Najstnik, ki ga nič ne zanima: kaj je pod tem

»Kaj te pa sploh zanima?«

Vprašanje pade za večerjo, nekje med krompirjem in molkom. Mama ga ne izreče prvič. Pred tem je naštela vse, kar je že bilo: rokomet, ki ga je pustil po pol leta, kitaro, ki stoji v kotu, robotiko, na katero je hodil, dokler je hodil prijatelj. Petnajstletnik pogleda v krožnik in reče tisto, kar starši najbolj nočejo slišati: »Nič.«

Ta »nič« zna starša prestrašiti bolj kot uporniški odgovor. Upor ima vsaj smer — proti nečemu. »Nič« pa zveni kot praznina, v kateri ni ničesar, česar bi se dalo prijeti. V tem zapisu bom pisala o tej praznini: o najstniku, ki ne najde nečesa, kar bi ga pritegnilo, in o tem, kaj je lahko pod tem. O tem, zakaj najstniku ničesar ne da in kako ločiti utrujenost, upor ali stisko, sem pisala v zapisu Najstnik brez volje: lenoba, upor ali stiska?. Tu me zanima drugo vprašanje: kako nastane zanimanje in kaj lahko starš naredi, ko ga (še) ni.

»Nič« je odgovor, ne podatek

Najprej nekaj, kar starše pogosto pomiri: »nič me ne zanima« je pri najstniku redko natančen opis stanja. Pogosteje je odgovor na vprašanje, ki ga je slišal kot oceno. Ko mama vpraša, kaj ga zanima, on pogosto sliši: »Zakaj nisi tak kot drugi, ki imajo hobije, cilje in načrte?« Na to vprašanje je »nič« najkrajša pot iz pogovora.

Drugič, odrasli si o mladih radi predstavljamo, da bi morali do petnajstega leta vedeti, kaj jih veseli. Raziskave tega ne podpirajo. Psiholog William Damon s Stanforda je s sodelavci več let spremljal mlade med dvanajstim in šestindvajsetim letom in jih spraševal, kaj jim je v življenju pomembno in zakaj. Po njegovih ugotovitvah je imel le približno eden od petih jasno izoblikovan občutek smeri — nekaj, za kar si je vztrajno prizadeval in kar je presegalo njega samega. Večina je bila nekje vmes: z nekaj zanimanji, ki niso imela trdne oblike, ali pa brez njih.

Damon ni sklepal, da je z mladimi kaj narobe. Sklepal je, da je smisel nekaj, kar se razvija dolgo, praviloma v odnosu z drugimi, in da ga ni mogoče naročiti. Najstnik, ki pri petnajstih ne ve, kaj bi rad, je torej v večini, ne v manjšini.

Najprej izključi tisto, kar ni pomanjkanje zanimanja

Preden se lotimo iskanja interesov, je pošteno povedati, kdaj »nič me ne zanima« pomeni nekaj drugega. Če najstnik ni nikoli imel izrazitih zanimanj, je to ena zgodba. Če pa so ga stvari nekoč veselile, zdaj pa ga ne več — prijatelji, igre, glasba, hrana —, je to druga zgodba, in jo je treba vzeti resno.

Izguba veselja do stvari, ki so prej osrečevale, ima ime: anhedonija. Več o njej sem pisala v zapisu Anhedonija: ko nič več ne prinese veselja. Pri mladih je eden od pomembnih znakov depresije, ki se pogosto ne kaže kot žalost, ampak kot razdražljivost, umik, slabši spanec in občutek, da je vse brez veze. Kako jo ločiš od običajnih nihanj, sem opisala v zapisu Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj.

Zato si najprej zastavi tri vprašanja. Ali je sprememba nova — zadnjih nekaj tednov ali mesecev? Ali se je umaknil tudi od prijateljev, ne le od dejavnosti, ki si jih izbral ti? Ali se je spremenilo še kaj: spanec, apetit, ocene, govor o sebi? Če je odgovor na več vprašanj pritrdilen, ta zapis ni prvi korak. Prvi korak je pogovor z osebnim zdravnikom ali pediatrom.

Identiteta se gradi tudi v praznini

Če depresije ni, je »nič me ne zanima« pogosto del nečesa, kar je za najstništvo značilno: iskanja identitete. Erik Erikson je to obdobje opisal kot čas, ko mlad človek prvič resno vpraša, kdo je, ločeno od tega, kar so mu o njem povedali drugi. Psiholog James Marcia je to zamisel razdelal v štiri stanja, ki jih ločita dve vprašanji: ali mlad človek raziskuje možnosti in ali se je za kaj že odločil.

Za starše je pri tej shemi najbolj zanimivo zgornje desno polje. Najstnik, ki je »odločen«, ker so se namesto njega odločili drugi, navzven deluje zrelo. Hodi na tečaje, ima urnik, ve, kam se bo vpisal. Toda če nikoli ni raziskoval, se lahko pozneje, pri dvajsetih ali tridesetih, nenadoma znajde pred vprašanjem, ki ga ni nikoli postavil: ali je to sploh moje? Najstnik, ki se zdaj vrti v »nič«, je morda bližje temu vprašanju, kot je videti.

Raziskovanje je namreč videti neurejeno. Pomeni začeti in nehati, se navdušiti in razočarati. Kitara v kotu ni nujno poraz. Lahko je podatek: tega ne. In vsak »tega ne« je delček odgovora na vprašanje, kaj pa potem.

Kako zanimanje v resnici nastane

Starši pogosto predpostavljamo, da je zanimanje nekaj, kar otrok ima ali nima — nekakšna notranja lastnost, ki jo je treba le še odkriti. Raziskovalki Suzanne Hidi in Ann Renninger sta pokazali drugačno sliko. Zanimanje po njunem modelu raste v štirih fazah, in v prvih dveh sploh ni v otroku, ampak med otrokom in njegovim okoljem.

• Iskra. Nekaj nenadoma pritegne pozornost — učitelj, ki zna pripovedovati, posnetek, prijatelj, ki nekaj dela.
• Ohranjanje. Pozornost ostane, če jo nekdo ali nekaj podpira: skupina, odrasel, ki pokaže naslednji korak, dovolj izziva brez preveč neuspeha.
• Lastno zanimanje. Mlad človek se začne vračati k stvari sam, postavlja vprašanja, išče.
• Globoko zanimanje. Ve dovolj, da prenese tudi dolgočasne in težke dele, ker mu je stvar pomembna.

To pomeni nekaj zelo praktičnega. Če od najstnika pričakujemo, da bo »sam našel nekaj, kar ga veseli«, pričakujemo, da bo preskočil prvi dve fazi — tisti, v katerih zanimanje živi od drugih ljudi. Večina interesov, ki se pozneje zdijo globoko osebni, se je začela z nekom: s trenerjem, ki je verjel, s prijateljem, ki je vlekel zraven, s sosedom, ki je pokazal delavnico. Zanimanje je v začetku pogosto bolj odnos kot lastnost.

Podobno ugotavlja razvojni psiholog Reed Larson, ki je dolgo raziskoval, kako mladi preživljajo dan. Opazil je, da se najstniki v šoli pogosto dolgočasijo, v prostem času pa so sicer sproščeni, a redko zares zbrani. Redka stanja, v katerih sta oboje hkrati — notranja motivacija in zbranost —, je našel predvsem pri prostovoljnih dejavnostih z neko strukturo: v skupini, z odraslim mentorjem, s ciljem, ki ga je mlad človek sprejel za svojega. Prav tam se po njegovem razvija tisto, čemur je rekel pobuda.

Tu se odpre tudi vprašanje, ki ga starši neradi slišimo: kakšno okolje imamo doma? Ne gre za krivdo. Gre za to, ali najstnik vidi odrasle, ki jih kaj zares zanima — ne zato, ker morajo, ampak zato, ker hočejo. Otroci se ne učijo radovednosti iz pridig o radovednosti.

Zakaj »najdi si hobi« ne deluje

Ko se starš ustraši »niča«, običajno naredi eno od dveh stvari. Ali začne ponujati — tečaje, krožke, tabore, inštrumente — ali pa začne pritiskati: »Do konca meseca si nekaj izbereš.« Oboje izvira iz ljubezni in skrbi. Oboje pa ima past.

Ponudba, ki prihaja prehitro in v prevelikih količinah, sporoča: tvoje zanimanje je moj projekt. Najstnik, ki je v obdobju, ko išče prostor zase, se lahko upre prav temu — ne glasbi ali športu, ampak temu, da je spet nekdo drug odločil namesto njega. Pritisk pa zanimanje spremeni v obveznost, obveznost pa je nasprotje radovednosti. Raziskave o notranji motivaciji, ki jih kratko povzema geslo motivacija, dosledno kažejo, da nadzor in nagrade od zunaj zanimanje za stvar pogosto zmanjšata, ne povečata.

Obstaja še tretja past, tišja. Nekateri najstniki rečejo »nič me ne zanima«, ker se bojijo, da v ničemer ne bi bili dovolj dobri. Če je doma ali v šoli vredno samo tisto, kar je odlično, je varneje, da nečesa sploh ne začneš — potem ne moreš biti povprečen. Ta vzorec je bližje perfekcionizmu kot apatiji, več o njem v zapisu Perfekcionizem pri najstniku: ko so ocene edino merilo vrednosti. Na to, kako najstnik vidi sebe, vpliva tudi to, kako ga vidimo mi — o tem sem pisala v zapisu Samopodoba v najstniških letih: kaj lahko naredijo starši.

In nazadnje zasloni. Najstnik, ki »nič ne dela«, pogosto ure in ure gleda posnetke ali igra igre. Starši to radi beremo kot dokaz, da ga nič ne zanima. Včasih je res tako: telefon zapolni praznino in prinaša hiter, kratek občutek nagrade, ob katerem vse drugo deluje počasno in pusto. Zakaj je tako, razloži zapis Zakaj je začeti težko, vztrajati pa še težje: kaj o motivaciji pove dopamin. Kdaj zaslon postane težava, pa zapis Odvisnost od telefona in zaslonov: kdaj je navada in kdaj težava. Toda pod zaslonom se pogosto skriva tudi zanimanje, ki ga ne vidimo: za zgodovino, ki jo spozna skozi igro, za montažo posnetkov, za glasbo, ki jo posluša ure dolgo. Preden zaslon razglasiš za sovražnika, ga vprašaj, kaj tam gleda. In poslušaj odgovor.

Kako zveni pogovor, ki odpre

Pogovor o zanimanjih se pri najstnikih skoraj nikoli ne zgodi tam, kjer ga načrtujemo. Ne zgodi se za mizo, ko vprašamo »Kaj te pa zanima?«. Zgodi se mimogrede, v avtu, ob nečem drugem. Tukaj je primer, kako lahko zveni (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

Oče: »Ta posnetek, ki si ga včeraj gledal … tisti z mostovi. Kaj je bilo to?«
Sin: »Nič. En tip, ki gradi modele mostov in jih potem obremeni, da vidi, kdaj se podrejo.«
Oče: »In kdaj se?«
Sin: »Odvisno. Trikotniki zdržijo več. Ampak ne tisti, ki so narejeni iz enega kosa.«
Oče: »Nisem vedel. Mi pokažeš, ko boš imel čas?«
Sin: »Mogoče.«

Oče ni vprašal, ali bi se vpisal na gradbeništvo. Ni rekel »vidiš, da te nekaj le zanima«. Ni predlagal tečaja. Bil je radoveden o tem, kar sin že počne, in ostal tam. Ta »mogoče« na koncu je v najstniškem jeziku pogosto precej blizu »ja«.

Vaja: teden radovednosti namesto tedna predlogov

Če se doma pogovori o zanimanjih vrtijo v krogu »kaj te zanima — nič«, poskusi en teden drugače. Vaja je namenjena tebi, ne najstniku.

1. Teden dni ne predlagaj ničesar. Nobenega krožka, tečaja ali »zakaj ne bi poskusil«. Če ti uide, ni nič hudega — samo opazi.
2. Opazuj, kje se ustavi njegova pozornost. Ne kje bi se morala, ampak kje se dejansko ustavi: pri kateri temi, posnetku, pogovoru, ob katerem prijatelju. Zapiši si tri stvari.
3. Pri eni od njih postavi eno vprašanje iz radovednosti. Ne »zakaj gledaš to«, ampak »kako to deluje« ali »kaj ti je pri tem zanimivo«. Potem poslušaj in ne dodajaj nauka.
4. Pokaži nekaj, kar zanima tebe. Ne kot zgled, ampak kot povabilo: »Grem pogledat razstavo, prideš zraven?« Če reče ne, je odgovor v redu.
5. Ob koncu tedna zapiši, kaj si izvedel. Ne o tem, kaj bi moral početi, ampak o tem, kdo je. Pogosto je to več, kot si izvedel v zadnjih mesecih.

Vaja ne bo čez noč naredila iz najstnika navdušenega glasbenika. Spremeni pa nekaj drugega: vprašanje o zanimanjih preneha biti izpit in spet postane pogovor.

Kaj vidimo, ko pogledamo celo družino

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, najstnikovega vedenja ne gledamo kot lastnosti enega človeka, ampak kot del vzorca, ki živi v družini. Christian Gostečnik opisuje, kako se čustveno vzdušje, ki ga družina ne zna ubesediti, pogosto izrazi skozi enega od njenih članov — in najstnik je za to zaradi svoje razvojne občutljivosti posebej dovzeten.

Kaj to lahko pomeni pri »niču«? Pogosto se izkaže, da najstnikova praznina ni samo njegova. V nekaterih družinah se je zanimanje za kaj, kar ni koristno, tiho štelo za razkošje. V drugih eden od staršev že dolgo živi v utrujenosti, v kateri ni prostora za veselje, in najstnik nezavedno ostaja zraven — kot da bi bilo nelojalno, da se on navdušuje, medtem ko je doma težko. V tretjih je na enem otroku toliko pričakovanj, da drugi raje ne poskusi ničesar.

To ne pomeni, da so starši krivi. Pomeni, da se včasih splača vprašati tudi: kaj pa mene še zares zanima? Kdaj sem nazadnje nekaj delal samo zato, ker me je veselilo? Odgovor na to vprašanje je včasih bolj povezan z najstnikovim »nič« kot katerikoli tečaj. Pri tem lahko pomaga tudi preprosto orodje, seznam osebnih vrednot, ki ga lahko izpolnite vsak zase in se potem pogovorite, kaj ste opazili.

Kadar se pogovori doma zataknejo in se zdi, da najstnik vedno bolj molči, je lahko koristna družinska terapija, kjer se pogovarjamo vsi skupaj. Kako to poteka pri mladostniku, ki ne govori, sem opisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Kje ta razlaga ne zadošča — in kdaj poiskati pomoč

Vse, kar sem zapisala, predpostavlja, da je najstnik v osnovi v redu in da išče. Ta predpostavka ne drži vedno, in pošteno je povedati, kje so meje tega pogleda.

• Kadar ne gre za iskanje, ampak za izgubo. Če so stvari najstnika veselile in ga zdaj ne več, če se je umaknil od prijateljev in spremenil spanec ali apetit, je to lahko depresija. Potrpežljivo čakanje na iskro tu ni pravi odgovor.
• Kadar ima težave, ki jih ne vidiš. Pomanjkanje zanimanja je lahko posledica težav s pozornostjo, učnih težav ali izkušnje medvrstniškega nasilja, zaradi katere se umika iz skupin. Te stvari je vredno preveriti s šolsko svetovalno službo.
• Kadar je praznina posledica izčrpanosti. Najstnik z urnikom brez premorov ne more razviti zanimanja, ker nima časa, da bi mu bilo dolgčas. Dolgčas pa je pogosto prostor, v katerem se rodi iskra.
• Kadar govori o tem, da nič nima smisla, tudi življenje ne. To ni več vprašanje interesov. Takrat se z njim odkrito pogovori in poišči pomoč isti dan.

Za najstnika samega so prva vrata osebni zdravnik ali pediater, šolska svetovalna služba ali terapevt, ki dela z otroki in mladostniki. Mladi lahko brezplačno in anonimno pokličejo TOM telefon na številki 116 111. Če najstnik govori o samomoru ali se samopoškoduje, pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112. Kako se odzvati na samopoškodovanje, sem opisala v zapisu Samopoškodovanje: kaj v resnici pomeni in kako se odzvati.

Kaj si zapomni

• »Nič me ne zanima« je pogosto odgovor na vprašanje, ki ga je najstnik slišal kot oceno — ne natančen opis njegovega notranjega sveta.
• Jasen občutek smeri ima v najstništvu le manjšina mladih; iskanje je pravilo, ne izjema.
• Če so stvari najstnika nekoč veselile, zdaj pa ne več, najprej preveri, ali ne gre za depresijo.
• Zanimanje se v začetku ne rodi v najstniku, ampak med njim in ljudmi okoli njega — iskra pogosto pride od nekoga.
• Radovednost o tem, kar že počne, odpre več kot še en predlog, kaj bi moral početi.