Sekundarna travmatizacija: ko te zgodbe, ki jih poslušaš, spremenijo

»Odkar delam na centru, hčerke ne pustim spati pri nobeni prijateljici. Vem, da pretiravam. Ampak vsak teden slišim zgodbo, ki se je začela prav tako.«

Tako bi lahko rekla socialna delavka po nekaj letih dela z družinami, v katerih se dogaja nasilje. Podobno bi lahko rekel reševalec, ki se ob vsakem zvoku sirene spomni na isto prometno nesrečo, policist, ki zvečer ne more gledati poročil, ali učiteljica, ki ji je učenec med odmorom povedal nekaj, česar ne more pozabiti. Nobeden od njih ni sam doživel nasilja ali nesreče. Vsi pa nosijo njene sledi.

Temu pravimo sekundarna travmatizacija: spremembe, ki se zgodijo v človeku, ki ob drugih — poklicno in pogosto — posluša, gleda ali dokumentira travmatične dogodke. V tem zapisu bom razložila, kaj je, v čem se razlikuje od izgorelosti, zakaj ni znak šibkosti in kaj o njej vemo — o tistem, kar ščiti posameznika, in o tistem, kar mora narediti kolektiv.

Ko zgodba ne ostane v pisarni

Ameriški psiholog Charles Figley je sredi devetdesetih let zbral raziskave o ljudeh, ki pomagajo travmatiziranim, in opisal pojav, ki ga je imenoval sekundarni travmatski stres, v vsakdanjem jeziku pa utrujenost od sočutja. Njegova ugotovitev je bila, da lahko človek, ki se poklicno ukvarja s travmo drugih, razvije znake, ki so zelo podobni posttravmatski stresni motnji — vsiljive podobe, izogibanje, stalno budnost — čeprav dogodka ni doživel sam.

To ni le teoretična možnost. Ameriški priročnik za diagnosticiranje duševnih motenj DSM-5 od leta 2013 med načini, kako je človek lahko izpostavljen travmi, izrecno našteva tudi ponavljajočo se ali skrajno izpostavljenost hudim podrobnostim travmatičnih dogodkov pri delu — kot primera navaja reševalce, ki zbirajo človeške ostanke, in policiste, ki znova in znova poslušajo podrobnosti zlorabe otrok.

Koliko je to pogosto? V ameriški raziskavi med socialnimi delavci, ki jo je leta 2007 objavil Brian Bride, je imelo približno 15 odstotkov anketiranih toliko znakov sekundarnega travmatskega stresa, da bi ustrezali glavnim merilom za posttravmatsko stresno motnjo. Precej več jih je imelo vsaj kakšen znak. To ne pomeni, da zboli vsak, ki dela s travmo. Pomeni pa, da tisti, pri katerih se to zgodi, niso izjema.

Tri imena za podobne, a ne enake stvari

O tej temi se govori z več besedami, ki se rade pomešajo. Razlika ni le akademska, ker vsaka zahteva nekaj drugega.

Sekundarni travmatski stres (Figley) je bližje posttravmatski stresni motnji: pojavi se lahko razmeroma hitro, tudi po eni sami posebej hudi zgodbi, in se kaže v telesu in spominu — podobe se vračajo, telo je v pripravljenosti.

Zamenljiva ali posredna travmatizacija (angl. vicarious traumatization) je pojem, ki sta ga leta 1990 opisali psihologinji Lisa McCann in Laurie Anne Pearlman. Pri njem gre za počasnejše spremembe v tem, kako vidiš svet: ali je varen, ali lahko ljudem zaupaš, ali imaš nad čim nadzor, koliko so vredni drugi in ti sam. Ne nastane v enem dnevu, ampak se nabira skozi leta.

Izgorelost pa ni povezana z vsebino zgodb, ampak z razmerjem med zahtevami in viri: preveč dela, premalo vpliva, premalo priznanja. Lahko izgoriš tudi v službi, kjer nikoli ne slišiš nobene travmatične zgodbe. O tem, kje se pri izgorelosti konča posameznik in začne sistem, piše zapis Sistem ali posameznik: kdo je odgovoren za izgorelost.

Kdo je izpostavljen

Ko slišimo »sekundarna travma«, najprej pomislimo na terapevte. A največ ljudi, ki jim grozi, dela drugje:

• socialni delavci, ki obravnavajo nasilje v družini, zanemarjanje in zlorabo otrok;
• reševalci, gasilci in zdravstveno osebje v urgenci, ki vidijo posledice nesreč od blizu;
• policisti in preiskovalci, ki zaslišujejo žrtve in pregledujejo dokaze;
• učitelji in vzgojitelji, ki jim otroci včasih prvi zaupajo, kaj se dogaja doma;
• pravniki, tolmači, novinarji in vsi, ki morajo travmatične zgodbe natančno zapisati ali prevesti.

Skupno jim je, da ne smejo pogledati stran. Njihovo delo zahteva, da se zgodbi približajo — da slišijo podrobnosti, jih zapišejo in o njih odločajo. In pogosto zahteva, da to naredijo, ne da bi pokazali, kako jih je prizadelo. Kaj stane ta tihi del dela, sem opisala v zapisu Poklicna maska: cena tega, da si v službi nekdo drug.

V zdravstvu se sekundarni travmi pogosto pridruži še moralna stiska v zdravstvu — občutek, da veš, kaj bi bilo prav, pa ti sistem tega ne dovoli. Ko se obe srečata, je breme dvojno.

Kako prepoznaš, da so se te zgodbe dotaknile

Sekundarna travmatizacija se redko pokaže kot en dramatičen dogodek. Pogosteje se pokaže v drobnih premikih, ki jih okolica opazi prej kot ti:

• Podobe, ki niso tvoje. Prizor iz poročila ali iz pripovedi se ti vrača pred spanjem ali v sanjah.
• Stalna pripravljenost. Povsod vidiš nevarnost, preverjaš, kje so otroci, ne zaupaš novim ljudem. Telo deluje v stanju, ki mu pravimo hipervigilanca.
• Otopelost. Zgodbe, ki bi te nekoč pretresle, ti ne pomenijo več nič — in to te skrbi bolj, kot si priznaš.
• Izogibanje. Ne gledaš več filmov, ne bereš novic, se izogibaš določenim krajem ali temam.
• Spremenjen pogled na ljudi. V vsakem moškem, ki se pogovarja z otrokom, vidiš grožnjo; svet se ti zdi bolj nevaren, kot je bil.
• Telo, ki ne izklopi. Slab spanec, napeti mišice, glavoboli. Kako se to zapiše v telo, razlaga zapis Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti.

Pogosto se pojavi tudi črn humor. Sam po sebi ni slab znak — je eden od načinov, kako ekipe preživijo težke dni. Postane opozorilo, ko je edini način, kako se o težkem sploh lahko govori.

Zakaj empatija lahko boli

Pogosto se sliši, da je sekundarna travma »cena empatije« — in da je rešitev v tem, da čutiš manj. To ni čisto res.

Nevroznanstvenici Tania Singer in Olga Klimecki sta pokazali, da je treba ločiti dve stvari, ki ju pogosto imenujemo z isto besedo. Empatična stiska pomeni, da čutiš bolečino drugega kot svojo — v telesu se odzovejo podobna področja kot pri lastni bolečini, človek pa se želi pogosto umakniti. Sočutje pa pomeni, da ostaneš ob drugem s toplino in željo, da bi mu bilo bolje, ne da bi se z njegovo bolečino zlil. V njunih raziskavah je bila empatična stiska povezana z negativnimi čustvi in izčrpanostjo, sočutje pa s pozitivnimi čustvi in večjo pripravljenostjo pomagati.

Ne gre torej za to, da bi morali ljudje, ki pomagajo, čutiti manj. Gre za to, kako čutijo. Empatija, ki zgodbo vzame vase in jo tam pusti, človeka počasi zastruplja. Empatija, ki zgodbo sprejme, a ohrani mejo med »to se je zgodilo tebi« in »to se dogaja meni«, je bolj vzdržna.

Ta meja ni stvar volje. Je stvar tega, ali je tvoj živčni sistem dovolj umirjen, da jo lahko drži. Ko si že dolgo zunaj svojega okna tolerance, je ne more nihče.

Delovno mesto kot sistem, ki se nauči travme

Kot družinska terapevtka v izobraževanju gledam na ljudi v sistemih, ne le kot posameznike. In ekipe, ki ves čas delajo s travmo, se pogosto začnejo vesti podobno kot ljudje, s katerimi delajo.

Če ekipa obravnava družine, v katerih vladajo skrivnosti, se lahko tudi v ekipi začne molčati. Če obravnava nasilje, se lahko v kolektivu pojavijo ostrina, iskanje krivca in delitev na »naše« in »vaše«. Če dela s krizami, lahko vse postane kriza — tudi to, kdo bo naslednji teden dežuren. V terapiji temu pravimo vzporedni proces: vzorec iz enega odnosa se ponovi v drugem, ne da bi ga kdo načrtoval.

Tako se breme, ki bi ga morala nositi ekipa, preseli na posameznika. Tisti, ki je najbolj občutljiv, ga pokaže prvi — in pogosto se ga označi kot »šibkega člena«. V resnici je pogosto le prvi, ki je pokazal, kar nosijo vsi. Kako tak kolektiv deluje, opisuje zapis Kolektiv, v katerem se ne govori: molk kot pravilo in kaj skriva.

Tudi doma se sistem spremeni. Nekateri partnerjem pripovedujejo vse in jih s tem nehote obremenijo. Drugi ne povedo ničesar, da bi zaščitili domače — in se doma počutijo, kot da živijo dve življenji. Oboje je razumljivo. Nobeno ni dolgoročno dobro.

Kako to zveni v pogovoru

Tako bi lahko zvenel del srečanja z reševalcem po nekaj letih dela (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Partnerka pravi, da sem se spremenil. Da me nič več ne gane.«
»Kaj misliš ti?«
»Da me gane preveč. Samo ne pokažem. Če bi začel, ne vem, kje bi se ustavil.«
»Kdo ve, kaj vidiš v službi?«
»Kolegi. Ampak med sabo se samo hecamo.«
»In ona?«
»Ona ve, da sem bil na intervenciji. Ne ve pa, kaj sem tam videl. Pa nočem, da bi vedela.«

V takem pogovoru ne iščem podrobnosti tistega, kar je videl. Iščem prostor, kjer ga ne bo treba nositi samega — in način, kako bi partnerki lahko povedal, kako mu je, ne da bi ji prenesel podobe.

Kaj ščiti posameznika in kaj ekipo

Raziskave o tem, kaj povečuje in kaj zmanjšuje tveganje, niso tako enoznačne, kot bi si želeli. Pregled raziskav, ki so ga leta 2015 objavili Jennifer Hensel in sodelavci, je pokazal, da je več znakov pri tistih, ki se s travmatskimi vsebinami srečujejo pogosteje, in manj pri tistih, ki imajo dobro socialno oporo — a povezave so bile večinoma majhne. Ni enega samega dejavnika, ki bi odločil vse.

Iz raziskav in prakse pa se vendarle izriše nekaj, kar pomaga:

• Odmerjanje izpostavljenosti. Ne vsi najtežji primeri pri istem človeku. To je naloga vodje, ne posameznika.
• Redna supervizija — ne kot nadzor, ampak kot prostor, kjer se o tem, kar si slišal, lahko govori. Tudi sama kot stažistka delam pod supervizijo in vem, da to ni razkošje, ampak del dela.
• Ekipa, v kateri se o težkem sme govoriti — ne le v šalah.
• Življenje zunaj službe, ki nima nobene zveze s službo: telo, narava, ljudje, ki ne vedo, kaj delaš.
• Lastna terapija, kadar zgodbe drugih prebudijo nekaj tvojega.

Vaja: zapiranje dneva po težki zgodbi

Ta vaja ne nadomesti supervizije ali terapije. Je pa nekaj, kar lahko narediš še danes — ob koncu izmene ali na poti domov — da zgodba ne pride s tabo v posteljo.

1. Izberi en prag. Vrata službe, parkirišče, postajo. Dogovori se sam s sabo, da je to mesto, kjer se dan zapre.
2. Na kratko zapiši, kaj nosiš. Ne zgodbe, samo eno vrstico: »Danes sem slišal nekaj, kar me je pretreslo.« Brez podrobnosti — namen je priznati, ne podoživeti.
3. Vrni se v telo. Postoj z obema nogama na tleh, poimenuj pet stvari, ki jih vidiš okoli sebe, in nekajkrat počasi izdihni dlje, kot vdihneš.
4. Loči svoje od tujega. Reci si: »To se je zgodilo njej. Jaz sem bil zraven, da pomagam. Zdaj sem tu.«
5. Naredi en majhen korak proti svojemu življenju. Pokliči nekoga, ki ga imaš rad, pojdi peš del poti, poslušaj glasbo, ki je ne povezuješ s službo.

Če se ista zgodba vrača več tednov, ne glede na to, kaj narediš, je to znak, da jo moraš povedati nekomu — supervizorju, terapevtu ali zdravniku.

Kje ta razlaga ne zadošča

Rada bi bila previdna, ker je »sekundarna travma« pojem, ki ga je mogoče prehitro uporabiti.

Ni vsaka stiska pri delu s travmo sekundarna travma. Včasih gre za izgorelost zaradi preobremenitve, včasih za moralno stisko, včasih za oboje. Razlika je pomembna, ker pri izgorelosti pomaga manj dela, pri sekundarni travmi pa ne nujno manj dela, ampak drugačna izpostavljenost in prostor za predelavo.

Včasih zgodba drugega odpre tvojo. Če te določena vrsta zgodb prizadene veliko bolj kot druge, je možno, da se dotikajo nečesa, kar si doživel sam. Takrat ne gre več le za posledico dela, ampak za staro travmo, ki potrebuje svoj prostor v lastni terapiji.

Takojšnje »izpraznjevanje« ni zdravilo za vse. Dolgo je veljalo, da je treba po hudem dogodku čim prej vse podrobno povedati. Pregled raziskav v bazi Cochrane je pokazal, da enkratni psihološki »debriefing« takoj po travmatičnem dogodku ne preprečuje posttravmatske stresne motnje. Pomaga opora, ne prisila v pripovedovanje.

Delo s travmo ne prinaša le škode. Mnogi, ki dolgo pomagajo drugim, opisujejo tudi globlji občutek smisla, večjo hvaležnost in občudovanje človeške moči. Temu se reče posredna potravmatska rast — in ni v nasprotju s sekundarno travmo; pogosto obstajata hkrati.

Kdaj takoj poiskati pomoč. Če se ti podobe vračajo vsak dan, ne spiš, piješ več kot prej ali se pojavljajo misli, da ne bi več živel, se ne zanašaj le na vaje. Obrni se na osebnega zdravnika ali psihiatra. V stiski lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur), v nujnih primerih 112. Zdravniki in drugi pomagači se s tem pogosto obotavljajo najdlje — o tem piše zapis Ko pomagaš vsem, razen sebi: zdravniki kot pacienti.

Kaj si zapomni

• Sekundarna travmatizacija je odziv na poklicno izpostavljenost travmi drugih — ni znak šibkosti, ampak posledica dela.
• Razlikuj sekundarni travmatski stres (hitrejši, podoben PTSM), posredno travmatizacijo (počasna sprememba pogleda na svet) in izgorelost (preobremenitev).
• Ne pomaga čutiti manj, ampak čutiti drugače: sočutje je bolj vzdržno kot empatična stiska.
• Ekipe, ki delajo s travmo, lahko začnejo ponavljati vzorce svojih klientov — zato je zaščita naloga sistema, ne le posameznika.
• Če se podobe vračajo tedne, poišči supervizorja, terapevta ali zdravnika.