Samopoškodovanje: kaj v resnici pomeni in kako se odzvati

Junij je, trideset stopinj, in tvoja hči že tretji teden nosi pulover z dolgimi rokavi. Nato ji ob kosilu rokav zdrsne do komolca in zagledaš tanke, vzporedne črte na notranji strani podlakti. Nekatere so sveže, druge že bele. Ona opazi tvoj pogled, potegne rokav nazaj in reče: »Mačka me je.« Doma nimate mačke.

Starši, ki mi opišejo tak trenutek, se ga spominjajo telesno — kot udarec v trebuh. Sledi val misli, ki si nasprotujejo: groza, da otrok želi umreti; jeza, ker je to naredil sebi; sram, ker tega nisi opazil prej; in strah, da boš z napačno besedo vse samo poslabšal. Ta zapis je namenjen predvsem tebi kot staršu, ki si se znašel v tej točki. Poskušala bom razložiti, kaj samopoškodovanje najpogosteje pomeni, česa ne pomeni, kako se odzvati v prvem pogovoru in kje poiskati pomoč.

Preden nadaljujem: če obstaja kakršenkoli sum, da je tvoj otrok v neposredni nevarnosti ali se je hudo poškodoval, pokliči 112. Mladi lahko kadarkoli pokličejo TOM telefon 116 111, ob samomorilnih mislih pa je na voljo Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (od 19. do 7. ure) in Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur).

Kaj samopoškodovanje je

V strokovni literaturi se za to, o čemer govorim, uporablja izraz nesamomorilno samopoškodovanje: namerno poškodovanje lastnega telesa brez namena umreti. Najpogosteje gre za rezanje, praskanje, udarjanje, opekline ali oviranje celjenja ran. Lahko pa je tudi manj vidno — udarjanje z glavo ob steno, grizenje, praskanje do krvi na mestih, ki jih nihče ne vidi. Krajšo razlago pojma samopoškodovanje najdeš v bazi znanja.

Pomembna je beseda nesamomorilno. Večina mladih, ki se samopoškodujejo, tega ne počne zato, da bi umrli. Počnejo nekaj drugega — nekaj, kar ima za njih v tistem trenutku smisel. Kaj, je osrednje vprašanje tega zapisa. A to ne pomeni, da je samomorilnost izključena; k temu se bom vrnila.

Kako pogosto se to dogaja

Starši pogosto mislijo, da je njihov otrok edini. Ni. Pregled in metaanaliza raziskav na splošni, neklinični populaciji (Swannell in sod., 2014) je pokazala, da se je približno 17 odstotkov mladostnikov vsaj enkrat v življenju samopoškodovalo. Pri mlajših odraslih je bil delež nižji, pri odraslih še nižji. Samopoškodovanje se najpogosteje začne v zgodnjem najstništvu.

Ta številka ne pomeni, da je samopoškodovanje »normalno« in da ni razlog za skrb. Pomeni pa, da ni znak, da je tvoj otrok »nor« ali da je tvoja družina nekaj posebej grozljivo zgrešila. Je razmeroma pogost, a resen način, na katerega se mladi spoprijemajo s stisko, ki je ne zmorejo nositi drugače.

Zakaj: kaj samopoškodovanje naredi

Raziskovalca Matthew Nock in Mitchell Prinstein sta predlagala, da samopoškodovanje razumemo po tem, kaj človeku prinese. Pregled dokazov, ki ga je kasneje pripravil David Klonsky, je pokazal, da je daleč najpogostejša funkcija uravnavanje neznosnih čustev. Mladi opisujejo, da napetost, jeza, tesnoba ali praznina naraščajo, dokler ne postanejo neznosne — po samopoškodbi pa pride kratkotrajno olajšanje.

Poleg tega se pogosto pojavljajo še druge funkcije:

• Začutiti nekaj. Kadar je človek odrezan od sebe, otopel, kot da gleda svoje življenje skozi steklo, mu bolečina vrne občutek, da je resničen. Temu stanju pravimo disociacija.
• Kaznovati sebe. Mladi, ki nosijo veliko sramu, včasih rečejo, da so si »zaslužili«. Kako deluje to čustvo, sem opisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.
• Povedati brez besed. Včasih je rana sporočilo, ki ga človek ne zna izreči: »Hudo mi je.« To ni manipulacija — to je jezik, ki ga ima na voljo, ko drugih ni.
• Preusmeriti bolečino. Telesna bolečina je otipljiva, ima začetek in konec. Čustvena pogosto nima.

Iskanje pozornosti? Zakaj ta razlaga škodi

Najpogostejši odziv okolice — včasih tudi zdravstvenih delavcev — je: »To dela samo za pozornost.« Ta stavek je skoraj vedno napačen in skoraj vedno škodljiv.

Napačen je, ker večina mladih svoje rane skriva. Če bi šlo za pozornost, bi jih kazali. Škodljiv pa je zato, ker tudi takrat, ko je v samopoškodovanju del sporočila drugim, to sporočilo ni »poglej me«, ampak »ne zmorem«. Človek, ki mora poseči po tako skrajnem jeziku, da bi ga kdo slišal, potrebuje več pozornosti, ne manj.

Drugi mit je, da gre za težavo deklet. Raziskave sicer kažejo, da je samopoškodovanje pri dekletih pogosteje zaznano, a fantje se tudi samopoškodujejo — pogosteje z udarjanjem v steno ali predmete, kar okolica rajši razume kot »jezo« kot pa kot samopoškodovanje. Tretji mit je, da gre za »modno muho«, ki bo minila sama. Pri nekaterih res mine, pri drugih pa se brez pomoči utrdi v vzorec, ki traja leta.

Ali to pomeni, da želi umreti?

Najpogosteje ne. A tega vprašanja ni dobro odpraviti prehitro. Raziskave kažejo, da je samopoškodovanje — čeprav ima drugačen namen — eden od pomembnih dejavnikov tveganja za kasnejši poskus samomora. Tisti, ki se je navadil prenašati bolečino in strah pred lastno poškodbo, ima nižji prag za to, da nekoč naredi tudi nekaj nevarnejšega.

Zato je prav, da otroka vprašaš neposredno: »Ali kdaj pomisliš, da bi raje umrl?« Mnogi starši se bojijo, da bi s takim vprašanjem idejo vsadili. Pregled raziskav (Dazzi in sod., 2014) ni našel dokazov, da bi spraševanje o samomoru povečalo samomorilne misli; nekateri mladi so po takem pogovoru celo poročali o olajšanju. Več o tem, kako zveni pogovor o samomorilnih mislih, sem zapisala v zapisu Ko pomisliš, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo: o samomorilnih mislih.

Če otrok pove, da razmišlja o samomoru, ima načrt ali je že kaj poskusil, ne ostani sam s tem. Isti dan se obrni na osebnega zdravnika, pediatra ali dežurno službo; ob neposredni nevarnosti pokliči 112.

Prvi pogovor: kako ga začeti

Ameriški strokovnjak za samopoškodovanje Barent Walsh priporoča držo, ki ji pravi spoštljiva radovednost: miren, nizek ton, zanimanje za to, kaj se dogaja, brez pretiranega vznemirjenja in brez obsojanja. Ni treba, da si popolnoma miren — dovolj je, da otrok ne dobi občutka, da mora zdaj poleg sebe pomirjati še tebe.

Takole lahko zveni (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

Oče: »Nina, videl sem tvojo roko. Ne bom se jezil. Rad bi samo razumel, kaj se ti dogaja.«
Nina: »Nič ni. Ne delaj drame.«
Oče: »Prav. Ne bom te silil, da poveš vse zdaj. Samo to bi rad vedel: ali ti je kdaj tako hudo, da bi raje ne živela?«
Nina (po dolgem molku): »Ne. Ne tako. Samo … včasih je preveč. Potem je boljše.«
Oče: »Hvala, da si mi to povedala. Ne vem še, kako ti pomagati, ampak ne boš sama s tem.«

Oče v tem pogovoru ne izve vsega. Ne doseže obljube, da se to ne bo več zgodilo. Doseže pa nekaj pomembnejšega: Nina izve, da je skrivnost lahko izrečena, ne da bi se svet podrl. Prav skrivanje je tisto, kar ohranja krog samopoškodovanja.

Kako z najstnikom na splošno govoriti o duševnem zdravju, ko še ni krize, sem opisala v zapisu Kako se z najstnikom pogovarjati o duševnem zdravju.

Česa se izogibaj — in kaj pomaga

V prvih urah in dneh starši pogosto naredijo stvari, ki izhajajo iz ljubezni in panike, a otroka oddaljijo. Nekaj se jih ponavlja:

• Zahteva obljube. »Obljubi, da tega ne boš nikoli več naredila.« Otrok bo obljubil, ker hoče, da se pogovor konča. Ko se bo naslednjič samopoškodoval, bo poleg stiske nosil še občutek, da je prelomil obljubo — in rane bo skril še bolje.
• Kaznovanje. Odvzem telefona ali prepoved izhodov kot kazen za samopoškodbo pove, da je problem vedenje, ne bolečina.
• Nenehni pregledi. Skrb, da bi preverjal roke, je razumljiva, a pregledi vsak večer spremenijo odnos v nadzor in sram poglobijo.
• Molk. Nekateri starši se bojijo, da bodo s pogovorom stvari poslabšali, zato ne rečejo nič. Otrok to pogosto razume kot »tudi ti tega ne preneseš«.

Kar pomaga, je preprostejše, a težje: poskrbi za rane (čista oskrba, ob globlji rani k zdravniku), umakni ali zakleni zdravila in ostrejše predmete, ki niso nujni, ne da bi iz tega delal predstavo, ostani na voljo in poišči strokovno pomoč. In poskrbi zase: tudi starš potrebuje nekoga, s komer lahko predela grozo, krivdo in jezo, ki jih je prinesel ta trenutek.

Krivda je pri starših skoraj neizogibna. »Kje sem zgrešil?« je vprašanje, ki ga slišim vedno. Družinsko okolje ima vlogo — a samopoškodovanje se pojavlja tudi v družinah, kjer so starši skrbni in prisotni. Vzroki so pogosto v prepletu: temperament, vrstniški odnosi, šola, izkušnje, o katerih starši ne vedo, in občutljivost živčnega sistema. Krivda, ki te ohromi, otroku ne pomaga. Odgovornost, ki te premakne k dejanjem, mu pomaga.

Vaja: priprava na pogovor, preden ga začneš

Če si samopoškodovanje odkril ali ga sumiš, pa pogovora še ni bilo, si vzemi pol ure zase, preden ga začneš. Ta vaja ti pomaga, da ne vstopiš vanj v najvišjem alarmu.

1. Zapiši, kaj čutiš. Strah, jezo, krivdo, sram, gnus, žalost — vse, kar je. Ta čustva niso napačna, a so tvoja, in prav je, da jih prepoznaš, preden sedeš k otroku.
2. Umiri telo. Nekaj minut počasnega dihanja z daljšim izdihom ali sprehod okrog bloka. Otrok bo bral tvoj obraz in ton bolj kot besede. Zakaj je to pomembno, opisuje pojem okno tolerance.
3. Zapiši prvi stavek. Kratek, opisen, brez vprašanja »zakaj«: »Videla sem tvojo roko. Rada bi razumela, kako ti je.«
4. Izberi čas in prostor. Ne pred brati in sestrami, ne tik pred šolo, ne sredi prepira. Pogosto je lažje ob skupni dejavnosti, v avtu, na sprehodu — kjer si ni treba gledati v oči.
5. Določi en sam naslednji korak. Ne vse naenkrat. Morda je to obisk pri zdravniku, morda dogovor, da ti bo povedala, ko bo spet hudo. Povej ga na koncu pogovora in ga drži.

Kakšna pomoč deluje

Prva vrata so osebni zdravnik ali pediater, ki oskrbi rane, oceni tveganje in napoti naprej — k pedopsihiatru, kliničnemu psihologu ali v center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer je ta na voljo. Pomembna je tudi šolska svetovalna služba. Kdaj in kako najstnika pripeljati do terapevta, sem opisala v zapisu Kdaj najstnika peljati k terapevtu.

Za mladostnike, ki se ponavljajoče samopoškodujejo, ima najmočnejše dokaze dialektično vedenjska terapija, prilagojena za mladostnike. V randomizirani raziskavi na Norveškem (Mehlum in sod., 2014) je ta pristop samopoškodovanje zmanjšal bolj kot običajna obravnava. Pomembno je, da v to obliko terapije vstopijo tudi starši: mladostnik se uči prepoznavati in prenašati čustva — kar opisuje pojem regulacija čustev —, starši pa, kako ga pri tem podpreti.

Ob individualni pomoči za najstnika je lahko koristna tudi družinska terapija. Ne kot nadomestek, ampak kot dopolnilo: pomaga, da se v družini odprejo pogovori, ki so bili dolgo zaprti, in da se starši ne znajdejo sami z vsem, kar so odkrili. Kako to poteka, ko najstnik doma sploh ne govori več, sem opisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Mnoge starše skrbi, ali bodo izvedeli, kaj otrok pove terapevtu. Pri mladostnikih so pravila zaupnosti odvisna od starosti in okoliščin, pri resni nevarnosti pa jih terapevt vedno prekine. Kje so meje, sem opisala v zapisu Zaupnost na terapiji: kaj ostane med nama in kje so meje. Zasebnost pri terapevtu je pogosto prav pogoj, da najstnik spregovori.

Kje ta razlaga ne zadošča

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Ni vsako samopoškodovanje »le« uravnavanje čustev. Včasih je del depresije, motnje hranjenja, posledica travme ali zlorabe, ki se še dogaja. Če je tako, mirni pogovori doma ne zadoščajo — potrebna je celostna ocena strokovnjaka. Kako prepoznati depresijo pri mladih, sem opisala v zapisu Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj.

Mirnost staršev ni zdravilo. Spoštljiva radovednost odpre pogovor, a ne odpravi vzrokov. Starš, ki se je naučil pravih stavkov, je lahko še vedno nemočen pred stisko, ki je večja od družine. To ni njegova napaka.

Ni vedno v družini. Pri marsikaterem najstniku je sprožilec zunaj doma — medvrstniško nasilje, osamljenost, izkušnja, o kateri ne more govoriti. Iskanje vzroka v družini ga lahko celo odvrne od tega, kar se res dogaja.

In kriza ni trenutek za razmislek. Vse, kar sem napisala o pogovoru, velja, ko ni neposredne nevarnosti. Ko je, je razlika med kriznim odzivom in terapevtskim procesom ključna — o tem več v zapisu Prva pomoč ni terapija: razlika med kriznim pogovorom in terapevtskim procesom.

Kaj si zapomni

• Samopoškodovanje je najpogosteje način, kako preživeti neznosna čustva, ne poskus samomora in ne iskanje pozornosti.
• Je razmeroma pogosto — metaanaliza je pokazala, da se je približno 17 odstotkov mladostnikov vsaj enkrat samopoškodovalo.
• Vseeno vedno vprašaj o samomorilnih mislih. Vprašanje ne vsadi ideje, ob nevarnosti pokliči 112.
• Ne zahtevaj obljube in ne kaznuj. Cilj prvega pogovora je, da skrivnost postane izrekljiva.
• Poišči pomoč za otroka in zase — zdravnik, šolska svetovalna služba, terapija za mladostnike in po potrebi družinska terapija.