sta prav zato predlagala, da samotolažilna plat rasti kratkoročno pomaga, dolgoročno pa ne, če ostane edina.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na to gledamo tudi skozi družino. Včasih ni človek tisti, ki potrebuje zgodbo o rasti, ampak njegovi bližnji — ker jim je težko gledati, da trpi. »Saj si zdaj močnejša« je takrat tudi prošnja: prosim, ne bodi več žalostna pred mano.

Pogovor, ki odpre prostor

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)

»Vsi pravijo, da sem po bolezni zrasla. Pa ne vem. Včasih se mi zdi, da sem se samo navadila na strah.«
»Oboje je lahko res hkrati. Kaj se ti zdi, da se je v tebi zares spremenilo?«
»Manj se ukvarjam s tem, kaj si drugi mislijo. To je res. Ampak ko čakam na izvide, sem spet tista prestrašena punca.«
»Torej je nekaj zraslo in nekaj še vedno boli.«
»Ja. Ampak o tem drugem ne smem govoriti. Ker potem nisem več tista pogumna.«
»Tu smeš biti oboje.«

V tem pogovoru ne iščem dokazov za rast in je ne zanikam. Iščem prostor, v katerem lahko človek pove celo zgodbo — tudi tisti del, ki ne gre v nobeno navdihujočo objavo.

Kako je videti rast, ki je resnična

Če rast obstaja, je redko spektakularna. Pogosteje je tiha in jo prej opazijo drugi kot človek sam. Nekaj znakov, ki jih je smiselno iskati:

• Človek lahko o izkušnji govori, ne da bi ga vsakič preplavila — in ne da bi jo moral olepšati.
• Odnosi so bolj iskreni: zna prositi za pomoč, reči ne, pokazati, da mu ni lahko.
• Odločitve so bolj njegove — manj po tem, kar se pričakuje, bolj po tem, kar mu je pomembno. O tem, kako se išče smisel, je več v bazi znanja.
• Bolečina ni izginila, a ima svoje mesto. Ni več vse, kar je.

Zanimivo je, da se ti znaki precej prekrivajo s tem, kar raziskave o navezanosti imenujejo pridobljena varnost: sposobnost o težki preteklosti pripovedovati povezano, brez preplavljenosti in brez zanikanja. Morda je to najbolj zanesljiva oblika rasti — ne nov človek, ampak človek, ki lahko svojo zgodbo nosi.

Vaja: dve zgodbi o isti izkušnji

Vaja je namenjena tistim, ki so od težke izkušnje že nekoliko oddaljeni in jih ob misli nanjo ne preplavi. Če te že misel na dogodek vrže iz ravnotežja, je ne delaj sam — to je znak, da potrebuješ najprej oporo, ne pisanja.

1. Zapiši tri stvari, ki si se jih iz izkušnje po tvoje naučil ali ki so se v tebi spremenile. Brez cenzure.
2. Ob vsaki zapiši eno konkretno dejanje iz zadnjega meseca, ki to kaže. Če ga ne najdeš, točko označi z vprašajem — ne kot neuspeh, ampak kot podatek.
3. Zapiši tri stvari, ki te še bolijo ali ki se jim izogibaš. Te točke so enako pomembne kot prve.
4. Preberi oba seznama skupaj in se vprašaj: kateri je lažje povedati drugim? Kateremu verjameš sam?
5. Izberi eno osebo, ki bi ji lahko pokazal oba seznama, ne le prvega. Če take osebe ni, je to morda prva stvar, ki jo je vredno spremeniti.

Kje so meje tega pogleda

Ne bi rada, da se iz tega zapisa prebere, da je vsako poročanje o rasti samoprevara. Za mnoge ljudi je sprememba po hudi izkušnji resnična in globoka, in ni moja naloga, da jim jo jemljem. Kritične raziskave pravijo, da samoocena ni dovolj, ne pa, da je rasti ni.

Prav tako pozitivna pripoved ni slaba sama po sebi. V obdobju, ko je vse težko, je lahko zgodba o moči tisto, kar človeka drži pokonci. Problem nastane šele, ko postane obvezna — ko izrine vse drugo.

In ne nazadnje: ta zapis ni nadomestek za strokovno pomoč pri travmi. Nisem specialistka za obravnavo travme. Če po hudem dogodku tedne ali mesece doživljaš prebliske, nočne more, izogibanje in stalno napetost, je smiselno poiskati strokovnjaka z dodatnim usposabljanjem za travmo — več o tem, kdaj je pravi trenutek, piše v zapisu Kdaj je čas za obravnavo travme in kdaj še ne. Kaj pomeni posttravmatska stresna motnja, je razloženo v bazi znanja. Ob tem je dobro, da pri osebnem zdravniku ali psihiatru preveriš, ali potrebuješ tudi drugo obliko pomoči.

Če ti je zelo hudo ali se pojavijo misli, da ne bi več živel, se obrni na Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan). V nujnem primeru pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Posttravmatska rast je resničen pojav, a jo večina raziskav meri le s tem, kar ljudje sami povedo o svoji spremembi.
• Samoocenjena rast se ne ujema nujno z dejansko spremembo — včasih je tudi način, kako zdržati.
• Rast in bolečina lahko obstajata hkrati; odpornost brez rasti je prav tako zdrava pot.
• Stavki, kot sta »vse se zgodi z razlogom« in »travma je dar«, ne izhajajo iz raziskav in lahko škodijo.
• Resnična rast se vidi v ravnanju in odnosih — in nikoli ni obveznost okrevanja.