Selitev zaradi službe: kaj naredi z odnosi, ki ostanejo za tabo

»Saj boš prišla za vikende, ne?«

Mama to vpraša po telefonu, medtem ko ti z lepilnim trakom zapiraš zadnjo škatlo. Rečeš, da seveda. In res misliš tako. Nova služba je dobra, priložnost je taka, kot se ne ponudi vsako leto, partner je rekel, da gre s tabo, prijatelji so ti v petek pripravili poslovilno večerjo in obljubili, da te obiščejo. Vse je urejeno. Le nekje pod prsnico te nekaj stiska in ne veš točno, kaj.

Mogoče je to tisto, o čemer se ob selitvi zaradi službe najmanj govori. Govori se o pogodbi, plači, stanovanju, vrtcu, prevozu. Malo pa o tem, da selitev ne premakne le tebe, ampak cel krog ljudi okoli tebe — tiste, ki gredo s tabo, in tiste, ki ostanejo. V tem zapisu bi rada pogledala, kaj se z vsakim od teh odnosov zgodi in kaj lahko narediš, da jih ne izgubiš po nepotrebnem.

Odločitev enega, selitev mnogih

V družinski terapiji gledamo na človeka kot na del sistema: družine, partnerstva, prijateljske mreže, delovnega okolja. Ko se en del sistema premakne, se morajo prilagoditi vsi drugi. Selitev zaradi službe je zato redko le osebna odločitev, četudi jo podpišeš sam. Partner mora najti novo življenje, starši izgubijo nekoga, ki je bil blizu, prijatelji izgubijo sopotnika za nedeljske sprehode, otroci izgubijo vrtec, sošolce, babico za vogalom.

V Sloveniji se marsikdo raje vsak dan vozi v službo, kot da bi se preselil — razdalje so kratke in navezanost na domači kraj je močna. Ko pa se selitvi ni mogoče izogniti, ker je služba v drugem delu države ali v tujini, se pogosto zgodi, da vsi gledajo le na tistega, ki gre zaradi službe. On je tisti z novim začetkom. Drugi so »samo« zraven ali »samo« ostanejo. A sistem tega ne pozna. Vsak v njem doživi svojo spremembo, in če se o teh spremembah ne govori, se pokažejo drugače: kot napetost, kot molk, kot občutek, da te nihče ne razume.

Naj takoj povem, kaj ta zapis ni. Ni zapis o žalovanju za domovino, jezikom in kulturo — o tem sem pisala v zapisu Izguba domovine: selitev v tujino in tiho žalovanje. Tu me zanima nekaj ožjega in hkrati bolj vsakdanjega: kaj se ob selitvi zaradi službe zgodi z odnosi. Ne glede na to, ali se seliš iz Kopra v Ljubljano ali iz Ljubljane v München.

Zakaj odnosi niso le »lepo, če so«

Ko tehtamo, ali bi sprejeli službo v drugem kraju, odnose pogosto postavimo na stran »čustvenih« razlogov, ki naj bi bili manj pomembni od plače in kariere. Raziskave kažejo, da to ni res.

Julianne Holt-Lunstad in sodelavci so leta 2010 objavili metaanalizo, v kateri so združili rezultate 148 raziskav z več kot 300.000 udeleženci. Ugotovili so, da so imeli ljudje z močnejšimi družbenimi odnosi v obdobju spremljanja za približno 50 odstotkov večjo verjetnost preživetja kot tisti s šibkejšimi. Učinek je bil po moči primerljiv z dobro znanimi dejavniki tveganja, kot je kajenje.

To ne pomeni, da je vsaka selitev nevarna za zdravje. Pomeni pa, da odnosi niso okras življenja, ampak eden njegovih nosilnih stebrov. Ko se preseliš, ta steber ne izgine, a se zamaje. In ker se to dogaja počasi, pogosto ne opaziš, kdaj se je začelo.

Spremljajoči partner: tisti, ki je šel »zaradi tebe«

V angleščini imajo za partnerja, ki se preseli zaradi službe drugega, izraz trailing spouse — dobesedno »zakonec, ki se vleče zadaj«. Izraz ni lep in mnogi ga ne marajo prav zato, ker zadene nekaj bolečega: občutek, da tvoje življenje zdaj teče za življenjem nekoga drugega.

Raziskave o selitvah zaradi dela v tujino — večinoma o ljudeh, ki jih podjetje pošlje na delo v drugo državo — že od konca osemdesetih kažejo nekaj, kar je podjetja presenetilo. Ali se bo zaposleni v novem okolju znašel in ostal, je močno odvisno od tega, kako se znajde njegov partner. J. Stewart Black in Gregory Stephens sta to povezavo opisala med prvimi, Margaret Shaffer in David Harrison pa sta pozneje pokazala, da se partner lažje prilagodi, kadar si ustvari svojo mrežo ljudi in kadar ima v družini oporo, ne pa le vlogo spremljevalca.

Razlog je preprost, ko ga enkrat vidiš. Tisti, ki se je preselil zaradi službe, ima v novem kraju pripravljeno strukturo: urnik, sodelavce, naloge, občutek, da je potreben. Partner, ki je šel z njim, ima pogosto prazen koledar. Morda je pustil službo, ki jo je imel rad. Morda v novem kraju ne more delati v svojem poklicu. Morda je ostal doma z otroki, ker nekdo pač mora. In ob vsem tem se od njega pričakuje hvaležnost, ker je »vendar priložnost za vso družino«.

Takole lahko zveni pogovor nekaj mesecev po selitvi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kako je bilo danes?«
»V redu. Bila sem v trgovini. Pa na sprehodu.«
»To je super, ne? Končno imaš malo časa zase.«
»Ja.«
»Kaj je?«
»Nič. Samo … ti imaš ljudi, s katerimi se pogovarjaš cel dan. Jaz imam tebe. Od sedmih zvečer naprej.«
Tišina. »Nisem vedel, da ti je tako.«
»Tudi jaz nisem hotela, da veš. Saj si se tako veselil.«

V tem pogovoru je bistvo spremljajočega partnerja: njegova izguba je pogosto nevidna, ker je zavita v darilo. In ker je zavita v darilo, se o njej težko govori — kdor bi se pritožil, bi bil nehvaležen. Zato je eden najpomembnejših korakov po selitvi, da partner, ki je šel zaradi službe, to izgubo prepozna in jo izreče: »Vem, da si se zame odpovedal nečemu. To ni samoumevno.«

Ko je partner edini človek, ki ga imaš

V prvih mesecih po selitvi se zgodi nekaj, kar par lahko zbliža ali obremeni — pogosto oboje hkrati. Ker drugih ljudi ni, partner postane vse: zaupnik, družba, prijatelj za kavo, sogovornik o službi, edini, ki ga lahko pokličeš, ko se pokvari avto. Nobeden odnos ne zmore nositi vsega. Ko ga v to prisilimo, se začne kazati utrujenost — tisti, na katerega se vse naslanja, se začne umikati, tisti, ki se naslanja, pa začne bolj iskati bližino. Ta ples dobro poznajo pari, pri katerih ima en partner bolj anksiozen slog navezanosti, o čemer sem pisala v zapisu Anksiozna navezanost: zakaj tišina partnerja sproži alarm.

Obstaja pa tudi druga različica: partner ne gre s tabo. Služba je v drugem mestu ali drugi državi, druga služba ostane doma in par začne živeti med dvema krajema. Tak dogovor je včasih edina pametna rešitev, a prinese svoje izzive — od tega, kako ohraniti vsakdanjo bližino, do tega, kdo nosi več domačega bremena. Več o tem je v zapisu Par med državami: ko živita med več domovi.

V obeh primerih velja isto: par po selitvi potrebuje pogovor o tem, kako bo vsak od njiju zgradil svojo mrežo. Ne kot znak, da drug drugemu nista dovolj, ampak kot skrb za to, da odnos ne bo obremenjen z več, kot lahko nese.

Starši, ki ostanejo

Ko odrasel otrok odide, se staršem spremeni več, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre le za to, da se bodo manj videvali. Gre za to, da se spremeni vloga: tisti, ki je bil blizu, ki je pomagal pri nakupih, ki je prišel, ko se je kaj zgodilo, zdaj ni več na voljo. In ti, ki si odšel, pogosto nosiš občutek krivde — še posebej, če so starši starejši ali bolni.

Tu se pogosto pokaže tudi trikotnik med sorojenci. Brat ali sestra, ki je ostal v bližini, postane tisti, ki skrbi. Ti si tisti, ki pokliče ob nedeljah in pride za praznike. Med vama se lahko nabere tiha zamera — on misli, da si se izmuznil, ti misliš, da te ima za izdajalca — in starši se lahko znajdejo na sredini. O tem, kaj se dogaja, ko skrb za starše postane breme, več piše v bazi znanja pod geslom Skrb za ostarelega starša.

Kar pomaga, ni nujno pogostost obiskov, ampak zanesljivost stika. Kratek klic ob istem času vsak teden lahko da staršem več občutka povezanosti kot dolg obisk enkrat na tri mesece, po katerem spet zavlada tišina. In če imaš sorojence, je vredno na glas izreči, kako si delite skrb — tudi če je ta delitev neenakomerna. Neizrečena delitev se v družinah skoraj vedno spremeni v zamero. Več o tem, kako se odnos med odraslimi otroki in starši spreminja in popravlja, sem pisala v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Prijateljstva, ki se redčijo

Na poslovilni večerji vsi obljubijo, da bodo prišli na obisk. Nekateri res pridejo. Večina ne. In ko mine prvo leto, ugotoviš, da si s prijatelji, s katerimi si se prej videval vsak teden, zdaj v stiku le še prek kakšne slike v skupinskem klepetu.

To ni izdaja. To je, kot sem zapisala v infografiki, mehanika. Sam Roberts in Robin Dunbar sta osemnajst mesecev spremljala mlade ljudi ob prehodu iz srednje šole na univerzo ali v službo, ko so se mnogi tudi preselili. Ugotovila sta, da je čustvena bližina s prijatelji upadala, kadar se je zmanjšal stik z njimi — pri sorodnikih pa je ostala veliko bolj stabilna, tudi ob redkejšem stiku. Prijateljstva, z drugimi besedami, potrebujejo vzdrževanje. Družinske vezi ga prenesejo manj.

Vredno je vedeti še nekaj: ta upad je pogosto počasen in neopazen. Nihče ni nikomur nič naredil. Ni prepira, ni zadnjega pogovora. Prijateljstvo se ne konča, ampak se razredči. Psihologinja Pauline Boss je za izgube, pri katerih je človek hkrati prisoten in odsoten, uporabila izraz dvoumna izguba. Prijatelj, ki je še vedno v tvojem telefonu, a ga ne vidiš več, je take vrste izguba — in prav zato je težko vedeti, ali in kako žalovati zanjo. O tem, kako boli konec prijateljstva, ki se zgodi brez obreda, sem pisala v zapisu Ko se prijateljstvo konča: izguba brez obreda.

Kaj lahko narediš? Ne moreš ohraniti vseh. Lahko pa izbereš. Pomaga, če si po selitvi iskreno odgovoriš, katera dva ali tri prijateljstva so ti tako pomembna, da jim boš namenil čas in energijo — redne klice, obiske, skupne načrte — in pri katerih boš sprejel, da bodo postala nekaj drugega. Več o tem, kako prijateljstva v odrasli dobi nastajajo in se spreminjajo, je v bazi znanja pod geslom Prijateljstvo v odrasli dobi.

Nova prijateljstva potrebujejo ure

V novem kraju se zdi, da bi se morala prijateljstva zgoditi sama. Saj si odprt, saj se trudiš, saj si šel na tisti tečaj. Pa vendar mine pol leta in imaš občutek, da nimaš nikogar, ki bi ga lahko poklical v soboto popoldne.

Jeffrey Hall je leta 2019 poskusil oceniti, koliko skupnega časa potrebujejo odrasli, da iz znanca nastane prijatelj. Njegove ocene so se ustalile pri približno petdesetih urah za priložnostno prijateljstvo, okrog devetdesetih urah za prijateljstvo in več kot dvesto urah za dobro prijateljstvo. Pomembno ni bilo le, koliko časa je bilo, ampak tudi, kako je bil preživet — pogovor, šala in pozornost so šteli več kot sam skupni prostor.

Te številke so lahko hkrati streznitev in olajšanje. Streznitev, ker pokažejo, da novih prijateljstev ni mogoče pospešiti z eno samo dobro voljo. Olajšanje, ker pokažejo, da ni s tabo nič narobe, če jih po šestih mesecih še nimaš. Če si s kom tri ure na teden, se dvesto ur nabira več kot leto dni.

Kar pomaga, je ponavljanje. Isti tečaj vsak torek, isti tek ob sobotah, isti ljudje v isti kavarni. Prijateljstva v odrasli dobi redko nastanejo iz enega velikega srečanja, pogosteje iz mnogih majhnih, ki se ponavljajo, dokler nekdo ne reče: »Greva še na pijačo?« Tudi nova služba je lahko tak prostor, a ne pričakuj, da bo nadomestila vse. O tem, zakaj so prvi meseci v novi ekipi čustveno naporni, sem pisala v zapisu Prvih devetdeset dni v novi ekipi. Če pa delaš od doma, je ta pot še težja, ker odpade celo hodnik, kjer bi koga srečal.

In še nekaj: ni treba čakati na selitev, da začneš graditi. Če veš, da se boš preselil, lahko že prej poiščeš, koga poznaš v novem kraju — nekdanjega sošolca, prijateljico prijateljice, društvo, v katerem si bil aktiven doma. Ena znana oseba v novem mestu je pogosto most do mnogih drugih.

Vaja: zemljevid odnosov pred selitvijo in po njej

To vajo lahko narediš sam ali s partnerjem — vsak na svojem listu. Vzame približno pol ure.

1. Nariši sebe v sredino lista in okoli sebe ljudi, ki so ti pomembni. Bližje kot so ti čustveno, bližje jih nariši. Ne pozabi na sodelavce, sosede, ljudi iz društev.
2. Z drugo barvo označi, kateri od teh odnosov so odvisni od tega, da si fizično blizu — skupna kava, sprehod, pomoč pri selitvi omare.
3. Izberi dva ali tri odnose, ki jih želiš ohraniti na daljavo, in za vsakega zapiši eno konkretno navado: klic ob nedeljah, obisk vsakih nekaj mesecev, skupna serija, ki jo gledata in komentirata.
4. Na drugi strani lista zapiši, kje bi v novem kraju lahko srečal ljudi — ne enkrat, ampak redno. Tečaj, rekreacija, prostovoljstvo, starši v vrtcu.
5. Če delaš vajo s partnerjem, primerjajta lista. Kdo izgubi več? Kdo ima v novem kraju pripravljenih več priložnosti? Pogovorita se, kako bosta poskrbela, da bo vsak od vaju imel tudi svoje ljudi.

Vaja je preprosta različica orodja Zemljevid podpornega omrežja. Če želiš videti tudi, kako so odnosi povezani s širšim okoljem — službo, šolo, zdravstvom, skupnostjo — ti lahko pomaga ekomapa.

Kdaj težava ni selitev

Zdaj bi rada povedala nekaj, kar je v nasprotju z vsem, kar sem do zdaj zapisala: ni vsaka težava po selitvi posledica selitve.

Včasih selitev le razkrije nekaj, kar je bilo prej skrito. Par, ki je doma deloval, ker sta imela vsak svoj krog ljudi, ki je blažil napetosti, se v novem kraju znajde iz oči v oči z vprašanji, ki so ves čas obstajala. Selitev jih ni ustvarila — odvzela jim je le zaveso. Včasih pa je bila selitev sama poskus pobega: od družine, od nerazrešenega odnosa, od sebe. Takrat se izkaže, da se je težava preselila skupaj s škatlami.

Tudi obratno velja: marsikdo se po selitvi zaradi službe počuti bolje kot prej. Nekateri šele daleč od doma odkrijejo, kdo so brez pričakovanj okolja, v katerem so odraščali. Nekateri pari se v novem kraju zbližajo, ker sta prvič odvisna drug od drugega na dober način. Selitev ni nujno izguba. Je sprememba, ki ima ceno — in ta cena je za nekatere višja kot za druge.

In še ena meja: če se po selitvi tedne dolgo počutiš brez energije, slabo spiš, nimaš veselja do ničesar ali se ti zdi, da ni izhoda, to ni le osamljenost, ki bo minila, ko spoznaš ljudi. Lahko gre za depresijo, ki potrebuje pozornost. Takrat se obrni na svojega osebnega zdravnika. Če pa se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19.00 in 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih kliči 112.

Kako lahko pomaga pogovor

V terapiji, ki jo pod supervizijo izvajam po načelih relacijske družinske terapije, se ob selitvi pogosto pogovarjamo o stvareh, ki se jih zunaj ne izreče: o krivdi do staršev, o zameri do partnerja, ki je »izbral službo«, o tem, da si se odpovedal nečemu, kar ti je bilo pomembno, in tega ne smeš obžalovati, ker je bila to vendar tvoja odločitev. Pogosto se pokaže, da te občutke ne nosi le en človek, ampak cel sistem — in da se lažje nosijo, ko jih kdo izreče.

Pogovor lahko pomaga tudi pred selitvijo, ko se par šele odloča. Ne zato, da bi kdo odločil namesto vaju, ampak zato, da bi vsak od vaju lahko povedal, česa se boji in čemu se odpoveduje, preden je odločitev sprejeta. Odločitev, pri kateri sta bila slišana oba, se nosi drugače kot odločitev, ki je enega »povlekla zadaj«.

Srečanja potekajo v živo v Ljubljani — tudi za tiste, ki ste se v Ljubljano šele preselili.

Kaj si zapomni

• Selitev zaradi službe ni le osebna odločitev — premakne cel sistem odnosov, tudi tiste, ki ostanejo.
• Spremljajoči partner pogosto nosi nevidno izgubo; pomaga, če jo tisti, ki je šel zaradi službe, prepozna in izreče.
• Pri starših šteje zanesljivost stika bolj kot pogostost obiskov; delitev skrbi med sorojenci je vredno izreči na glas.
• Prijateljstva brez stika se redčijo — to ni izdaja, je mehanika; izberi, katera boš zavestno ohranil.
• Nova prijateljstva potrebujejo veliko ur skupnega časa; občutek, da po pol leta nimaš nikogar, je pričakovan, ne dokaz, da je s tabo kaj narobe.