Odvisnosti v športu: alkohol, stave in protibolečinska zdravila

»Med sezono sploh ne pijem. Saj veš, kakšen je režim.«

Stavek je povedan ponosno in je resničen. Med sezono res ne pije. Potem pa pride konec sezone in z njim tri tedni, o katerih ne govori rad. Ali pa pride poškodba in z njo tablete, ki so bile najprej predpisane za kolenko, potem pa so začele pomagati tudi pri nečem drugem — pri tem, da je večer bolj miren in da misli o prihodnosti utihnejo. Ali pa je na telefonu aplikacija za stave, ki jo je naložil »samo za zabavo« med dolgimi večeri v hotelu.

O odvisnostih v športu se govori malo, in še takrat večinoma o dopingu. Ta zapis ni o dopingu. Je o treh odvisnostih, ki so v športu pogostejše, kot bi pričakovali, in o katerih je še težje spregovoriti kot drugje: alkoholu, igrah na srečo in protibolečinskih zdravilih. Pišem previdno, brez imen in brez medicinskih nasvetov — iz vidika psihoterapije, ki jo vidim kot del pomoči, ne kot nadomestek zdravnika.

Šport ne ščiti pred odvisnostjo

Med ljudmi je trdno zasidrana predstava, da je šport najboljše zdravilo proti odvisnosti. Za rekreacijo to v marsičem drži. Za tekmovalni šport je slika bolj zapletena.

Pregled raziskav, ki so ga leta 2006 objavili Matthew Martens in sodelavci, je pokazal, da študentje športniki v ZDA pijejo pogosteje in bolj tvegano kot njihovi vrstniki, ki se s športom ne ukvarjajo. Še bolj zgovorna je raziskava Linde Cottler in sodelavcev iz leta 2011 med nekdanjimi poklicnimi igralci ameriškega nogometa: več kot polovica jih je med kariero jemala močna protibolečinska zdravila iz skupine opioidov, med temi pa jih je približno sedem od desetih zdravila vsaj kdaj jemalo drugače, kot jim je bilo predpisano — več, dlje ali iz drugih razlogov. Ta podatek prihaja iz enega športa in ene države, a dobro pokaže, kako blizu sta poškodba in tveganje.

Strokovno soglasje Mednarodnega olimpijskega komiteja o duševnem zdravju vrhunskih športnikov iz leta 2019 (Reardon in sodelavci) zato med teme, ki jih je treba jemati resno, poleg depresije in tesnobe uvršča tudi tvegano rabo alkohola, zlorabo zdravil in igre na srečo. Šport torej ni zaščita. Je okolje z lastnimi tveganji.

Alkohol: slavje in tolažba

Alkohol je v športu navzoč na načine, ki jih skoraj ne opazimo več. Šampanjec na odru za zmagovalce. Skupna večerja po koncu sezone, kjer se »spodobi« piti. Pivovarna kot sponzor. Pivo po rekreativni tekmi, ki je za mnoge pomembnejši del večera kot tekma sama.

Pri vrhunskih športnikih se pogosto pokaže vzorec, ki mu lahko rečemo pitje v sunkih. Med sezono stroga disciplina, ob koncu sezone, po izpadu ali po porazu pa nenadno, obilno pitje. Ker med sezono ni težav, se človek in okolica tolažita, da je vse v redu. A vprašanje ni le, koliko piješ, ampak čemu pitje služi. Če je alkohol edino, kar po dolgih mesecih napetosti zares sprosti, potem opravlja nalogo, ki bi jo moralo opravljati nekaj drugega.

V Sloveniji ima alkohol še posebno mesto. Kako se pitje v družini normalizira, sem opisala v zapisu Alkohol v slovenski družini: kako se normalizira, dokler ne poči. Športna kultura s svojimi slavji in »tretjimi polčasi« se v ta vzorec lepo prilega.

Stave: odvisnost, ki se dolgo ne vidi

Igre na srečo in športne stave so v športu poseben primer. Športnik pozna šport bolje kot povprečen stavničar, zato ima lahko občutek, da stava zanj ni igra na srečo, ampak znanje. Ta iluzija nadzora je eden od dobro opisanih mehanizmov, ki podpirajo odvisnost od iger na srečo.

Mnogim športnikom pravila zvez in klubov prepovedujejo stave na lastni šport — zaradi poštenosti tekmovanj. A prepoved ne velja za druge športe, za igralnice ali spletne igre. In okoliščine so pogosto kot nalašč: dolgi večeri v hotelih, dolgčas med potovanji, denar, ki je nenadoma na voljo, in potreba po vznemirjenju, ki je po tekmi ne zadovolji nič drugega.

Odvisnost od iger na srečo nima vonja in se v telesu ne vidi. Zato se dolgo skriva, tudi pred najbližjimi. O tem, kako se razvije in zakaj je tako zahrbtna, sem pisala v zapisu Igre na srečo: odvisnost, ki nima vonja in se dolgo ne vidi.

Protibolečinska zdravila: ko pomoč postane tveganje

Bolečina je v športu skoraj stalna spremljevalka. Igranje kljub bolečini velja za vrlino, izpad zaradi poškodbe pa za grožnjo — mestu v ekipi, pogodbi, identiteti. V takem okolju so protibolečinska zdravila nekaj povsem običajnega, in v veliki večini primerov tudi upravičenega: predpiše jih zdravnik, ker so potrebna.

Tveganje se začne drugje. Nekatera zdravila proti bolečini — zlasti opioidi — ne utišajo le telesne bolečine. Prinesejo tudi občutek miru, topline, oddaljenosti od skrbi. Za športnika, ki se ob poškodbi spopada s strahom, osamljenostjo in negotovostjo, je to lahko zelo privlačno. Bolečina in čustva so v možganih tesneje povezani, kot si mislimo; več o tem najdeš pod pojmom bolečina in čustva.

Tu moram biti zelo jasna: o zdravilih se odločaš samo z zdravnikom. Ne spreminjaj odmerka sam, ne prenehaj jih jemati nenadoma brez posveta in ne jemlji tablet, ki so bile predpisane komu drugemu. Pri nekaterih zdravilih je nenadna prekinitev lahko nevarna — zakaj je treba odtegnitev jemati resno, sem razložila v zapisu Odtegnitveni sindrom: zakaj ga je treba jemati resno. Klubski ali osebni zdravnik pozna tudi protidopinška pravila, zato je tudi s tega vidika pravi sogovornik.

O tem, kako poškodba zamaje duševno ravnovesje, sem več napisala v zapisu Poškodba in duševno zdravje: ko te telo ustavi.

Zakaj prav športniki

Odvisnost ni stvar šibke volje. Športniki so pogosto ljudje z izjemno voljo, pa vendar niso zavarovani. Nekaj razlogov, zakaj je šport lahko rodovitna podlaga:

• Nagrajevalni sistem je navajen na vrhove. Zmaga, polna dvorana, adrenalin — možgani se navadijo na močne dražljaje. Ko jih ni, je vsakdan nenadoma bled. Kaj se pri tem dogaja z dopaminom in zakaj to ni stvar značaja, sem opisala v zapisu Odvisnost ni šibka volja: kaj se zgodi z nagrajevalnim sistemom.
• Identiteta stoji na eni nogi. Britton Brewer in sodelavci so že leta 1993 opisali športno identiteto kot dvorezen meč: daje smisel, a ko se zamaje — ob poškodbi, izpadu ali koncu kariere —, človek ne ve več, kdo je. Praznina pa išče polnilo.
• Struktura izgine čez noč. Med sezono je vsaka ura načrtovana. Ob koncu kariere ali med dolgo rehabilitacijo te strukture ni več, in z njo izgine tudi zunanji nadzor.
• Kultura molka. Kdor prizna težavo, tvega mesto v ekipi. Zato se težave skrivajo, dokler ne postanejo prevelike, da bi jih še skrili.

Posebej ranljivo obdobje je konec kariere. O tem, kako se spremeni občutek, kdo si, sem pisala v zapisu Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik.

Pogovor, ki ga je težko začeti

Najtežji korak je pogosto prvi pogovor. Takole je lahko videti med dvema soigralcema po treningu (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Hej, imaš minuto?«
»Ja, kaj je?«
»Ne vem, kako naj rečem. Zadnje tedne te vidim, kako nekaj vzameš pred treningom. Pa ponoči si stalno na telefonu, na tistih stavah.«
»Pa kaj ti je? Saj imam vse pod kontrolo.«
»Mogoče res. Samo … če nimaš, mi lahko poveš. Ne bom šel do trenerja. Hočem samo, da veš, da sem opazil.«
(dolga tišina) »Koleno me še vedno boli. In brez tega ne spim.«

Soigralec v tem pogovoru ne postavlja diagnoze, ne grozi in ne pridiga. Pove, kaj je opazil, in pusti prostor. To je pogosto vse, kar je potrebno, da se zid prvič razpoka. Če si ti v vlogi tistega, ki skrbi, je dobro vedeti tudi, kje je meja med podporo in omogočanjem — o tem piše zapis Ko je odvisen partner: kje je meja med podporo in omogočanjem.

Opozorilni znaki

Za odvisnost ni pomembna le količina, ampak predvsem odnos do snovi ali vedenja. Nekaj vprašanj, ki so lahko v pomoč:

• Ali potrebuješ alkohol, stavo ali tableto, da se umiriš, zaspiš ali zdržiš?
• Ali si že poskusil zmanjšati, pa ti ni uspelo?
• Ali kaj skrivaš pred partnerjem, družino, trenerjem ali zdravnikom?
• Ali jemlješ zdravila dlje, v večjih odmerkih ali iz drugih razlogov, kot so ti bila predpisana?
• Ali si stave povečal, da bi pokril izgube?
• Ali se ti zdi, da brez tega ne bi zmogel sezone, rehabilitacije ali konca kariere?

Če si pri več vprašanjih pokimal, to še ni diagnoza. Je pa dober razlog za pogovor z zdravnikom. Več vprašanj, ki povedo več kot sama količina, najdeš v zapisu Ali sem odvisen? Vprašanja, ki povedo več kot količina, kratko razlago pojma pa pod geslom odvisnost.

Vaja: teden poštenega opazovanja

Ta vaja ne zahteva, da karkoli spremeniš. Zahteva le, da en teden pošteno pogledaš. Začni danes.

1. Vsak večer zapiši tri stvari: kaj si pil, stavil ali vzel (in koliko), kdaj se je to zgodilo in kje si bil. Brez popravljanja in brez komentarjev.
2. Ob vsakem zapisu dodaj eno besedo za občutek, ki je bil tik pred tem: dolgčas, napetost, bolečina, osamljenost, slavje, strah.
3. Na koncu tedna poišči vzorec. Se ponavlja isti občutek? Isti kraj — hotel, avtobus, dom po porazu? Ista ura?
4. Izberi enega človeka in mu povej, kaj si opazil. Ne trenerju, če ti to ni varno, ampak nekomu, ki mu zaupaš: partnerju, prijatelju, zdravniku.
5. Če gre za zdravila, se naroči pri zdravniku in mu pokaži svoj zapis. Skupaj se dogovorita, kako naprej. Sam ne spreminjaj ničesar.

Zapis ni dokaz proti tebi. Je zemljevid, ki pokaže, kaj snov ali stava v tvojem življenju nadomešča — in s tem, kje je treba iskati drugačno pomoč.

Kam po pomoč v Sloveniji

Odvisnost je zdravstvena težava in jo je najbolje reševati z več strani hkrati. Prvi naslov je skoraj vedno osebni ali klubski zdravnik, ki presodi telesno stanje, pomaga varno ravnati z zdravili in te po potrebi napoti naprej — k psihiatru ali v specializirane programe za zdravljenje odvisnosti. Pri alkoholu in drugih odvisnostih so ljudem v pomoč tudi skupine za samopomoč; kaj o njih pravijo raziskave, sem povzela v zapisu Anonimni alkoholiki in drugi programi: kaj o njih pravijo raziskave.

Kje je pri tem psihoterapija? Ne na začetku, kadar je ogroženo telesno zdravje, ampak ob boku zdravljenju. V terapiji iščeva, kaj snov ali stava v tvojem življenju opravlja: ali pomirja strah pred izpadom, polni praznino po koncu sezone, utiša žalost, o kateri v slačilnici ni mogoče govoriti. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto vidimo, da se odvisnost nasloni na stare vzorce iz družine — na to, kako so se doma spopadali s stisko in kaj je bilo dovoljeno čutiti. Odvisnost pa nikoli ne prizadene le enega človeka; zato je v terapijo včasih smiselno povabiti tudi partnerja ali družino.

Če si ob tem v dvomih, ali potrebuješ zdravnika, psihiatra, športnega psihologa ali psihoterapevta, začni pri zdravniku. Ta lahko oceni, kaj je najprej potrebno, in te usmeri naprej. Ni ti treba vedeti vsega vnaprej — dovolj je, da narediš prvi korak.

Če se v stiski pojavijo misli, da ne bi več živel, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vse dni, 24 ur). Ob zastrupitvi ali drugi nujni situaciji pokliči 112.

Kje ta zapis ne velja

Vsak kozarec ni odvisnost. Večina športnikov, ki ob koncu sezone popije več kot sicer, ni odvisnih. Večina tistih, ki jemlje protibolečinska zdravila po navodilih zdravnika, jih po koncu zdravljenja brez težav opusti. Namen tega zapisa ni, da bi v vsakem slavju videl bolezen.

Zdravila niso sovražnik. Bolečino je treba zdraviti, in zdravila, ki jih predpiše zdravnik, imajo svoje mesto. Strah pred zdravili, zaradi katerega bi kdo trpel po nepotrebnem ali se nepravilno samozdravil, je lahko prav tako škodljiv.

Doping je druga zgodba. Raba snovi za izboljšanje zmogljivosti ima svoje vzroke in svoja pravila in je ta zapis ne pokriva.

Psihoterapija ni prvi naslov, kadar je ogroženo telo. Če pri prenehanju pitja ali jemanja zdravil doživljaš tresenje, potenje, nemir, zmedenost ali hude telesne simptome, potrebuješ zdravnika takoj, ne terapevta. Pri odvisnosti tudi športni psiholog ni pravi prvi naslov — njegovo področje je nastop. Jaz nisem športna psihologinja; lahko pa sem del ekipe, ki ti pomaga razumeti, kaj se je zgodilo, in kako živeti naprej.

Kaj si zapomni

• Šport ne ščiti pred odvisnostjo — alkohol, stave in protibolečinska zdravila so v športu pogostejši, kot bi pričakovali.
• Bolj kot količina šteje, čemu snov ali stava služi: kaj pomiri, kaj prikrije, kaj nadomesti.
• Posebej ranljivi so trenutki poškodbe, izpada in konca kariere, ko se zamaje identiteta.
• O zdravilih se odločaš samo z zdravnikom: brez samovoljnega spreminjanja odmerkov in nenadnih prekinitev.
• Pomoč je najboljša, ko sodeluje več ljudi — zdravnik, psihiater, psihoterapevt in bližnji.