Jeza na starše v odraslosti: kaj narediti z njo

Nedeljsko kosilo, juha je že na mizi. Pogovor nanese na otroštvo in mama mimogrede reče: »Ti si bila pa vedno tako občutljiva. Z bratom ni bilo nikoli takih težav.« Nihče ne dvigne pogleda. Hči se nasmehne, poda kruh naprej in do sladice ne reče skoraj nič. V avtu na poti domov se ji tresejo roke na volanu. Stara je osemintrideset let, ima službo, otroka in kredit — in en stavek jo je v treh sekundah vrnil v dvanajsto leto.

Zvečer jo čaka še drugi val. Najprej jeza: »Kako si drzne, po vsem tem.« Takoj za njo pa sram: »Saj je stara. Saj se je trudila. Kaj je z mano narobe, da me to še vedno tako zadene?«

Ta zapis je o jezi na starše v odraslosti: zakaj pride tako pozno, kaj pove, če jo pogledaš skozi družino kot celoto, zakaj je pod njo tako pogosto žalovanje — in zakaj iz nje ne sledi, da se moraš s starši pobotati, jim odpustiti ali jim karkoli povedati. Kaj z jezo narediš, je tvoja odločitev. Najprej pa mora dobiti prostor.

Zakaj pride šele zdaj

Marsikdo se jeze na starše zave šele pri tridesetih ali štiridesetih in ga to zmede. »Če je bilo res tako hudo, bi bil jezen že takrat.« A otrok si jeze na starše težko privošči. Od njih je odvisen in vez z njimi je zanj pomembnejša od tega, da ima prav. Zato pogosto sklene, da je težava v njem: da je preobčutljiv, zahteven, nehvaležen. Kako ta sklep oblikuje odraslega, opisuje zapis Kako otrok, ki ni smel biti jezen, postane odrasel, ki ne zna reči ne, zato tega tu ne ponavljam.

Jeza si pot najde pozneje, ko je človek dovolj samostojen, da jo zdrži. Pogosto jo sproži kaj konkretnega: rojstvo otroka (»njemu tega nikoli ne bi naredil«), partner, ki se čudi stvarem, ki so se tebi zdele običajne, terapija, bolezen starša ali preprosto trenutek, ko starše prvič vidiš kot ljudi in ne kot merilo. O tem trenutku piše zapis Ko starše vidiš, kakršni v resnici so: izguba idealizacije.

Da napetost med odraslimi otroki in starši ni redka izjema, kažejo tudi podatki. V ameriški raziskavi, ki je več tisoč odraslih otrok spremljala skozi leta, je 6 odstotkov poročalo o obdobju odtujenosti od matere in 26 odstotkov o obdobju odtujenosti od očeta. Pri večini se je stik pozneje vsaj deloma obnovil. To so le tisti, pri katerih je prišlo do prekinitve. Tistih, ki ostanejo v stiku in jezo nosijo s seboj na vsako nedeljsko kosilo, nobena statistika ne zajame.

Jeza ni nehvaležnost

Pri nas je občutek dolga do staršev močan. »Saj so ti dali vse.« »Starše imaš samo ene.« »Boš že videl, ko boš sam imel otroke.« V takem okolju jeza hitro dobi ime nehvaležnost in človek, ki jo čuti, se počuti kot slab sin ali slaba hči.

A hvaležnost in jeza se ne izključujeta. Raziskovalca Kurt Lüscher in Karl Pillemer sta za odnose med odraslimi otroki in starši predlagala izraz medgeneracijska ambivalenca: hkratna prisotnost toplih in bolečih čustev do istega človeka je po njunem v teh odnosih prej pravilo kot izjema. Lahko si hvaležen, da te je oče vsako jutro peljal na trening, in jezen, da te ni nikoli vprašal, kako si. Lahko veš, da je mama naredila največ, kar je znala, in vseeno čutiš, da je bilo tega premalo. Eno drugega ne izbriše.

Jeza tudi ni obtožnica. Je podatek: pove, da je bila neka potreba spregledana ali neka meja prestopljena. Kaj s tem podatkom narediš, je drugo vprašanje — in o njem lahko odločaš šele, ko si podatek sploh dovoliš prebrati.

Kaj vidiš, ko pogledaš družino kot celoto

Družinski sistemski pogled, na katerem temelji tudi relacijska družinska terapija, v kateri se izobražujem, na jezo na starše doda nekaj, česar pogled na posameznika ne vidi. Družina ni skupek ljudi, ampak sistem z vlogami, pravili in nenapisanimi dogovori, ki se prenašajo iz roda v rod. Osnove so v zapisu Družina kot sistem: zakaj se s spremembo enega člana spremeni cela družina. Za jezo so pomembne predvsem tri stvari.

Starš je bil tudi otrok. Mama, ki ni znala potolažiti, pogosto sama ni bila potolažena. Oče, ki je molčal, je odraščal ob očetu, ki je molčal. To ni opravičilo. Je pa del slike, in psihiater Murray Bowen je trdil, da človek svojega mesta v družini ne razume, dokler ne pogleda vsaj treh generacij. Razumeti, od kod nekaj prihaja, in reči, da je bilo v redu, sta dve različni stvari. Prvo lahko narediš brez drugega.

Lojalnost je močnejša od pravičnosti. Ivan Boszormenyi-Nagy je opisal nevidne lojalnosti: otrok je staršem zvest ne glede na to, kako so z njim ravnali. Zato jezo nanje doživi kot izdajo in jo raje obrne proti sebi — ali proti komu tretjemu. Nagy je opozarjal, da neporavnan račun iz ene generacije pogosto plača naslednja: jezo, ki je ne smem čutiti do očeta, dobi partner, ki »me nikoli ne posluša«, ali otrok, ki »me namenoma izziva«.

Jeza ni vedno samo tvoja. V družinah si člani čustva delijo. Včasih je otrok jezen na očeta v maminem imenu, ker je bil leta njen zaupnik — temu rečemo triangulacija. Včasih v družini jezo nosi eden, da je drugim ni treba. Vredno se je vprašati: koliko te jeze je moje in koliko sem je podedoval?

Dve bližnjici: ostati tiho ali oditi

Ko jeza na starše postane pretežka, ljudje najpogosteje izberejo eno od dveh poti. Prva je, da ostanejo in molčijo: hodijo na kosila, kimajo, pogoltnejo pripombe in se doma tri dni pobirajo. Druga je, da odidejo: zmanjšajo stik na najmanj ali ga prekinejo, v upanju, da bo z razdaljo izginila tudi jeza.

Bowen je za drugo pot uporabil izraz čustveni odrez in o njem povedal nekaj neprijetnega: fizična razdalja čustvene vezi ne razreši. Kdor odide, ne da bi vedel, kaj nosi s seboj, pogosto ugotovi, da se ista občutljivost pokaže drugje — pri partnerju, šefu, lastnih otrocih. Odrez in zlitost sta po Bownu dve obliki iste nerazrešene navezanosti: v obeh starši še vedno določajo, kako se počutim.

Tretjo pot je imenoval diferenciacija: zmožnost, da ostanem jaz, tudi ko sem v stiku s svojo družino, in da vem, kaj čutim, tudi ko se oni s tem ne strinjajo. Pomembno je, kaj to ni. Ni navodilo, da moraš ostati v stiku. Človek je lahko dobro razmejen in s staršem nima stika, ker je tako presodil. Razlika je v tem, ali je razdalja odločitev ali beg — ali si šel, ker veš, kaj potrebuješ, ali ker drugače jeze ne zdržiš.

Pod jezo je pogosto žalovanje

Jeza na starše se redko konča tako, da enostavno mine. Pogosteje se pod njo odpre nekaj tišjega in težjega. Jeza pravi: »To se ne bi smelo zgoditi.« Žalost pravi: »Zgodilo se je. In tistega, kar sem potreboval, ne bom več dobil.«

Za čim pravzaprav žaluješ? Najprej za staršem, ki bi ga potreboval in ga nisi imel — za mamo, ki bi opazila, za očetom, ki bi ostal. Potem za otrokom, ki je moral biti prezgodaj priden, tih ali odrasel. In nazadnje, kar je pogosto najtežje, za upanjem. Veliko odraslih desetletja živi z neizrečeno mislijo: če bom dovolj uspešen, dovolj potrpežljiv, če bom našel prave besede, me bo končno videl. Jeza to upanje ohranja pri življenju, ker je jeza še vedno zahteva. Ko jo spustiš, se moraš posloviti tudi od zahteve.

Raziskovalka Pauline Boss je za izgube brez jasnega konca uvedla izraz dvoumna izguba: človek je tu, a ga na način, ki bi ga potreboval, ni. Za tako izgubo ni obreda, ni sožalja in okolica je ne prepozna, zato je žalovanje toliko bolj samotno. Več o tem je v zapisu Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik.

Da jeza in žalost sodita skupaj, kažejo tudi raziskave psihoterapije. Sandra Paivio in Leslie Greenberg sta preučevala ljudi z »nedokončanimi posli« — nerazrešenimi čustvi do pomembne osebe iz preteklosti. Tisti, ki so v terapiji tej osebi v domišljijskem pogovoru s praznim stolom povedali, kar je ostalo neizrečeno — in to sta tipično prav jeza in žalost —, so napredovali bolj kot primerjalna skupina, ki je imela le poučna srečanja o isti temi. Človek na stolu je bil namišljen. Olajšanje ni bilo.

Pogovor, ki se ne zgodi pri kosilu

Kako je slišati, ko jeza prvič dobi besede in se pod njo pokaže še kaj? Morda nekako takole, v pogovoru s prijateljico (dialog je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Najbolj me jezi, da se dela, kot da ni bilo nič. Kot da sem si vse izmislila.«
»Kaj bi rada, da bi rekla?«
»Da ji je žal. Da je videla, da mi je bilo hudo.«
»In če tega nikoli ne reče?«
»… Potem sem čakala trideset let na nekaj, česar ne bo. Zdaj nisem več jezna. Zdaj mi je samo hudo.«

Ta premik — od »zakaj ne prizna« k »ne bo priznala« — je boleč, a ljudje ga pogosto opišejo tudi kot olajšanje. Čakanje je naporno delo. Ko se konča, se sprosti moč, ki je bila prej vezana na starša.

Ali jim moram povedati? Ali moram odpustiti?

Ne. Na obe vprašanji. To pravim brez zadržka, ker se o jezi na starše prepogosto govori, kot da je njen edini smiselni konec pogovor za mizo, objem in sprava. V resnici gre za tri ločena vprašanja in vsako ima svoj odgovor.

• Ali jezo predelam? To je tvoje delo in ga lahko opraviš brez starša: v dnevniku, v pogovoru, v terapiji. Zanj ne potrebuješ njegovega priznanja.
• Ali jim povem? Lahko, če želiš, da te slišijo, in če zdržiš tudi možnost, da te ne bodo. Nekateri starši zmorejo poslušati. Drugi se bodo branili, zanikali ali se razjokali tako, da jih boš na koncu tolažil ti. Pogovor ima smisel, kadar ti je pomembno, da si povedal — ne kadar je njegov uspeh odvisen od tega, kaj bodo rekli.
• Koliko stika hočem? Veliko, malo, pod določenimi pogoji ali nič. Vsaka od teh odločitev je lahko zrela in vsaka nezrela; odvisno, od kod prihaja. Kjer je bilo nasilje ali se škodljivo ravnanje nadaljuje, je razdalja zaščita in je nikomur ni treba upravičevati.

Tudi odpuščanje ni pogoj za mir in ni isto kot sprava. Razliko razloži zapis Odpuščanje ni sprava: kaj odpuščanje je in česa ne zahteva. Če pa se sprašuješ, ali je odnos sploh še mogoče popraviti in kako bi to bilo videti, preberi zapis Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?.

Pritisk k spravi pogosto pride od ljudi, ki jim je tvoja jeza neprijetna: od sorojencev, tet, drugega starša. »Daj no, saj je stara.« »Boš obžaloval, ko je ne bo več.« Včasih imajo prav, da bi ti bilo ob slovesu lažje, če bi se kaj zmehčalo. A sprava, v katero te potisnejo drugi, ni sprava, ampak nova različica starega pravila: tvoja čustva naj se umaknejo, da bo v družini mir.

Vaja: pismo, ki ga ne pošlješ

Za to vajo potrebuješ pol ure miru in papir. Pismo je namenjeno tebi, ne staršu. Prav zato, ker ga ne boš poslal, je lahko v njem vse.

1. Začni z dejstvi. Napiši tri konkretne prizore, ki se jih spomniš: kdo je kaj rekel ali naredil, koliko si bil star. Brez razlag in brez »vedno«.
2. Napiši jezo. »Jezen sem, ker …« Vsaj pet stavkov. Brez olepšav in brez »ampak vem, da si se trudil«. Za to bo prostor pozneje.
3. Napiši, kaj si pogrešal. »Potreboval bi, da bi …« Tu se pogosto ton spremeni. Če pridejo solze, pusti, da pridejo.
4. Napiši, kaj je tudi res. Če obstaja kaj, za kar si hvaležen ali kar razumeš, to dodaj — ne zato, da izničiš prejšnje, ampak zato, da je slika cela. Če tega ni, korak izpusti.
5. Zaključi s stavkom o sebi. »Od zdaj naprej bom …« Ena stvar, ki je v tvojih rokah: kako dolgo ostaneš na obisku, o čem ne boš več razpravljal, česa ne boš ponovil pri svojih otrocih.

Pismo shrani ali uniči. Če ga čez nekaj mesecev prebereš znova, boš morda opazil, da se je razmerje med drugim in tretjim korakom spremenilo. Če želiš iz pisma kdaj narediti nekaj, kar boš res poslal, je v bazi znanja opisano pismo o meji — to je krajše, mirnejše in govori o prihodnosti, ne o preteklosti.

Kje ta pogled ne velja

Vse, kar sem napisala, ima meje, in pošteno je, da jih povem.

Razumevanje sistema lahko postane izgovor. »Tudi ona je imela težko otroštvo« je stavek, s katerim ljudje pogosto utišajo sami sebe, še preden so jezo sploh začutili. Sistemski pogled je koristen za jezo, ki je že dobila prostor. Kot prvi korak je lahko le nova oblika starega molka.

Kjer je bilo nasilje, je vrstni red drugačen. Če si v otroštvu doživel telesno, spolno ali hudo čustveno nasilje, ni tvoja naloga razumeti starševo zgodbo in ni tvoja naloga ohraniti stik. Najprej varnost in pomoč nekoga, ki je za delo s travmo posebej usposobljen. Sama to nisem.

Jeza lahko tudi obtiči. Nekaterim jeza na starše sčasoma postane razlaga za vse: za službo, zveze, razpoloženje. Takrat ne varuje več, ampak drži na mestu. Če o starših premišljuješ vsak dan že leta in se nič ne premakne, to ni znak, da si premalo jezen, ampak da jeza sama ne bo dovolj.

Teorija ni dokaz. Bownove in Nagyjeve ideje so nastale v kliničnem delu z družinami in so terapevtom v pomoč že desetletja, niso pa vse enako dobro raziskovalno preverjene. Jemlji jih kot zemljevid, ne kot zakon.

Včasih se starši spremenijo. Ne vsi in ne po naročilu. A nekateri s starostjo, z vnuki ali po lastni izgubi zmorejo več kot nekoč. Če sprave nikomur ne vsiljujem, tudi ne trdim, da je nemogoča.

In če te ob teh temah preplavlja obup ali razmišljaš, da bi si kaj naredil, ne ostajaj sam. Pokličeš lahko Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

Kaj se spremeni, ko jeza dobi prostor

Starši praviloma ostanejo isti. Spremeni se, koliko prostora zavzamejo v tebi. Obiski postanejo krajši ali redkejši — ali pa daljši, ker ti ni več treba biti na preži. Pripomba pri kosilu še vedno zaboli, a te ne vrne v dvanajsto leto; opaziš jo, morda nanjo mirno odgovoriš, morda vstaneš in greš po kruh. Manj pričakuješ in si zato manjkrat razočaran. In pri lastnih otrocih ali v zvezi prej opaziš trenutek, ko bi ponovil nekaj starega. O tem piše zapis Prekiniti krog: kako se vzorec ustavi pri tebi.

Če želiš svojo jezo pogledati v širši sliki — kdo je v tvoji družini smel biti jezen, kdo je molčal, kaj se ponavlja skozi generacije — je za to namenjeno daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo se s klienti srečujem v živo v Ljubljani.

Kaj si zapomni

• Jeza na starše v odraslosti ni nehvaležnost. Pogosto pride pozno, ker si je otrok ni mogel privoščiti.
• Hvaležnost in jeza do istega človeka lahko obstajata hkrati; v odnosih s starši je to prej pravilo kot izjema.
• Družinski pogled pomaga razumeti, od kod kaj prihaja. Razumeti ne pomeni opravičiti.
• Ne molk ne razdalja jeze sama ne razrešita. Pod njo je pogosto žalovanje za tistim, česar ni bilo — in za upanjem, da še bo.
• Predelati jezo, povedati staršem in ostati v stiku so tri ločene odločitve. Nobena ne zahteva sprave.