ADHD ali anksioznost? Kako ju ločiti

»Dve leti sem se ukvarjal s tesnobo. Skrbi so se res umirile, spim bolje, v službi me ne stiska več. Ampak še vedno ne morem prebrati poglavja do konca. Na dopustu, ko me ni skrbelo čisto nič, sem v hotelu pozabil potni list.«

Ta stavek v sebi nosi pomembno vprašanje. Če je bila tesnoba tisto, kar je motilo zbranost, zakaj se zbranost ni vrnila, ko je tesnoba popustila? Morda zato, ker je bilo v ozadju še nekaj drugega. Ali pa zato, ker sta bili obe stvari ves čas tam hkrati.

ADHD in tesnoba se na prvi pogled zelo podobno kažeta: nemir, težave s koncentracijo, slab spanec, razdražljivost, odlašanje. Zato ju je lahko zamenjati — in zato se zgodi, da človek leta zdravi eno, drugo pa ostane neprepoznano. V tem zapisu bi rada pokazala nekaj vprašanj, ki pomagajo videti razliko. Diagnoze pa ne postavljam jaz in je tudi ta zapis ne more: ADHD in anksiozne motnje oceni psihiater ali klinični psiholog.

Zakaj ju je tako lahko zamenjati

Če primerjaš merila za ADHD in za generalizirano tesnobo v diagnostičnih priročnikih, opaziš, da se nekatere točke skoraj prekrivajo. Pri generalizirani anksiozni motnji je med znaki naštet nemir oziroma občutek napetosti, hitra utrudljivost, težave s koncentracijo ali občutek, da je glava prazna, razdražljivost in moten spanec. Kdor bere ta seznam z izkušnjo ADHD, se v njem zlahka prepozna.

Hkrati se oboje pogosto pojavlja skupaj. V veliki ameriški raziskavi, ki so jo vodili Kessler in sodelavci, je imela skoraj polovica odraslih z ADHD v zadnjem letu tudi katero od anksioznih motenj. To pomeni, da vprašanje pogosto ni »ali eno ali drugo«, ampak »koliko česa« — in kaj je prišlo prej.

Ameriški diagnostični priročnik DSM-5 zato pri ADHD izrecno zahteva, da znakov ne pojasni bolje kakšna druga duševna motnja, na primer anksiozna. To ni birokratska opomba. Je opozorilo, da sta si podobi tako blizu, da ju je treba ločevati namenoma.

Prvo vprašanje: kam gre pozornost?

Ko se ljudje s tesnobo ne morejo zbrati, se njihova pozornost običajno ne razprši naključno. Ujame jo skrb. Bereš poročilo, v glavi pa se vrti pogovor s šefom, ki te čaka jutri. Gledaš film, pa razmišljaš o izvidu, ki še ni prišel. Michael Eysenck in sodelavci so to opisali v teoriji nadzora pozornosti: tesnoba preusmeri pozornost k morebitni nevarnosti in porablja vire, ki bi jih sicer imel za nalogo pred sabo.

Pri ADHD je slika drugačna. Pozornost ne odide nujno k nečemu grozečemu — odide k nečemu drugemu. K zvoku z ulice, k zanimivi misli, k zavihku, ki je ravno odprt. Ljudje z ADHD pogosto opisujejo, da jih pri dolgočasni nalogi ne moti strah, ampak to, da naloga preprosto »ne prime«.

Preprosto vprašanje, ki si ga lahko zastaviš: ko izgubim nit, o čem razmišljam? Če je odgovor skoraj vedno »o tem, kaj bi šlo lahko narobe«, to kaže v drugo smer, kot če je odgovor »o vsem mogočem«. O tem, kako se skrb vrti sama vase, sem pisala v zapisu »Kaj če …«: zakaj možgani raje predvidijo sto katastrof kot en miren dan.

Drugo vprašanje: od kdaj?

ADHD je nevrorazvojna razlika. To pomeni, da ne pride nenadoma v odraslosti. Po merilih DSM-5 se morajo nekateri znaki pokazati že pred dvanajstim letom, četudi jih takrat nihče ni poimenoval. Pri odraslih z ADHD se v spričevalih pogosto ponavljajo iste opombe — »bi zmogel več, če bi bil bolj pozoren«, »sanjari«, »pozablja naloge«.

Tesnoba lahko prav tako sega v otroštvo, a pogosteje se njen potek spreminja z življenjskimi okoliščinami. Pojavi se ob izgubi, selitvi, novi službi, rojstvu otroka, se umiri in se spet vrne. Če se tvoje težave z zbranostjo pojavijo šele po kakšnem velikem stresu, to še ne izključuje ADHD — lahko je stres samo razkril nekaj, kar si prej nadomeščal — ampak je pomemben podatek za oceno.

Zato je pred morebitnim pregledom dobro poiskati stara spričevala ali se z nekom, ki te je poznal kot otroka, pogovoriti, kakšen si bil. Če te zanima, kako se ADHD pri odraslih pogosto skrije za »značajem«, preberi zapis ADHD pri odraslih: znaki, ki jih desetletja pripisujemo značaju.

Tretje vprašanje: kaj se zgodi, ko je mirno?

To je morda najbolj zgovorno vprašanje. Pomisli na obdobje, ko ni bilo velikih pritiskov — dopust, poletje, mirnejši mesec v službi. Kaj se je zgodilo z zbranostjo?

Pri tesnobi se zbranost ob umiritvi pogosto izboljša. Ko skrbi ni, je v glavi več prostora. Pri ADHD se lahko zgodi celo obratno: brez roka, ki bi pritiskal, je še težje začeti. Mnogi ljudje z ADHD opisujejo, da najbolje delujejo pod pritiskom — ne zato, ker bi ga imeli radi, ampak zato, ker pritisk prinese zagon, ki ga sicer ni.

Podobno je z nemirom. Tesnobni nemir je napet: stisnjena čeljust, plitko dihanje, občutek, da se bo nekaj zgodilo. Z umiritvijo okoliščin navadno popusti. Nemir pri ADHD je pogosto bolj podoben potrebi po gibanju ali spremembi — noga, ki niha pod mizo, roka, ki seže po telefonu, želja, da bi vstal sredi sestanka. Ni nujno neprijeten in ni vezan na strah. Mnogi ga opisujejo kot nekaj, kar je bilo vedno tam, tudi na najlepših počitnicah.

Tudi spanec pove svoje. Ko tesnoba ne pusti zaspati, se misli običajno vrtijo okrog skrbi: kaj bo jutri, kaj sem rekel narobe, kaj če. Pri ADHD ljudje pogosto opisujejo, da se glava zvečer šele zares zbudi — ne zaradi strahu, ampak ker se končno vse utiša in pridejo na vrsto ideje, načrti in zanimive misli. Rezultat je pri obeh enak, utrujenost naslednji dan. Vsebina budnosti pa je drugačna, in prav ta je za oceno pomembna.

Stavek iz uvoda opisuje prav to: tesnoba je odšla, zmeda pa je ostala. To ni dokaz za ADHD. Je pa podatek, ki ga je vredno povedati zdravniku — natančno s takimi besedami.

Odlašanje iz strahu ali odlašanje brez zagona

Odlašanje poznata obe stanji, a izvira od drugod. Pri tesnobi se naloge izogibaš, ker te je strah, kaj bo pokazala: da ne boš dovolj dober, da bo kdo nezadovoljen, da boš naredil napako. Izogibanje prinese kratko olajšanje in zato se ponavlja. Več o tem mehanizmu piše v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi.

Pri ADHD je odlašanje pogosto povezano z izvršilnimi funkcijami — s tem, kako možgani načrtujejo, začnejo in vzdržujejo nalogo. Človek ve, da mora nalogo narediti, ni ga je strah, in vseeno ne more začeti. Kot bi bil motor prižgan, a prestava ne prime.

V resnici se to dvoje pogosto prepleta. Kdor z ADHD leta zamuja roke, sčasoma razvije tudi strah pred nalogami — in takrat odlaša iz obeh razlogov hkrati. Zato je vprašanje »zakaj odlašam« pogosto koristnejše od vprašanja »ali odlašam«.

Ko je tesnoba posledica ADHD

Za veliko odraslih z ADHD tesnoba ni ločena težava, ampak odziv na življenje z neprepoznanimi težavami. Če si celo življenje pozabljal, zamujal in poslušal, da se premalo trudiš, se naučiš živeti v pripravljenosti. Vse preverjaš trikrat. Ponoči premlevaš, kaj si spet pozabil. Napetost postane cena, ki jo plačaš, da ti ne bi kaj ušlo.

To je pomembno, ker spremeni pogled nase. Če je tesnoba odziv na leta spodrsljajev, ni znak, da si »preveč občutljiv«. Je razumljiva strategija preživetja, ki je postala predraga. O tem, kako navzven vse deluje, znotraj pa zvoni alarm, sem pisala v zapisu Visoko funkcionalna tesnoba: ko navzven vse obvladaš, znotraj pa zvoni alarm. Pri ženskah je ta vzorec še posebej pogost, ker se ADHD pri njih dlje skriva — o tem piše zapis ADHD pri ženskah: zakaj ga spregledamo do odraslosti.

Takole bi lahko zvenel pogovor o tem v terapiji (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vedno sem mislila, da sem pač zaskrbljena oseba. Mama je bila taka, jaz sem taka.«
»Kaj te najbolj skrbi, ko ležiš zvečer v postelji?«
»Da sem kaj pozabila. Da bom jutri spet kaj zamočila v službi.«
»In se to zgodi?«
»Pogosto. Zato pa preverjam.«
»Torej skrb ni prišla od nikoder. Varuje te pred nečim, kar se res dogaja.«
Dolga tišina. »Tega nisem še nikoli tako slišala.«

Zakaj je razlika pomembna za pomoč

Razlikovanje ni akademsko vprašanje. Od njega je odvisno, kakšna pomoč bo smiselna. Pri tesnobi so dobro raziskani psihoterapevtski pristopi in tudi zdravila; o tem, kaj kažejo raziskave, sem pisala v zapisu Terapija ali zdravila pri tesnobi: kaj kažejo raziskave. Pri ADHD so pomembni razumevanje lastnega delovanja, prilagoditve okolja, učenje strategij, psihoterapija in pri nekaterih ljudeh zdravila.

Kadar sta prisotni obe stanji, je vrstni red in način zdravljenja stvar strokovne presoje. Zdravila, ki pomagajo pri eni težavi, lahko na drugo vplivajo različno — zato o njih odloča zdravnik, ki pozna celotno sliko, skupaj s tabo. Tu ne bom svetovala ničesar o konkretnih zdravilih; pomembno je le, da zdravnik izve za vse, kar opažaš, tudi za tisto, kar se ti zdi nepomembno.

In še to: tudi če se izkaže, da gre »samo« za tesnobo ali »samo« za ADHD, se lahko zgodi, da razlaga, ki si jo dobil, ne pojasni vsega. Ocena ni sodba za vse življenje. Če se po zdravljenju ena težava umakne, druga pa ostane, je smiselno vprašanje odpreti znova.

Vaja: pet dni dnevnika pozornosti

Ta vaja ne pove, kaj imaš. Pomaga pa ti zbrati podatke, ki jih ob pregledu pogosto ne znaš priklicati — in hkrati začneš sebe opazovati z radovednostjo namesto s sodbo.

1. Pet dni nosi s sabo listek ali beležko v telefonu. Vsakič, ko opaziš, da si izgubil nit pri nalogi, zapiši uro in kaj si delal.
2. Zapiši, kam je šla pozornost. Je bila to skrb (»kaj če …«), ali je odtavala k nečemu drugemu (zvok, misel, telefon)? Ena beseda je dovolj.
3. Oceni napetost v telesu od nič do deset. Stisnjena čeljust, plitko dihanje, nemir v trebuhu — ali nič od tega?
4. Oceni, kako zanimiva ti je bila naloga, prav tako od nič do deset.
5. Peti dan preberi zapiske. Je izguba niti pogostejša ob visoki napetosti ali ob nizki zanimivosti? Ali oboje? Zapiske prinesi s sabo, ko se boš o tem pogovarjal z zdravnikom.

Če med vajo opaziš, da se misli vrtijo v krogu, ti bo morda pomagal pojem ruminacija — razlaga, zakaj možgani tako vztrajno premlevajo.

Kje ta delitev odpove

Vprašanja, ki sem jih opisala, so pomoč pri razmisleku, ne test. In tudi kot pomoč imajo meje. Prvič, ADHD in tesnoba se pogosto pojavljata skupaj, zato iskanje »pravega« odgovora včasih vodi v slepo ulico — odgovor je lahko oboje.

Drugič, podobne težave z zbranostjo lahko povzročijo tudi depresija, posledice travme, kronično pomanjkanje spanja, telesne bolezni (na primer bolezni ščitnice), hormonske spremembe, alkohol ali nekatera zdravila. Človek po travmatični izkušnji je lahko nemiren in raztresen zaradi stalne budnosti, ne zaradi ADHD ali splošne tesnobe. Zato je dobro, da najprej zdravnik izključi telesne vzroke.

Tretjič, samoocena ima slepe pege. Ljudje, ki so dolgo nadomeščali, pogosto podcenjujejo, koliko napora vlagajo, drugi pa po spletnih posnetkih precenjujejo, koliko znakov imajo. Tudi zato ocena spada k strokovnjaku, ki te lahko vpraša tisto, česar se sam ne bi spomnil vprašati.

Kaj lahko pomaga v terapiji

Kot stažistka zakonske in družinske terapije ne postavljam diagnoz in ne predpisujem zdravil. Lahko pa skupaj pogledava, kaj se v tvojem življenju ponavlja. Kakšne so bile zgodbe o tebi v družini — si bil »tisti zaskrbljeni« ali »tisti raztreseni«? Kdo je v družini prevzel skrb za red in kdo jo je potreboval? Relacijska družinska terapija gleda prav na te vzorce: kako se čustva in vloge prenašajo iz roda v rod in kako jih nosimo v današnje odnose.

Terapija je lahko tudi prostor, kjer se tesnoba ne pojmuje kot sovražnik, ampak kot sporočilo, ki ga je treba slišati. In kjer imaš čas, da v miru razmisliš, ali bi bilo smiselno poiskati oceno pri psihiatru ali kliničnem psihologu — če ti zdravnik tega še ni predlagal.

Kaj si zapomni

• ADHD in tesnoba si delita veliko znakov — nemir, težave s koncentracijo, slab spanec, odlašanje — in se pogosto pojavljata skupaj.
• Pomagajo tri vprašanja: kam gre pozornost, od kdaj so težave prisotne in kaj se zgodi, ko je življenje mirno.
• Tesnoba je lahko tudi posledica let neprepoznanega ADHD — razumljiv odziv, ne značajska napaka.
• Če se po zdravljenju tesnobe zmeda in pozabljivost ne umakneta, je to vredno povedati zdravniku.
• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog; o zdravilih odloča zdravnik skupaj s tabo.